VSRS Sklep I Up 32/2010

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) – ZUS-1 (1. točka izreka sklepa), ker je menilo, da upravno sodišče ne more in ne sme presojati izvedbe kazenskega postopka ali zatrjevano neupoštevanje rokov, ki jih Zakon o kazenskem postopku določa za preverjanje pripornih pogojev. Tožnik mora morebitne takšne kršitve uveljavljati v kazenskem postopku. S sklepom (2. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker je menilo, da procesne predpostavke za obravnavanje tožbe niso izpolnjene. S sklepom (3. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2Tožnik v pritožbi zoper prvostopni sklep navaja, da ne izpodbija nobenega upravnega akta, ampak da v upravnem sporu izpodbija zakonitost dejanja javne oblasti, s katerim se posega v človekove pravice, saj nima drugega pravnega varstva. Sodne odločbe, ki jih citira sodišče prve stopnje, niso upravni akti in mu je jasno, da slednjih v upravnem sporu ne more izpodbijati. Pač pa v obravnavanem upravnem sporu uveljavlja kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena URS, do katere je prišlo, ko ga je tožena stranka, kljub temu, da je rok dveh mesecev, znotraj katerega je sodišče dolžno ponovno preveriti, ali še obstajajo razlogi za pripor in o tem izdati ustrezno sodno odločbo (drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku – ZKP), še vedno zadrževala v priporu in ga ni izpustila na prostost.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

4Pritožba je utemeljena.

5Vrhovno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo tožnikovo tožbo, kršilo določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru, glede na citirano določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1, gre za upravni spor, saj je tožnik v tožbi zoper toženo stranko izrecno navajal, da mu je le-ta kršila pravico do osebne svobode iz 19. člena URS in predlagal sodišču prve stopnje, da ugotovi, da mu je bila pravica kršena, ker je bil od dne ... do dne ... v priporu brez sodne odločbe, glede česar pa v kazenskem postopku nima učinkovitega sodnega varstva, saj sodne odločbe o podaljšanju pripora ni mogoče izdati za nazaj.

6Glede na navedeno je torej po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi kršilo določbo prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ker ni dovolilo sodnega varstva v upravnem sporu, temveč je tožbo zavrglo po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS. V tem primeru so namreč po presoji Vrhovnega sodišča podane procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po vsebini na podlagi določb 49. in 66. člena ZUS-1 (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-827/03 z dne 12. 5. 2005).

7Enako je Vrhovno sodišče odločilo v sklepu I Up 527/2009 z dne 7. 1. 2010 (8. točka obrazložitve).

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena in drugega odstavka 82. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

K II. točki izreka:

9Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.