VSRS Sklep IV Ips 142/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

A.

1Pooblaščena uradna oseba pri Informacijskem pooblaščencu Republike Slovenije je zoper odgovorno osebo - predsednika Volilne komisije A. A. izdala opozorilo, ker J. J. ni preprečil prepisovanja podatkov iz volilnih imenikov pripadnikov italijanske narodne skupnosti, s čemer je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 24. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in s tem storil prekršek po tretjem odstavku 93. člena ZVOP-1.

2Zoper navedeno opozorilo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve določbe tretjega v zvezi s prvim odstavkom 93. člena ZVOP-1 ter zaradi kršitve petega odstavka 57. člena v zvezi z drugo alinejo 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da je opozorilo šteti za hitri postopek o prekršku, zoper katerega je zaradi zaščite obdolženčeve integritete potrebno dopustiti zahtevo za varstvo zakonitosti, čeprav zoper izrek opozorila pravno sredstvo ni dovoljeno. Meni, da so bila obdolžencu kršena jamstva poštenega postopka, ker ni imel nikakršne možnosti seznanitve s prekrškom, niti zavzeti stališča glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Navaja, da kršitev, ki se očita obdolžencu, nima zakonskih znakov prekrška, ker je pregled osebnih podatkov drugih oseb v skladu z 21. členom Zakona o evidenci volilne pravice, ki vsakemu državljanu Republike Slovenije omogoča, da pregleda volilne imenike. Vpogled ne more izključiti prepisovanja ali drugačne vrste registracije podatkov, ker je potrebno dopustiti možnost, da si pregledovalec podatke tudi zapomni in si jih zapiše kasneje. Poleg tega Zakon o evidenci volilne pravice dopušča popravo ne le svojih, temveč tudi podatkov drugih oseb, kar pomeni, da je poleg seznanitve dopustna tudi registracija podatkov s prepisovanjem. Zaradi povedanega predsednik Volilne komisije A. A. ni bil dolžan J. J. preprečiti prepisovanja podatkov iz volilnega imenika italijanske narodne skupnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da opozorilo informacijskega pooblaščenca spremeni tako, da se le-to ne izreče, na podlagi načela benefitium cohesionis pa razveljavi tudi opozorilo, ki ga je prekrškovni organ izrekel J. J. zaradi prekrška po četrtem odstavku 91. člena ZVOP-1.

3Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) poslalo A. A., ki se je o njej izjavil, izrazil svoje strinjanje z vloženo zahtevo ter dodal, da lahko pravico do pregleda volilnih imenikov zlorabi zgolj tisti, ki mu ta pravica pripada, torej pregledovalec, ne pa organ, ki je pristojen za razgrnitev volilnih imenikov.

B.

4V skladu s prvim in drugim odstavkom 169. člena ZP-1 lahko (vrhovni) državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. V skladu s prvim odstavkom 46. člena ZP-1 o storitvi prekrška, o sankciji in o drugih vprašanjih postopka o prekršku, prekrškovni organ oziroma sodišče odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ZP-1. Glede na navedeno dikcijo prvega odstavka 46. člena ZP-1 za odločbo ni mogoče šteti ukrepa prekrškovnega organa, zoper katerega ZP-1 ne predvideva pravnega sredstva.

5Ukrep, zoper katerega ZP-1 ne dopušča pravnega sredstva, je opozorilo, ki ga uzakonja 53. člen ZP-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa namesto izreka sankcije kršitelja opozori, če je storjeni prekršek neznatnega pomena in če pooblaščena uradna oseba oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep. Po svoji naravi predstavlja nadomestni (alternativni) ukrep sui generis(1), ki ga ni mogoče šteti med sankcije za prekršek, ki so taksativno določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1, med katerimi opozorilo ni našteto.

6Kot rečeno je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le zoper pravnomočno odločbo o prekršku, ki jo je izdal prekrškovni organ oziroma sodišče. Opozorila, izrečenega v skladu s 53. členom ZP-1, ni mogoče šteti za odločbo o prekršku. Sestavine pisne odločbe o prekršku ZP-1 predpisuje v 56. členu, ki določa, da mora pisna odločba o prekršku imeti uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk, številko, datum, podpis pooblaščene uradne osebe in uradni pečat pooblaščenega prekrškovnega organa, ki jo je izdal. ZP-1 za izrek opozorila ne določa posebne obličnosti niti ne predpisuje sestavin, ki jih mora vsebovati opozorilo, zato ga ni mogoče šteti za odločbo o prekršku. Način izreka opozorila je pridržan odločitvi prekrškovnega organa in prilagojen naravi njegovega dela. Opozorilo je lahko izrečeno ustno na kraju prekrška ali pisno, zoper ustno opozorilo že po naravi stvari zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoča, ker bi se pojavile težave z dokazovanjem njegovega obstoja in vsebine. Če bi dopustili (izredno) pravno sredstvo zgolj zoper pisno opozorilo, bi s tem kršitelje spravili v neenakopraven položaj; prekrškovni organ bi imel možnost arbitrarno (glede na to, da obličnost opozorila ni zakonsko določena) onemogočiti presojo zakonitosti izrečenega opozorila že zgolj z izrekom le-tega v ustni obliki.

7Na dejstvo, da opozorila ni mogoče šteti za odločbo o prekršku, kaže tudi primerjava opozorila s plačilnim nalogom. Plačilni nalog sam po sebi ni odločba o prekršku, temveč podlaga za plačilo globe oziroma dokaz o tem, da je bila globa plačana. Drugi odstavek 57. člena ZP-1, ki predpisuje obvezne sestavine plačilnega naloga, vzpostavlja zakonsko domnevo, da plačilni nalog (če seveda vsebuje vse z zakonom predpisane sestavine) velja kot pisna odločba o prekršku. Določba 53. člena ZP-1, ki ureja opozorilo, ne vsebuje zakonske domneve, da se opozorilo šteje za odločbo o prekršku, niti ne predpisuje njegovih obveznih sestavin.

8V skladu z določilom sedmega odstavka 4. člena ZP-1 se lahko storilcu prekrška namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku izreče opozorilo. Opozorilo ni sankcija, temveč alternativa vsem sankcijam za prekršek, ki so določene v drugem odstavku 4. člena ZP-1. Drugače od opomina, ki se lahko izreče zgolj namesto globe, se opozorilo lahko izreče namesto vseh sankcij za prekršek. Za izrek opozorila ni potrebno izvesti nobenega postopka, posebno ne postopka o prekršku, ker ZP-1 izrecno določa, da se le-ta v primeru izreka opozorila ne uvede. Prekrškovni organ se izven okvirov postopka o prekršku prepriča, da je oseba izpolnila zakonske znake določenega prekrška ter, da so v skladu s prvim odstavkom 53. člena ZP-1, podani pogoji za izrek opozorila. Pri tem gre za udejanjanje oportunitetnega načela prekrškovnega organa(2), katerega namen je preprosto in hitro reševanje zadev, za katere ne veljajo formalni predpisi o sodni kontroli. Opozorilo je preventivni ukrep, namenjen storilcem prekrškov neznatnega pomena, s katerim se „prihrani“ izdaja odločbe o prekršku(3).

9Izrečeno opozorilo za kršitelja nima pravnih posledic. Pravni položaj kršitelja pred izrečenim opozorilom je enak njegovemu pravnemu položaju po izrečenem opozorilu. V ta namen tretji odstavek 53. člena ZP-1 prekrškovnemu organu prepoveduje vodenje evidenc o izrečenih opozorilih posameznemu kršitelju. Prekrškovni organ lahko vzpostavi in vodi evidenco le o izrečenih opozorilih po posameznih kršitvah in o številu izrečenih opozoril. Posledica prepovedi vodenja evidence o izrečenih opozorilih posameznemu kršitelju je, da izrečeno opozorilo ne more predstavljati obteževalne okoliščine pri izbiri sankcije ob morebiti kasneje storjenem prekršku kršitelja, ki mu je bilo pred tem izrečeno opozorilo.

C.

10V skladu s prvim odstavkom 169. člena ZP-1 se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da opozorila ni mogoče šteti za odločbo o prekršku in da na pravni položaj kršitelja ne vpliva, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

----

Op.št.(1): Enako tudi Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ivan Bele in drugi, Ljubljana 2005, str. 197.

Op.št.(2): Enako Zakon o prekrških s komentarjem, Katja Filipčič, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 36.

Op.št.(3): Tako tudi uvodna pojasnila k Zakonu o prekrških, Boštjan Tratar, Ljubljana, 2003, str. 71.