VSRS Sodba IV Ips 178/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Mariboru spremeni tako, da se postopek o prekršku ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

A.

1Policijska postaja Maribor II je 11. 9. 2007 Z. Š., s. p., izdala plačilni nalog, zaradi prekrška po 3. točki prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola ter ji izrekla globo v višini 1.043,23 EUR. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo ZSV 145/2008 z dne 27. 5. 2010 zahtevo storilke za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo plačilni nalog Policijske postaje Maribor II.

2Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (ZP-1) na način iz 3. točke 156. člena ZP-1. Navaja, da v času od 11. 10. 2007, ko je prekrškovni organ od storilke zahteval dopolnitev zahteve za sodno varstvo, do 4. 3. 2010, ko je sodnica Okrajnega sodišča v Mariboru izdala odredbo za vabljenje storilke na zaslišanje, ni bilo opravljeno nobeno dejanje, ki bi merilo na pregon storilke. Sodišče je z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku relativnega zastaralnega roka prekršilo prvi odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in plačilni nalog spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Skladno s tretjim odstavkom citiranega člena pretrga zastaranje vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. Po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje).

5Iz podatkov v spisu izhaja, da je Policijska postaja Maribor II (prekrškovni organ) dne 10. 10. 2007 prejela zahtevo za sodno varstvo, ki jo je storilka Z. Š. vložila zoper plačilni nalog, dne 11. 10. 2007 pa je prekrškovni organ od storilke zahteval dopolnitev njene zahteve. Ravnanje prekrškovnega organa, ki je od storilke zahteval dopolnitev njene vloge, je dejanje, usmerjeno v pregon storilke, zato je prišlo do pretrganja zastaranja in je s tem trenutkom zastaranje začelo teči znova. Iz gradiva v spisu izhaja, da je sodišče prvo uradno dejanje v tej zadevi opravilo 4. 3. 2010, ko je izdalo odredbo za vabljenje storilke na zaslišanje. Dejanje je bilo opravljeno po preteku dveletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1, zato je pravilna ugotovitev vrhovnega državnega tožilca, da je pregon za prekršek zastaral.

6Sodišče je z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo po poteku relativnega zastaralnega roka prekršilo prvi odstavek 42. člena ZP-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 in 3. točko 156. člena ZP-1. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku ustavilo. V skladu s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 bremenijo stroški ustavljenega postopka proračun.