VSL sodba in sklep I Cpg 1079/2010

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o višini tožbenega zahtevka po računu št. 124/07/2007 (za plačilo 7.572,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 22. 08. 2008 do plačila) in glede odločitve o stroških postopka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na podlago tožbenega zahtevka po računu št. 124/07/2007 ter na plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 20. 06. 2008 do plačila, potrdi.

3. O pritožbenih stroških bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da:

se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 45048/2009 z dne 10. 04. 2009 razveljavi v 1. in 4. točki izreka in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 8.072,18 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 500,00 EUR za čas od 20. 06. 2008 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 7.572,18 EUR za čas od 22. 08. 2008 do plačila (1. odstavek izreka);

se zavrne, kar zahteva tožeča stranka več glede glavnice in obresti (2. odstavek izreka);

je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.256,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v njenem ugoditvenem delu (1. in 3. odstavek izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroškovno posledico v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo v njenem ugoditvenem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom vtoževala plačilo opravljenih storitev tiskanja po računih št. 099/07/2007 z dne 03. 07. 2007 (A1) in št. 124/07/2007 z dne 31. 07. 2007 (A2). Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev podanega naročila za tiskanje, dobavljenega blaga/tiskovin in dogovora o ceni slednjega.

1glede zahtevka po računu št. 124/07/2007

Pritožba odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo računa št. 124/07/2007 (za znesek 7.572,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 22. 08. 2008 do plačila) izpodbija iz več razlogov, in sicer navaja:

a) da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijane sodbe ni zaključilo glavne obravnave;

b) da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je bil M. N. pooblaščen za zastopanje tožene stranke;

c) da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prevzema dolga s strani M. N.;

č) da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o opravljenem in prevzetem delu tožene stranke;

d) da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek o sklenjenem dogovoru med pravdnima strankama glede cen artiklov oz. plačila za delo.

Pod a)

Kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 14. 04. 2010 (list. št. 69-86), je sodišče prve stopnje zaključilo z obravnavanjem tožbenega zahtevka zoper pritožnico, saj je izvedlo dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič in pravdnih strank ter vpogledalo v predložene listine. Da je primarni tožbeni zahtevek zrel za odločitev, sta nenazadnje šteli tudi stranki, ki sta v spis vložili stroškovnika. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni formalno naznanilo, da je glavna obravnava končana (1. odstavek 291. člena ZPP), ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pod b)

Sodišče prve stopnje je v zvezi z razmerjem med toženo stranko in M. N. ugotovilo obstoj zasebnega in poslovnega partnerstva med njima, skupno nastopanje proti tožeči stranki, skupno navedbo in podpis obeh na Predlogu za plačilo tiskanih knjig v letu 2006 z dne 09. 08. 2006 (v nadaljevanju Predlog). Odločitev je naslonilo na več v postopku izvedenih dokazov (zaslišanje prič T. B., F. in D. R., I. S., vpogled v besedilo Predloga, v katerem sta pod zapisom tožene stranke (U. s.p.) navedena in podpisana tako tožena stranka (A. N.) kot tudi M. N.), v zvezi s katerimi je napravilo prepričljivo dokazno oceno. Ugotovljene okoliščine tudi pritožbeno sodišče prepričajo o obstoju pooblastilnega razmerja med toženo stranko in M. N. Pritožba sicer utemeljeno opozarja na ločevanje med notranjo in zunanjo pooblastilno sfero, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo obe.

Notranje pooblastilno razmerje je vzpostavljeno na temelju enostranskega pravnega posla pooblastitelja, s katerim ta podeli drugi osebi (pooblaščencu) upravičenje, da ga zastopa. Pooblastitelj lahko pooblastilo kot samostojno izjavo volje da na način, da izstavi pisno pooblastilo ali da tretjemu izjavi, da ga je pooblaščenec upravičen zastopati pri sklenitvi določene pogodbe (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 461). O slednjem načinu je mogoče sklepati na podlagi drugih ugotovitev ter pri tem upoštevati, da je pomen, ki se pripiše določenemu ravnanju, odvisen predvsem od okoliščin, ki spremljajo to dejanje (tako V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, str. 219). Prav te je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, kar po mnenju pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek o obstoju pooblastilnega razmerja med toženo stranko in M. N. Pritožba sicer pravilno opozarja, da obstoj partnerskega razmerja ne zadostuje za zaključek o obstoju pooblastitve, vendar pa je bila slednja presojana in ugotovljena na podlagi (tudi) drugih okoliščin, ki skupaj prepričajo. Zato tudi ni mogoče iz naknadnih ravnanj tožene stranke, ki jih ta izpostavlja v pritožbi (dopisi tožeči stranki, zavrnitev računov), napraviti drugačnega zaključka o obstoju pooblastilnega razmerja. Navedbe tožene stranke glede izostanka pooblastila po zaposlitvi (80. člen OZ) pritožbeno sodišče glede na ugotovljen obstoj pogodbenega/pravnoposlovnega pooblastila ocenjuje kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP)

Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo obstoj zunanje pooblastilne sfere. Iz določbe 3. odstavka 70. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja, da ima pogodba pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar zastopnik ne obvesti druge stranke, da nastopa v imenu zastopanega, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik. Glede na (pravilno) ugotovljene okoliščine nastopanja tožene stranke in M. N., iz katerih je tožeča stranka sklepala o obstoju pooblastilnega razmerja, je podana podlaga za zaključek, da toženo stranko izjave volje (naročila, prevzemi), ki jih je M. N. podal kot njen pooblaščenec, zavezujejo. Navedenega ne uspe izpodbiti pritožbeno opozarjanje na izpovedbo tožeče stranke, da je pred sklenitvijo pravnega posla toženo stranko preveril na internetu. Ugotovljen obstoj pooblastilnega razmerja je po naravi potrebno opredeliti kot pogodbeno zastopstvo tožene stranke (ki temelji na izjavi volje zastopanega), ki ni prokura, ter se ne vpisuje v javnopravne evidence (AJPES).

Tudi zatrjevano dejstvo pošiljanja računov na naslov M. N. ne spremeni pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje. Iz računov (A1 in A2) izhaja, da so bili slednji izdani na ime tožene stranke, za katero je bila storitev tiskanja tudi opravljena. Zato pošiljanje računov (na naslov M. N.) ne more predstavljati argumenta v prid zaključku, da obveznost po računih tožene stranke ne veže.

Pod c)

Pritožbeno sodišče z materialnopravno presojo izjave M. N. z dne 19. 01. 2006 (B7) soglaša. Za veljavnost pogodbe o prevzemu dolga (in s tem spremembe dolžnika obveznosti) OZ v 1. odstavku 427. člena predpisuje privolitev upnika. Kot (konkludentne) privolitve upnika ni mogoče šteti dejstva, da je tožeča stranka tožbo razširila na M. N., saj je to naredila podredno, t.j. iz previdnosti (tč. IX Pripravljalne vloge z dne 29. 09. 2009, list. št. 35). Ob tem je potrebno upoštevati, da je potrebno domnevo o strinjanju upnika s prevzemom dolga pazljivo razlagati, saj lahko ta učinkuje samo, če je bil upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se izjavi o privolitvi (smiselno tako tudi M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 613). Izjavo M. N. bi bilo mogoče kvalificirati kot prevzem izpolnitve po 434. členu OZ, ki pa tožene stranke ne razbremeni njene obveznosti do tožeče stranke.

Pod č)

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vtoževana dela opravila in tožena stranka le-te prevzela. Iz Predloga izhaja, da je tožena stranka potrdila/podpisala dejstvo, da je tožeča stranka zanjo v letu 2006 natisnila v Predlogu navedene količine artiklov. Zgolj dejstvo, da na Potrdilu v času njegovega podpisa ni bilo zapisanih cen artiklov, Potrdilu ne jemlje njegove dokazne moči. Glede količin tiskovin, ki v Poročilu niso navedene, so pa zaračunane z vtoževanima računoma, tožena stranka ni podala konkretnih ugovorov, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tiskovine, katerih tiskanje zaračunava, natisnila v računih navedenih količinah.

Tudi ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da tožena stranka vtoževanih artiklov ni prevzela. Upoštevaje (pravilno) ugotovljeno naravo razmerja med toženo stranko in M. N. je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o naročenih in prevzetih/dobavljenih artiklih. Tožena stranka je navajala zgolj, da ni naročila in prejela knjig, ki jih je tožeča stranka predala M. N. Upoštevaje, da je ta nastopal kot pooblaščenec tožene stranke, je šteti, da so bila ta naročila in prevzemi izvedeni v imenu in za račun slednje. Navedb, da bi artikle poleg tožene stranke in M. N. prevzemala tudi kakšna druga (nepooblaščena) oseba tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Skladno z navedenim je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o natiskanih in dobavljenih količinah artiklov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo (353. člen ZPP) in potrdilo odločitev glede temelja zahtevka po računu št. 124/07/2007 (2. točka izreka sodbe).

Pod d)

Utemeljeno pa pritožba napada zaključek sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka po računu št. 124/07/2007. Sodišče prve stopnje je zaključek oprlo na izpoved tožene stranke, ki je izpovedala, da so bile približne cene postavljene, ko so šle zadeve v tisk in da je direktorju tožeče stranke obljubljala plačilo. Upoštevaje konkretne ugovore tožene stranke v zvezi s ceno tiskovin (da cene med strankama niso bile dogovorjene, da so bile na Predlogu naknadno in enostransko zapisane s strani tožene stranke, da se tožena stranka s tako visokimi zaračunanimi cenami ne bi nikoli strinjala) pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje svoje odločitve o sklenjenem dogovoru o cenah storitve ni obrazložilo na način, da bi bilo mogoče odločitev preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Izpovedba tožene stranke o dogovorjenih približnih cenah in o dogovarjanju glede načina plačila namreč ne potrjuje trditev glede soglasja volj v zvezi z zaračunano ceno, ampak kvečjemu vzbuja dvom v obstoj dogovora o ceni.

V zvezi s ceno je tožena stranka ugovarjala, da zaračunane cene ne ustrezajo tržnim cenam in v dokaz svojih trditev je predlagala dokaz z izvedencem. Pritožba pri tem utemeljeno opozarja na določbo 2. odstavka 642. člena OZ. V kolikor bi se namreč izkazalo, da dogovor med strankama ni bil sklenjen, pravilna uporaba materialnega prava terja, da se utemeljenost višine zahtevka presodi tudi skozi kriterij plačila, ki ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Ker gre za kršitev, ki je glede na naravo postopka pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je skladno z določbo 1. odstavka 354. člena s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu glede višine tožbenega zahtevka po računu št. 124/07/2007 (7.572,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 08. 2008 do plačila) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka sklepa). V novem postopku naj to postopa skladno z zgoraj obrazloženimi ugotovitvami/navodili.

2glede zahtevka po računu št. 099/07/2007

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti terjatve tožeče stranke po računu št. 99/07/2007 (za znesek 500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 06. 2008 do plačila). Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu pravilno naslonilo na besedilo listine Zavrnitev računa št. 99/07/2007 z dne 28. 07. 2007 (A15), s katero je tožena stranka podala predlog za plačilo glede na prilive od prodanih knjig na račun družbe. Glede knjig navedenih v predmetnem računom tožena stranka ob prejemu računa dobavljenim količinam in zaračunanim cenam ni ugovarjala. Navedeno potrjuje sklep sodišča prve stopnje, da je v tem delu na zaračunane cene pristala. Iz istega razloga je pravilen tudi sklep sodišča, da so bile knjige dobavljene ter prevzete, pri čemer tudi v tem delu veljajo ugotovitve pod točko č) te sodbe. Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe; 353. člen ZPP).

3stroški

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča v delu (glede višine zahtevka po računu 124/07/2007) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških prvostopnega postopka (1. točka izreka sklepa). O njih bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. in 4. odst. 165.člena ZPP.