VSRS Sodba IV Ips 139/2010

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper V. S. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

A.

1Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo PR 1798/2005 z dne 12. 3. 2009 spoznalo obdolženega V. S. za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izreklo globo v višini 500,75 EUR in 18 kazenskih točk, za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije „B“, kar ima na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 po pravnomočnosti te sodbe za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil. Višje sodišče v Celju je s sodbo PRp 360/2009 z dne 4. 9. 2009 delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločitvi o kazenskih sankcijah tako, da je obdolžencu ob že izrečeni globi in 18 kazenskih točkah le-te namesto za prekršek, storjen z vozilom B kategorije, izreklo za prekršek, storjen z motornim vozilom A kategorije, kar na podlagi petega odstavka 202. a člena v zvezi s četrtim in tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 pomeni prenehanje veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan storitve prekrška; v nespremenjenih delih pa je izpodbijano sodbo o prekršku potrdilo in v tem delu pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve tretjega odstavka 42. člena ZP-1. Skladno s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005) ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se odločba nanaša, tudi možnost, da se z njeno vsebino seznani, kar pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov. Kot izhaja iz vročilnic v spisu, je v obravnavani zadevi Okrajno sodišče v Velenju sodbo pritožbenega sodišča prejelo dne 10. 11. 2009, vročitev obdolžencu pa je bila poskušena dne 11. 11. 2009, torej že po poteku štiri letnega absolutnega zastaralnega roka, ki je potekel dne 9. 11. 2009. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu V. S. in njegovemu zagovorniku. Storilec prekrška se o vloženi zahtevi ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi soglašal z mnenjem vrhovnega državnega tožilca.

B.

4Vrhovno sodišče je že v odločbi IV Ips 119/2010 z dne 15. 7. 2010 presodilo, da je potrebno glede vprašanja časovnega trenutka nastopa pravnomočne sodbe zavzeti enako stališče kot v kazenskih zadevah. Pri tem je sledilo stališču, ki ga zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-3871, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009, kjer je ugotovilo, da je zakonska ureditev, ki ne določa časovnega trenutka nastopa pravnomočnosti sodbe za posameznika kot subjekta v kazenskem postopku, z vidika pravne varnosti in načela zaupanja v pravo nesprejemljiva in je zato v tem pogledu ZKP v neskladju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Odločilo je tudi, da mora zakonodajalec ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa nastopi pravnomočnost sodbe, če je pritožba vložena in sodišče o njej odloči na seji senata z dnem, ko sodišče odločitev o pritožbi odpravi pritožniku. Enako stališče je že pred tem Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 tudi glede prekrškovnih zadev, saj je odločilo, da ne zadošča, da organ pred iztekom zastaralnega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se odločba nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino, kar pomeni, da mora biti odločba pred potekom zastaralnega roka vsaj odpravljena na njegov naslov.

5Kot je razvidno iz spisa, naj bi obdolženec storil prekršek dne 9. 11. 2005, prvostopenjska sodba je bila izdana 12. 3. 2009, o pritožbi obdolženčevega zagovornika pa je sodišče druge stopnje odločilo na seji 4. 9. 2009. Iz spisovnih podatkov je tudi razvidno, da je sodišče prve stopnje prejelo drugostopenjsko sodbo dne 10. 11. 2009, vročitev obdolžencu pa je bila poskušena dne 11. 11. 2009.

6Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršek ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje postopka o prekršku). Po tretjem odstavku istega člena postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje postopka o prekršku).

7Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo dne 9. 11. 2009, torej preden je Okrajno sodišče v Velenju prejelo sodbo sodišča druge stopnje (dne 10. 11. 2009) in po naravi stvari tudi preden je sodišče prve stopnje drugostopenjsko sodbo odpravilo obdolžencu. Vložnik ima zato prav, ko uveljavlja kršitev tretjega odstavka 42. člena ZP-1.

8Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 4. alineje prvega odstavka 136. člena ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper obdolženega V. S. ustavilo. Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.