VSL sodba I Cpg 1141/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom razsodilo, da :

se zavrne tožbeni zahtevek na

(1) ugotovitev ničnosti sklepa skupščine družbe G., sprejet na skupščini dne 25. 10. 2007 in vsebovan v notarskem zapisniku opr. št. SV 794/07 notarja U. K. k 11. točki dnevnega reda, ki se glasi: „Skupščina na zahtevo družbenika D. M. sprejme sklep, da posebni zastopnik družbe zoper direktorja družbe J. V. in člane nadzornega sveta Z. V., S. V. Ž. in R. K. vloži tožbo na plačilo odškodnine v višini 9.000.000,00 EUR zaradi sklenitve in odobritve za družbo škodljive pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi G. B. z dne 07. 12. 2006“ oz. podredno

(2) razveljavitev sklepa skupščine družbe G., sprejet na skupščini dne 25. 10. 2007 in vsebovan v notarskem zapisniku opr. št. SV 794/07 notarja U. K. k 11. točki dnevnega reda, ki se glasi: „Skupščina na zahtevo družbenika D. M. sprejme sklep, da posebni zastopnik družbe zoper direktorja družbe J. V. in člane nadzornega sveta Z. V., S. V. Ž. in R. K. vloži tožbo na plačilo odškodnine v višini 9.000.000,00 EUR zaradi sklenitve in odobritve za družbo škodljive pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi G. B. z dne 07. 12. 2006“ (1. odstavek izreka);

je dolžna tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 644,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek izreka).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 388. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijani skupščinski sklep.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek opirala na dejstvo, da je izpodbijani sklep, ker ne imenuje zakonitega zastopnika tožene stranke za vložitev odškodninske tožbe proti direktorju in članom nadzornega sveta tožene stranke (skladno s 1. in 2. odstavkom 327. člena Zakona o gospodarskih družbah; v nadaljevanju ZGD-1), ničen oz. izpodbojen. Neveljavnost sklepa je tožeča stranka utemeljevala na njegovi neizvršljivosti. Ta naj bi izhajala iz kolizije interesov, do katere bi ob izvršitvi sklepa prišlo, t.j. ko bi moral poslovodja vložiti tožbo zoper samega sebe. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke (primarni in podredni) zavrnilo iz razloga pomanjkanja pravnega interesa, potem ko je ugotovilo, da je družbenik D. M. na sodišču že začel postopek za plačilo odškodnine po 503. členu ZGD-1.

Po mnenju pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, četudi iz drugih materialnopravnih razlogov, pravilna.

Iz navedb, kot jih je v tožbi v utemeljitev tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa podala tožeča stranka, namreč ne izhaja posledica, kot jo tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva, zaradi česar je potrebno njen zahtevek označiti kot nesklepčen in ga posledično zavrniti. Skladno z določbo 3. alineje 390. člena ZGD-1 je skupščinski sklep ničen, če ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov ali so sicer v javnem interesu. Po mnenju pritožbenega sodišča zgolj zatrjevana neizvršljivost izpodbijanega sklepa v obravnavanem primeru ne omogoča zaključka o njegovi ničnosti.

Skupščina družbe lahko sklene, da se vloži tožba za povračilo škode, v zvezi z vodenjem posameznih poslov družbe, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti članov organov vodenja ali nadzora, z navadno večino glasov (1. odstavek 327. člena ZGD-1). Če je tožbo treba vložiti proti osebi, ki med odločanjem skupščine še vedno opravlja naloge člana organa vodenja ali nadzora, mora skupščina imenovati posebnega zastopnika (2. odstavek citiranega člena). V primeru, da predlog za vložitev tožbe na skupščini ni sprejet ali v primeru, če skupščina ne imenuje posebnega zastopnika, lahko tožbo v svojem imenu in za račun družbe vložijo delničarji, katerih skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znašajo najmanj 400.000 eurov (1. odstavek 328. člena ZGD-1). Zakon torej že sam v 1. odstavku 328. člena ZGD-1 predvideva možnost, da skupščina v zvezi z vložitvijo tožbe za povrnitev škode ne imenuje posebnega zastopnika, ter predpisuje možnost njegove izvršitve s strani manjšinskih delničarjev (smiselno družbenikov). Gre torej za pomanjkljivost v postopku za vložitev tožbe, ki je odpravljiva bodisi na način, da skupščina naknadno imenuje posebnega zastopnika, v primeru če tega ne stori pa tožbo lahko v svojem imenu in za račun družbe vložijo družbeniki. To možnost predvideva že sam zakon. Upoštevati je potrebno nadalje, da sodišče ničnost sklepa presoja samo znotraj razlogov, kot jih uveljavlja stranka in nanje ne pazi, jih ne preverja po uradni dolžnosti (smiselno tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS; opr. št. III Ips 56/99 z dne 08. 07. 1999). Upoštevaje navedeno in ugotovitev, da tožeča stranka ni podala drugih navedb o ničnostnih razlogih, ki bi omogočale presojo ničnosti izpodbijanega sklepa, je odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka na ničnost izpodbijanega sklepa pravilna.

Tožbene navedbe pa tudi ne utemeljujejo tožbenega zahtevka v smislu izpodbojnosti sklepa. Tožba se pri tem sklicuje na določbo 1. točke 1. odstavka 395. člena ZGD-1, ki določa, da je sklep skupščine izpodbojen, če je njegova vsebina v nasprotju z zakonom ali statutom. Tožeča stranka je izpodbojnost sklepa utemeljevala na nasprotju med besedilom sklepa (izostanek imenovanja posebnega zastopnika) in določbo 2. odstavka 327. člena ZGD-1. Po mnenju pritožbenega sodišča iz določbe 2. odstavka 327. člena ZGD-1 ne izhaja obveznost družbe, da imenuje zakonitega zastopnika v (istem) sklepu, v katerem odloči o vložitvi odškodninske tožbe proti članom organov vodenja in nadzora. Določba (zgolj) zavezuje skupščino k imenovanju posebnega zastopnika, tega pa skupščina lahko imenuje tudi s posebnim sklepom. Kot je navedeno že zgoraj, ZGD-1 v 1. odstavku 328. člena ZGD-1 predvideva možnost postopanja manjšinskih delničarjev (družbenikov) v primeru, ko skupščina ne imenuje posebnega zastopnika, pri čemer tudi ta člen ne določa obveznega imenovanja posebnega zastopnika v istem sklepu o vložitvi odškodninske tožbe. Izostanek imenovanja posebnega zastopnika upravičuje k vložitvi tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine, zato ni mogoče šteti, da je sklep o vložitvi odškodninske tožbe, ki hkrati ne imenuje posebnega zastopnika, v takšnem nasprotju z zakonom, da bi slednje upravičevalo sodišče k njegovo razveljavitvi in je zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Pritožbeno sodišče ocenjuje očitek pritožbe o kršitvi postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP kot (pre)pavšalen, nekonkretiziran, zato se do njega ni opredelilo. Pritožba namreč ne pojasni, do katerih tožbenih razlogov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, takšne pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP.

Nima prav pritožba tudi v delu, v katerem napada stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najkasneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Sodišče prve stopnje je stroške toženi stranki pravilno odmerilo upoštevaje, da jih je tožena stranka priglasila ob vložitvi vloge (odgovor na tožbo) z dne 03. 01. 2008, kar je pred datumom glavne obravnave (16. 12. 2009). Stroškov prihoda na glavno obravnavo sodišče prve stopnje toženi stranki zaradi nepriglasitve ni priznalo in je zato pritožbeno navajanje o zmotni oz. samovoljni odločitvi o povrnitvi vseh stroškov dosedanjega postopka neutemeljeno.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo.