VSL sodba PRp 2668/2008

Pritožba obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška iz d) točke 4. odstavka v zvezi s 5. odstavkom 130. člena ZVCP-1, za kar mu je bila izrečena globa v znesku 530,00 eurov in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in na podlagi 6. odstavka 22. člena ZP-1 prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel na dan 1. 1. 2007. Sodišče prve stopnje je obdolžencu dovolilo še obročno plačilo globe ter mu naložilo plačilo stroškov postopka, ki so bili odmerjeni v obliki povprečnine.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku in nepravilne uporabe materialnega prava. V izreku sodbe namreč nista navedena bistvena podatka, kot je podatek, kdaj je bilo izdano vozniško dovoljenje in številka vozniškega dovoljenja, to pa pomeni bistveno kršitev določb postopka. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Celju v odločbi opr. št. EPVDp 3/2005, ki pravi, da je ta sestavina bistvena v izreku in da izostanek te sestavine pomeni neveljavnost sodbe. Ta bistvena sestavina pa manjka tudi v sodbi okrajnega sodišča, na tako kršitev pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker nista navedena ta dva podatka pa je bilo dejansko stanje tudi napačno ugotovljeno, vse to pa vpliva na njegove pravice in obveznosti, zato predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in postopek zoper njega ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, neutemeljena pa je tudi obdolženčeva pritožba v kateri vsebinsko uveljavlja le bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ker v izreku sodbe nista navedena podatka o tem kdaj je bilo izdano vozniško dovoljenje in številka vozniškega dovoljenja. Uveljavljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku je namreč podana le v primeru, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Takih pomanjkljivosti pa izreku izpodbijane sodbe v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. V skladu s 138. členom ZP-1 se med drugim v izreku navede tudi sankcija, ki se izreče obdolžencu. V izpodbijani sodbi je tako v izreku pravilno navedena stranska sankcija osemnajst kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, ki je bila obdolžencu izrečena poleg globe za prekršek iz 5. odstavka v zvezi s 4. odstavkom 130. člena ZVCP-1. Sodišče je ob tako izrečeni stranski sankciji tudi pravilno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel obdolženec na dan 1. 1. 2007 na dan storitve prekrška na podlagi 6. odstavka 22. člena ZP-1 in upoštevajoč 5. odstavek 202.a člena ZP-1, ki določa, da v primeru, če sodišče storilcu prekrška izreče stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mu hkrati s sodbo izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. S tako navedbo pa je tudi po oceni višjega sodišča identifikacija vozniškega dovoljenja, za katerega se izreče prenehanje veljavnosti povsem zadostna in ni mogoče govoriti o zatrjevani nejasnosti izreka zaradi tega, ker ni navedeno še, kdaj je bilo vozniško dovoljenje izdano in njegova številka. Ta dva podatka sta resda obvezna podatka, ki ju mora vsebovati obdolžilni predlog v primeru, ko je le-ta vložen za prekršek za katerega se storilcem lahko izrečejo kazenske točke v cestnem prometu (kot je tudi v obravnavanem primeru in sta ta dva podatka tudi razvidna iz obdolžilnega predloga) in ki po svoji vsebini sodita tudi med osebne podatke (glej tudi 3. odstavek 206. člena ZP-1, ki določa katere osebne podatke lahko vsebujejo zbirke podatkov, ki jih vodijo organi za postopek o prekršku; prav tako tudi verificirani obrazci za izdajo sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ta podatek uvrščajo med osebne podatke) ni pa to niti osebni podatek, ki bi bil obvezna sestavina uvoda in izreka sodbe po določbi 135. člena ZP-1. Zato zaradi tega, ker v izpodbijani sodbi v izreku, ko je sodišče zaradi izrečene stranske sankcije osemnajst kazenskih točk na podlagi 22. člena v zvezi s 5. odstavkom 202.a člena ZP-1 izreklo še prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je obdolženec posedoval na dan 1. 1. 2007, pri tem pa ni navedlo tudi podatkov o datumu izdaje vozniškega dovoljenja niti številke vozniškega dovoljenja, ni storilo kršitve, ki jo uveljavlja pritožnik. S tem namreč ni bila povzročena nejasnost izreka v delu, ki se nanaša na izrek prenehanja veljavnosti obdolženčevega vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je posedoval na dan storitve obravnavanega prekrška, kot posledice izrečene stranske sankcije osemnajst kazenskih točk. Prav tak izrek pa je v skladu tudi z določbo 3. odstavka 22. člena ZP-1, ki določa, kdaj se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in na kakšen način. Pri tem tudi ni prezreti, da se lahko sama številka vozniškega dovoljenja zaradi različnih situacij spreminja (zamenjava vozniškega dovoljenja, poškodba vozniškega dovoljenja itd.) prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kot posledica izrečene stranske sankcije osemnajst kazenskih točk pa se nanaša na vse tiste kategorije, ki jih je storilec prekrška posedoval v času storitve prekrška, ko je storil prekršek s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk (sedem za voznika začetnika oziroma osemnajst za ostale voznike). Zato so neutemeljene tudi obdolženčeve pritožbene navedbe, ko se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju, s čimer v bistvu uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS – enakost pred zakonom in odstop od sodne prakse. Ne samo, da samo en drugačen primer še ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse, pa s sklicevanjem na enakost ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno. Takšna zahteva bi bila absurdna in v nasprotju z ustavno določbo, da je RS pravna država (2. člen), kot je to že odločilo tudi Ustavno sodišče RS (npr. opr. št. Up-22/94 z dne 7. 3. 1997, opr. št. Up-1201/05 z dne 26. 6. 2007 …).

Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, obdolžencu pa v skladu z določbo 147. v zvezi s 143. in 144. členom ZP-1 še plačilo stroškov pritožbenega postopka, v obliki sodne takse, ki jo bo določilo sodišče prve stopnje na podlagi določb Zakona o sodnih taksah.