202. člen ZIZ

ZIZ v okviru 180. člena, ki ureja možnost ustavitve izvršbe na predlog upnika zemljiškega dolga, ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale postopek v primeru oporekanja obstoju (nastanku) terjatve upnika zemljiškega dolga. V nasprotju s prepričanjem pritožnika po presoji sodišča druge stopnje odločanje o tem vprašanju presega okvir presoje verjetne višine poplačila izvršilnega upnika in na to vezane presoje smotrnosti prodaje, ki jo izvršilno sodišče opravi na podlagi tretjega odstavka 180. člena ZIZ. Ker pa gre za položaj, ki se v bistvenih lastnostih ujema s položajem iz prvega odstavka 201. člena ZIZ in v katerem je treba tako izvršilnemu upniku kot upniku zemljiškega dolga zagotoviti enako pravno varstvo kot v položaju iz prvega odstavka 201. člena ZIZ, je treba tudi za postopek odločanja o obstoju terjatve upnika zemljiškega dolga, ki predlaga ustavitev izvršbe po 180. členu ZIZ, analogno uporabiti določbe 201. in 202. člena ZIZ. Če je odločitev o obstoju izpodbijane terjatve upnika zemljiškega dolga odvisna od spornih dejstev, izvršilno sodišče v skladu z izrecno določbo 202. člena ZIZ o tem ni pristojno odločiti samo, ampak mora upnika, ki izpodbija terjatev, napotiti, na

V primeru ugovora zoper nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom so ugovorni razlogi omejeni le na razloge, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, in dolžnik v tej fazi postopka ne more uspešno nasprotovati terjatvi in izvršilnemu naslovu, saj je navedbam v tej smeri namenjen redni ugovor zoper sklep o izvršbi. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ lahko sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov izvršbo z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti do konca izvršilnega postopka, za tako postopanje pa ZIZ ne postavlja pogoja pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Po 3. členu ZIZ se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, vendar pa to ni ovira, da sodišče v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi smelo dovoliti izvršbe z dodatnimi izvršilnimi sredstvi ali predmeti izvršbe. Varstvo dolžnika je ob tem zagotovljeno s četrtim odstavkom 34. člena in 169. členom ZIZ, ki dolžniku omogočata vložitev predloga za omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na

Aktivno legitimiran za vložitev tožbe je izvršilni upnik, ki je izpodbijal terjatev drugega izvršilnega upnika, pasivno legitimiran pa izvršilni upnik, katerega terjatev je bila izpodbijana. Pritožba ima prav, da odločitev v pravdi, na katero je bil v skladu z 202. členom ZIZ napoten izvršilni upnik, veže vse stranke izvršilnega postopka, tako druge izvršilne upnike kakor tudi izvršilnega dolžnika. Vendar to ne pomeni, da ima ima izvršilni dolžnik v tej pravdi status nujnega sospornika, kot napačno sklepa pritožba, temveč ima status sosporniškega intervenienta. Glede na to, da ima sosporniški intervenient položaj stranke, in to celo položaj enotnega sospornika, je napačno naziranje sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa vložiti tožbo zoper izvršilnega dolžnika (tretjetoženca).

Tožba po 202. členu ZIZ v zvezi z 260. členom OZ je oblikovalna in ne ugotovitvena, zato že iz tega razloga ne drži, da brez predhodnega sklepa o napotitvi na pravdo v tej izvršilni zadevi upnika nista mogla vložiti tožbe. Paulijanska tožba mora namreč vsebovati oblikovalni zahtevek, iz katerega je razvidno, v zvezi s poplačilom katere terjatve je dolžnikovo pravno dejanje brez učinka v razmerju do upnika. Res je bil upnikoma sicer z napotitvenim sklepom določen rok za vložitev tožbe, a je tak rok določen, da se postopek izvršbe po nepotrebnem ne podaljšuje, saj sodišče, če se pravda začne, za sporno terjatev odloži poplačilo. Znesek, ki bi bil namenjen za poplačilo teh terjatev, namreč ostane nerazdeljen in ga za čas do odločitve v pravdi hrani sodišče. Ker pa sta upnika ustrezno tožbo vložila že prej, pa določitev novega roka upnikoma ni bila potrebna. Na vsebino napotitvenega sklepa upnika prav tako nista bila vezana.

Medtem ko so bili zastavni upniki in imetniki zemljiškega dolga po prejšnji ureditvi ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja poplačani, tudi če terjatve niso priglasili, pa nova ureditev od upnikov zahteva vsaj minimalno aktivnost glede priglasitve terjatve. V tem okviru morajo navesti predvsem podatke, ki omogočajo identifikacijo terjatve in preizkus, ali je priglašena terjatev identična terjatvi, v zavarovanje katere je v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka ali zemljiški dolg. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tej zahtevi imetnik zemljiškega dolga s svojo priglasitvijo terjatve zadostil. Terjatev je namreč izrecno priglasil in ob tem navedel nepremičnine, pri katerih ima vknjižen zemljiški dolg, in čeprav so njegove na naroku podane navedbe res nekoliko skope, kot opozarja upnik, je ob upoštevanju, da gre za laičnega udeleženca postopka brez pravno kvalificiranega zastopanja, treba kot del njegove trditvene podlage šteti tudi samo zemljiško pismo in akt o njegovi ustanovitvi, ki se že od leta 2016 nahajata v spisu. Iz teh dokumentov izhajata tako vrstni red terjatve kot njena višina, ki se ujemata tudi s podatki, ki so pri obremenjenih nepremičninah vpisani

Namigovanja tožeče stranke, da "elektronski" izpisek iz transakcijskega računa ni ustrezen dokaz, ker bi to lahko bil le izpisek iz transakcijskega računa v fizični obliki, v dobi informatizacije, ne vzdrži resne presoje. Že zato ne, ker izpisek prometa na transakcijskega računa komitenta banke v fizični (papirni) predstavlja le prenos podatkov iz informatizirane baze podatkov, ki se nahaja na elektronskem mediju na fizični medij (papir). To je tudi skladno z določilom tretjega odstavka 224. člena ZPP, po katerem je dokazovanje z elektronsko kopijo listine oziroma z reprodukcijo te kopije izenačeno z listino v fizični obliki. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka v izvršilni postopek vstopila v zaključni fazi, ko je treba le še razdeliti kupnino. Ker so bile hipoteke iz zemljiške knjige na podlagi sklepa izvršilnega sodišča v predhodni fazi tega izvršilnega postopka že izbrisane in nov upnik vstopi v postopek v tisti fazi, v kateri je postopek ob njegovem vstopu, je logično, da se nov upnik ni vpisal v zemljiško knjigo namesto prenosnika kot imetnik hipoteke (obremenitve so bile namreč že izbrisane). Ne glede na že izbrisane obremenitve, pa je up

Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev plačila kupnine kupec in upnik predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda „edini“ je namreč enopomenska. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Če bi bil kupec – eden od več upnikov oproščen plačila kupnine, bi namreč ostali upniki ostali brez poplačila svojih terjatev, in to celo ne glede na njihov morebitni boljši vrstni red od kupčevega. Res bi šlo za oprostitev plačila kupnine le nad zneskom, ki presega predvidene stroške postopka in morebitne prednostne terjatve, kot navaja pritožba, vendar je treba upoštevati, da je treba zagotoviti tudi varstvo drugim (zastavnim) upnikom.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je samo opravilo dokazno oceno listin (izpiski iz poslovnih knjig, potrdila o izplačilu ...), na podlagi katerih je upnik dokazoval resničnost svoje trditve, da pritožnikove navedbe, da do dolžnika iz pravnega posla nima terjatve, niso utemeljene. Četudi ima upnik zoper dolžnika izvršilni naslov, je treba drugemu upniku dopustiti prerekanje, da terjatev sploh ni nastala. Če drugi upnik takšen ugovor da, potem s tem trenutkom nastane spor o dejstvih. Izvršilni naslov druge upnike ne veže. Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik zoper sklep o izvršbi sploh ni vložil ugovora. Sklep o izvršbi je pravnomočen. Vendar drugi upniki terjatev prvega upnika še vedno lahko izpodbijajo. Neposredno izvršljiv notarski zapis ima učinek le med strankami le-tega. Pritožnika to nista. To pa pomeni, da ne glede na to, kako bi bili ugovori drugega upnika (pritožnikov) (ne)utemeljeni (morebiti tudi prima facie), izvršilno sodišče uporabi določbo prvega odstavka 202. člena ZIZ.

Pri hipoteki je treba razlikovati med njenim prenehanjem v materialnem smislu in prenehanjem v formalnem smislu. V materialnem smislu hipoteka preneha, če se izpolnijo pogoji za njen izbris iz zemljiške knjige, medtem ko do formalnega prenehanja hipoteke pride šele z njenim dejanskim izbrisom iz zemljiške knjige, ki ga zemljiškoknjižno sodišče dovoli na podlagi ustrezne javne ali zasebne listine. Povedano drugače, ugasnitev oziroma zastaranje hipoteke zaradi poteka časa po peti alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ daje šele pravico zahtevati njen izbris, formalno pa hipoteka do trenutka dejanskega izbrisa še vedno obstaja in skladno s publicitetnimi učinki zemljiške knjige tudi veže. Na hipoteko je vezano tudi izvršilno sodišče, ki v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo oziroma zastaranjem hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega dovoljenja. Materialnega prenehanja hipoteke zaradi poteka časa torej izvršilno

Pogodba, ki je sklenjena z nemoralno kavzo (v konkretnem primeru – oškodovanja upnikov), je praviloma nična. Vendar pa je mogoče govoriti o nemoralni, protipravni kavzi, ki ima za posledico ničnost pogodbe, le v primeru, ko je protipravno posledico (npr. oškodovanje upnikov) s takšno pogodbo tudi dejansko mogoče doseči. V praksi so to predvsem neodplačne pogodbe, s katerimi se na tretje osebe prenese premoženje, na katero bi lahko segli upniki; ker pri neodplačni pogodbi odsvojitelj ne pridobi nobene protivrednosti, se njegovo premoženje (in s tem možnost poplačila upnikov) zmanjša. Posojilna pogodba pa ni neodplačna, zato praviloma ne more zmanjšati premoženja posojilojemalca. Če bi posojilodajalka drugi toženki resnično posodila (izročila) denar, objektivno gledano takšen posel, pa četudi je sklenjen z nemoralnim namenom, sam po sebi ne bi mogel povzročiti oškodovanja upnikov (kvečjemu obratno: dolžnica bi pridobila večjo količino denarja, ki bi ga upniki lahko zarubili). V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da navidezna pogodba ni nična, temveč neobstoječa. OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izpodbiti. Ker take »pogodbe,« k

Roki, ki jih zakon predvideva za stranke, ne glede na to, ali je dolžina predpisana v zakonu ali je določitev dolžine prepuščena sodišču, so praviloma prekluzivni, sodni roki pa so podaljšljivi. Določba četrtega odstavka 202. člena ZIZ, ki predpisuje, da ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna, če se pravda ne začne v določenem roku, potrjuje stališče, da je rok prekluziven v zvezi z odložitvijo odločitve o poplačilu iz kupnine tistih upnikov, katerih terjatve so sporne. Prekluziven pa ni glede pravice upnika, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija. Pritožnik v 30 dneh od prejema sklepa, s katerim je bil napoten na pravdo, ni začel pravde v zvezi z obstojem terjatve upnice A. A., česar v pritožbi niti ne izpodbija, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in na podlagi četrtega odstavka 202. člena ZIZ izdalo izpodbijani sklep. Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa, češ da je vloga A. A. z dne 2. 11. 2017 nepotrebna za postopek, če je sodišče štelo, da je njena terjatev nesporna. Sodišče prve stopnje je namreč izdalo izpodbijani sklep na podlagi domneve nespornosti terjatve,

Tretja je upnica morebitnega bodočega solastnika nepremičnine in njen interes je pravzaprav priti do poplačila iz iste nepremičnine, na katero že vodijo izvršbo trije upniki. Če je njen interes priti do poplačila s prodajo nepremičnine, potem se mora izvršba nadaljevati in ne odložiti. Ali se bo po prodaji nepremičnine tretja poplačala iz 1/2 deleža morebitnega bodočega lastnika - dolžničinega moža ali ne in na katerem mestu bo pri poplačilu, je stvar razdelitve kupnine. Hipotekarni upnik ne more preprečiti izvršbe drugega upnika na s hipoteko zavarovano premoženje dolžnika, temveč je njegov položaj varovan s pravili vrstnega reda poplačil glede na trenutek pridobitve zastavne pravice.

Sporočilo stanja s hipoteko zavarovanega posojila v "tujem izvršilnem postopku" je priglasitev terjatve v smislu 2. točke 196. člena ZIZ oziroma drugega odstavka 198. člena ZIZ, saj je dano z namenom sporočila, katera in koliko zavarovane terjatve se naj poplača. Tožnica je s priglasitvijo s hipoteko zavarovane terjatve v "tujem izvršilnem postopku" pokazala tisto aktivnost zoper dolžnika pred sodiščem za ugotovitev (nove višine) terjatve ali njeno izterjavo, ki jo OZ v 365. členu zahteva za pretrganje zastaranja.

V skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sodišče tistega, ki izpodbija terjatev napoti naj v določenem roku začne pravdo, če je odločitev odvisna od spornih dejstev, sicer pa samo odloči o spornem dejstvu pri izpodbijanju. Tožeča stranka ima tako na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča v skladu z 201. členom ZIZ podlago za izpodbijanje terjatve tožene stranke do njenega dolžnika in sicer uveljavlja lahko zahtevek, da je terjatev brez pravnega učinka v njunem relativnem razmerju (260. člen OZ) in to samo toliko, kolikor to vpliva na njeno poplačilo. Zahtevki tožeče stranke, s katerimi ta uveljavlja ničnost in neveljavnost pravnih poslov ((posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju, vknjižbe hipoteke na podlagi sporazuma in vknjižbe maksimalne hipoteke (točka 1 do 4 ter 6)) tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nimajo podlage v napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča in zanje tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa.

Namen razdelitvenega naroka je v skladu s četrtim odstavkom 207. člena ZIZ predvsem v tem, da se na njem razpravlja o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo poplačilne zahtevke. Ker ZIZ nima posebnih določb o poteku in vodenju naroka, mora sodišče na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporabiti določbe ZPP, ki se nanašajo na glavno obravnavo. Opozoriti je potrebno na določbo 285. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ), ki sodišču nalaga dolžnost materialnega procesnega vodstva, kar v konkretnem primeru pomeni, da sodišče na razdelitvenem naroku ne more imeti le pasivne vloge, temveč si mora prizadevati, da se raziščejo in ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za materialnopravno pravilno odločitev o poplačilu upnikov, toliko bolj kadar je teh več.

Upnik pridobi zastavno pravico na dolžnikovih nematerializiranih vrednostnih papirjih šele z zaznambo sklepa o izvršbi v registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ima konstitutivni učinek. Ker v predmetni zadevi zastavne pravice ni pridobil, ni mogoče niti smiselno uporabiti določb ZIZ iz poglavja o izvršbi na nepremičnine.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti je pred odločitvijo o poplačilu upnikov iz kupnine za prodani nepremičnini pomembno ugotoviti, kolikšen del kapitalizirane glavnice v posamezni zadevi pomenijo zamudne obresti, ter ali so le-te skupaj z obrestmi po sklepu o izvršbi do začetka veljave OZ-A že dosegle glavnico. Tudi kadar se zapadle, pa neplačane obresti pripišejo h glavnici, še vedno predstavljajo obresti kot stransko terjatev. Sodišče na razdelitvenem naroku ne more imeti le pasivne vloge, temveč si mora prizadevati, da se raziščejo in ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za materialnopravno pravilno in čimprejšnjo odločitev o poplačilu upnikov.

Z izvršilnim naslovom je bilo do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini obresti, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka. Pri tem sodišče uporabi veljavno materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo omejilo tek obresti, ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve določbe 201. člena ZIZ, ki določa, da upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo, to pravico pa ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, saj je sodišče omejilo obresti z uporabo materialnega prava in ne na podlagi ugovora dolžnika. Določbo 200.a člena ZIZ je treba razumeti tako, da je poplačana upnikova terjatev, ki je višja od kupnine, vse do te višine. Smisel ureditve je, da upnik zaradi nakupa nepremičnine pod ugotovljeno vrednostjo ne obdrži poleg vrednosti nepremičnine nad doseženo kupnino še terjatve do dolžnika v tem obsegu.

Toženec je bil v izvršilnem postopku napoten na pravdo zaradi izpodbijanja tožničine terjatve do tretje dolžnice, zato tožnica nima pravnega interesa s tožbo zahtevati ugotovitev, da toženec nima pravice izpodbijati njeno terjatev.