VSL sklep I Ip 294/2011

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje upnika Stanovanjski sklad Republike Slovenije (v zadevi In 1476/2004) napotilo na pravdo zaradi ugotovitve neobstoja izpodbijanega dela terjatev, ki predstavlja del glavnice upnikov v zadevah opr. št. In 2003/00338 – Banka S. d.d., opr. št. In 2003/01095, In 2003/01098, In 2003/01101 ter In 2003/01104 – Z.T..

Proti sklepu se je pravočasno pritožil upnik Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad (v nadaljnjem besedilu: pritožnik) po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da ni res, da naj bi prerekal terjatve upnikov iz citiranih zadev v delu glavnice, in sicer tisti del glavnice, ki ga sestavljajo zakonske zamudne obresti, temveč je prerekal terjatve upnikov iz citiranih zadev v delu zamudnih obresti na glavnico, kolikor te presegajo glavnico, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, glede na to, da terjatve iz citiranih zadev vse izhajajo iz pravnih razmerij iz let 1999, 2000 in 2001 in vse vsebujejo v glavnici tudi zamudne obresti, kot to izhaja iz listin v citiranih spisih, in se tako načelo „ne ultra alterum tantum“ razteza na vse navedene zadeve. Nepravilna je tako napotitev na ugotovitev neobstoja izpodbijanega dela terjatev, ki predstavlja del glavnice, saj to ne ustreza stanju spisa, glede na prerekanje terjatve upnikov iz citiranih zadev v delu zamudnih obresti na glavnico, kolikor te presegajo glavnico, upoštevaje navedeno in predloženo ter stanje citiranih zadev, pa so za odločitev v citiranih spisih potrebni podatki za odločitev, da so terjatve upnikov iz citiranih zadev v delu zamudnih obresti na glavnico, kolikor te presegajo glavnico, neobstoječe, izpodbijani sklep in tako napotitev upnika v zadevi In 1476/2004 na pravdo pa nezakonita, neutemeljena in nepotrebna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da ni izpodbijal terjatev upnikov iz obravnavanih zadev tako, da bi uveljavljal neobstoj izpodbijanega dela terjatev, ki predstavlja del glavnice, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa. Iz zapisnika o razdelitvenem naroku z dne 18. 11. 2010 je namreč razvidno, da je pritožnik v navedenih zadevah uveljavljal prenehanje teka zamudnih obresti, kolikor te presegajo glavnico, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, pri čemer je zatrjeval, da so v glavnici vsebovane tudi zamudne obresti, ki jih je treba upoštevati. Na vprašanje prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti v skladu z določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 pri odločanju o poplačilu upnikov je sodišče prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti v okviru pravilne uporabe materialnega prava. Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da je sporna višina glavnice v vseh izpodbijanih zadevah, saj upnik izpodbija del le teh, in sicer tisti del glavnice, ki ga sestavljajo zakonske zamudne obresti od zapadlih zneskov v zvezi s posameznimi kreditnimi pogodbami in so jih upniki prišteli v glavnico, ter da sodišče samo o tem ne more odločati, ker v spisu ni vseh potrebnih podatkov za odločitev, kar je bil razlog, da je upnika v skladu z 202. členom ZIZ napotilo na pravdo. Takšna odločitev je v konkretnem primeru vsaj prenagljena. Sodišče prve stopnje mora pri presoji obračunov izterjevanih obveznosti, ki so jih pred razdelitvenim narokom predložili upniki v posameznih zadevah, po uradni dolžnosti upoštevati materialno pravo, torej tudi paziti na pravilno uporabo določbe 376. člena OZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/04. To pomeni, da mora, ne glede na to, ali drugi upniki ali morda dolžnik na to opozorijo ali ne, pravilno ugotoviti, kolikšen je znesek glavnice, ki se izterjuje v posamezni zadevi, in kolikšen je znesek zakonskih zamudnih obresti ter ali so te do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) že dosegle glavnico. Pomembno je vprašanje, kaj je oziroma kaj obsega pojem glavnice, zlasti v povezavi z le tej pripadajočimi obrestmi. S tem vprašanjem se je že ukvarjalo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 78/2007 z dne 27. 3. 2008 in pojasnilo, da je glavnica osnovni del dolga oziroma terjatve iz pravnega razmerja, katere(ga) predmet je vsota denarja; gre za tisto število denarnih enot (numerični znesek), na katero se glasi takšna obveznost in ki se v skladu s splošnim načelom monetarnega (denarnega) nominalizma, uzakonjenem v prejšnjem 394. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma sedanjem 371. členu OZ, lahko spreminja le izjemoma – zakonska (npr. 655. člen OZ) ali pogodbena valorizacija (372. člen OZ). Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev, obresti so torej – vsaj po nastanku – stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, če je pripisana h glavnici. Zapisalo je tudi, da kapitalizirane zapadle obresti, pripisane h glavnici, niso neka nova glavnica.

Pritožnik je na razdelitvenem naroku 18. 11. 2010 uveljavljal, da iz listin izhaja, da so v glavnicah v obravnavanih zadevah vsebovane tudi zamudne obresti, torej je uveljavljal, da upniki izterjujejo kapitalizirane glavnice. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava (376. člena OZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04) glede teka zakonskih zamudnih obresti je pred odločitvijo o poplačilu upnikov iz kupnine za prodani nepremičnini pomembno ugotoviti, kolikšen del kapitalizirane glavnice v posamezni zadevi pomenijo zamudne obresti, ter ali so le-te skupaj z obrestmi po sklepu o izvršbi do začetka veljave OZ-A že dosegle glavnico. V spisu sicer res ni podatka o višini obresti, ki so pripisane h glavnici v posamezni zadevi, vendar to še ne pomeni, da je zgolj zato in ker eden izmed upnikov vztraja pri obračunu terjatve, kot ga je predložil na razdelitvenem naroku, že podan razlog za napotitev pritožnika na pravdo v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ.

Namen razdelitvenega naroka je v skladu s četrtim odstavkom 207. člena ZIZ predvsem v tem, da se na njem razpravlja o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo poplačilne zahtevke. Ker ZIZ nima posebnih določb o poteku in vodenju naroka, mora sodišče na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporabiti določbe ZPP, ki se nanašajo na glavno obravnavo. Opozoriti je treba na določbo 285. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), ki sodišču nalaga dolžnost materialnega procesnega vodstva, kar v konkretnem primeru pomeni, da sodišče na razdelitvenem naroku ne more imeti le pasivne vloge, temveč si mora prizadevati, da se raziščejo in ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za materialnopravno pravilno in čimprejšnjo odločitev o poplačilu upnikov. Upoštevati je treba tudi določbo drugega odstavka 202. člena ZIZ, v skladu s katero sodišče odloži sklep o poplačilu tistih, katerih terjatve so sporne, dokler ni končana pravda, zaradi česar lahko v primeru neutemeljene ali prenagljene napotitve na pravdo pride do neupravičenega zastoja pri poplačilu upnikov. Iz zapisnika o razdelitvenem naroku z dne 18. 11. 2010 ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje karkoli storilo za to, da bi se ugotovila odločilna dejstva glede višine obresti, ki so bile (če so bile) pripisane h glavnicam v obravnavanih izvršilnih zadevah, za katere pritožnik uveljavlja, da dejstvo pripisa izhaja iz listin (glej npr. prilogi A4 in A5).

Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v novem postopku uporabi določbo 285. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in upnika v obravnavanih zadevah, katerih višino obresti pritožnik izpodbija, pozove, da pojasnita strukturo zneskov, ki sta jih v predlogih za izvršbo opredelila kot glavnice, tako da bo mogoče ugotoviti vsa dejstva, pomembna za pravilno uporabo materialnega prava glede morebitnega prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti pri obračunih terjatev in poplačilu upnikov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za sklep v nadaljnjem postopku (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi je na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ višje sodišče odločilo po sodnici posameznici, saj ne gre za pritožbo zoper sklep, o kateri bi v skladu z navedeno določbo moralo sodišče odločiti v senatu treh sodnikov.