VSL sodba in sklep II Cp 4632/2010

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba, ki so jo dne 23. 12. 2005 sklenili prvotoženec kot prodajalec po drugotožencu kot njegovem pooblaščencu, ter tretje in četrtotoženi stranki kot kupca, brez pravnega učinka do tožeče stranke do višine njene terjatve v znesku 30.004,53 EUR (prej 7.190.286,32 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2006 do plačila, tretje in četrtotožena stranka pa sta dolžni dopustiti, da se navedena terjatev poplača z izvršbo na nepremičnini s parc. št. 357/16 k.o. K. do 1/7. S sklepom pa je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 02. 11. 2006 ugodilo in navedeni sklep v celoti razveljavilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne njene pravdne stroške v višini 1.044,31 EUR.

Tožeča stranka izpodbija sodbo in sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je navedla in dokazala oba pogoja za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje prič, ki bi vedele izpovedati, da je drugotožena stranka sodelovala pri razgovorih s tožečo stranko in je bila o tem dolžna obvestiti tretjega in četrtega toženca. Ne drži, da tožbeni zahtevek ni postavljen tudi proti drugotožeči stranki, kot tudi ne, da je četrtotožena stranka navedla, da je tožbeni zahtevek nesklepčen in nerazumljiv. Tretjetožena stranka je na zaslišanju sama izpovedala, da je preverjala zemljiškoknjižno stanje, torej je morala videti, da je bila ob vložitvi predloga že vpisana plomba, ki se je nanašala na izvršilni postopek proti prvotožencu. Drugotožena stranka je neverodostojna in je bila pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z dolgom prvotoženca do tožeče stranke. Sodišče ni upoštevalo navedb tožeče stranke, ki kažejo na sporno ravnanje drugotoženca. Sicer pa sta prvo in drugotoženi stranki dejansko pripoznali tožbeni zahtevek. Sodišče pa je poleg tega tožeči stranki šele na naroku 04. 05. 2010 vročilo odgovor na tožbo, kot tudi potrdilo o prejemu kupnine (s strani I.Ž.), zato se o tem ni mogla izjaviti. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženi stranki je bila pritožba vročena, vendar odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da sta prva in druga tožena stranka dejansko pripoznali tožbeni zahtevek. Prvi toženec na tožbo ni odgovoril, vendar so toženci v tem primeru (glede na postavljeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba med prvo ter tretje in četrtotožencema brez pravnega učinka) enotni sosporniki, saj je zaradi narave razmerja o tem mogoče odločiti le enako za vse (196. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Tudi sicer pa je potrebno pritrditi navedbam tretje in četrto tožene stranke iz odgovora na tožbo, da je tožba (vsaj v delu) nesklepčna. Po določbi drugega odstavka 259. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) se izpodbojna tožba vloži zoper tretjega, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje oziroma zoper njegove pravne naslednike. Tožeča stranka torej uveljavlja vračilo koristi, ki pa jo lahko upniku vrne samo tisti, ki jo je pridobil. Dolžnik te koristi nima več in ravno zato izpodbija pravno dejanje, iz katerega je dolžniku nastala izguba. Ker gre dejansko (po vsebini) za spor med upnikom in pravnim naslednikom, dolžnik sploh nima lastnosti stranke v postopku (Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2003, str. 267). Tudi iz tega materialnopravnega razloga bi bilo treba zahtevek proti prvemu tožencu zavrniti. Še toliko bolj pa velja ta ugotovitev za drugotoženo stranko. Ta je na tožbo sicer pravočasno odgovorila, v njem pa ugovarjala pasivno legitimacijo in navedla, da ni zajeta s tožbenim predlogom. Temu ugovoru je sodišče utemeljeno sledilo. Drugotoženec je sicer poimensko zajet v ugotovitvenem delu tožbenega petita, vendar je že iz tega razvidno, da sploh ni bil stranka pogodbe, glede katere tožeča stranka terja ugotovitev, da je brez pravnega učinka, temveč je nastopal le kot pooblaščenec. Pogodba se nanj ne nanaša, torej iz nje nima nikakršnih pravic, kot tudi ne obveznosti.

Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj mora tožeča stranka dokazati tako objektivni kot subjektivni pogoj, torej da je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano (prvi odstavek 256. člena OZ). Tožeča stranka je res predlagala zaslišanje prič, vendar pa bi te vedele izpovedati le o dogovorih med njo ter prvotoženo in drugotoženo stranko, tem tožbenim navedbam pa je sodišče že tako in tako sledilo. Sodišče je namreč ugotovilo, da je objektivni pogoj za izpodbijanje izpolnjen, torej da je prvi toženec kot dolžnik vedel, da bo s sklenitvijo prodajne pogodbe škodoval svojemu upniku. Vendar je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožeča stranka ni uspela dokazala subjektivnega pogoja, torej da je bilo to znano tudi tretji in četrti toženi stranki. V zvezi s tem pa so izpovedi zaslišanih skladne. Drugotoženec je potrdil, da je zakonita zastopnica tožeče stranke stopila z njim v stik, vendar šele po tem, ko je bilo stanovanje že prodano, tretji in četrti toženec pa sta izpovedala, da v kolikor bi vedela, da je nepremičnina obremenjena oziroma da ima prvotoženec kakršenkoli dolg, v nakup ne bi šla. V ta namen sta namreč najela tudi kredit pri H., ki je tudi sama preverjala zemljiškoknjižno stanje. Ne drži, da je slednje v času prodaje sporne nepremičnine izkazovalo zaznambo izvršbe v korist tožeče stranke. Pogodba je bila namreč sklenjena 23. 12. 2005, zaznamba izvršilnega postopka pa je bila plombirana 08. 06. 2006, torej šele pol leta kasneje. Vprašanje, ali je bil drugotoženi o dolgu prvotoženca do tožeče stranke dolžan obvestiti tretjo in četrto toženo stranko, za presojo v predmetni zadevi ni relevantno, temveč je odločilno le dejstvo, ali sta slednja za oškodovanje vedela oziroma bi morala vedeti. Tega dokazni postopek ni potrdil, zato je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Pritožba ima sicer prav, da je bil tožeči stranki odgovor na tožbo drugotožene stranke vročen šele na naroku dne 23. 12. 2005, vendar je iz zapisnika razvidno, da se je tožeča stranka z vsebino odgovora seznanila že na naroku, prav tako pa sodišča ni zaprosila za rok, da se o tem izjasni. Enako velja tudi za potrdilo v zvezi s prejeto kupnino (ki pa za odločitev v zadevi niti ni pravno pomembno). Ne glede na to, pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Določba se sicer ne uporablja glede kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), med katerimi pa ni kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej da stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede na to, da tožeča stranka zgornjih kršitev ni uveljavljala že na naroku, čeprav je bila tedaj z njimi dejansko seznanjena, jih ne more uspešno uveljavljati v pritožbenem postopku .

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče potrdilo tudi sklep, s katerim je bilo ugovoru zoper izdano začasno odredbo ugodeno in izdani sklep razveljavljen. Poleg tega pa tožeča stranka v pritožbi sklepa vsebinsko ne napada, torej v tej zvezi ne podaja dodatnih pritožbenih navedb.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločba sodišča prve stopnje je pravilna v materialnopravnem pogledu in ni obremenjena s tistimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba potrditi, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločba sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. člena ZPP in 2. točke 365. člena ZPP.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam trpeti pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).