VSL sodba I Cp 3339/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

:

Tožniki zahtevajo s tožbo, da jim tožena stranka plača posamezne zneske nadomestila za izgubljeno korist po 2. odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v skupni višini 867.996,00 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo. Glede na njeno vsebino uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da izda sodbo na podlagi odpovedi za vse tožnike razen za A. B., podredno pa da tožbo zavrže za vse tožnike razen za A. B. zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obstoja veljavnega pooblastila. Podredno še predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi procesna dejanja opravljena z nepravilnim pooblastilnim razmerjem in naloži prvostopenjskemu sodišču, da opravi poziv po 2. odstavku 98. člena ZPP ter poda napotilo glede delnega umika zahtevka s strani A. B.. Navaja, da tožnica A. B. ni bila aktivno legitimirana za predmetni spor kot skrbnica za poseben primer. Dediči ne morejo vstopiti v pravdo namesto osebe, ki nikoli ni bila pravilna tožeča stranka. Dediči bi lahko vstopili v pravdo le, če bi bila tožeča stranka že od samega začetka skupnost dedičev s premoženjem po pokojnem upravičencu v denacionalizacijskem postopku. S takšno spremembo tožbe je tožeča stranka želela ustvariti procesni položaj naknadnega sosporništva na aktivni strani, ki pa hkrati predstavlja subjektivno spremembo tožbe. Ta sprememba hkrati pomeni delni umik tožbe s strani A. B.. Doslejšnja tožeča stranka je vtoževala celotno terjatev sama. Po predlagani spremembi tožbe pa se njena terjatev nanaša le še na 7/42 tožbenega zahtevka. ZPP ne dopušča subjektivno spremembo tožbe na aktivni strani. S postopanjem tožeče stranke je izkazano izrazito poslabšanje položaja tožene stranke tako v procesnem kot tudi v materialnem smislu. Toženi stranki se jemlje pravica do odgovora na tožbo. Sodišče bi moralo v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na druge dediče ne pa na A. B., zaradi umika tožbe s strani A. B. ustaviti postopek s sklepom, glede novih tožnikov pa vlogo obravnavati kot tožbo in jo po predhodnem preizkusu vročati toženi stranki. Tožba drugih dedičev je vložena po osebi, ki nima pravniškega državnega izpita. V takem primeru ni mogoča sukcesivna pooblastitev odvetnika. Ker tožeča stranka ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo bi moralo sodišče izdati sodbo na podlagi odpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so tožniki pooblastili dedinjo D. H. za zastopanje v tem pravdnem postopku, ta pa je za zastopanje pooblastila odvetnico V. Č.. Navedena odvetnica je razpolagala tudi z neposrednim pooblastilom dedinje A. B.. Ugotovilo je tudi, da pooblaščenka D. H. ni upravičena zastopati tožnike pred okrožnim sodiščem (3. odstavek 87. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Gre za napako, ki pa je odpravljiva. ZPP v 1. odstavku 88. člena določa obveznost sodišča, da stranko pozove, da navedeno pomanjkljivost odpravi. Navedena pomanjkljivost je bila v odrejenem sodnem roku odpravljena tako, da so vsi tožniki pooblastili omenjeno odvetnico. Ne drži torej, da so bili na naroku z dne 16.4.2010 izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi v skladu s 1. odstavkom 282. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica A. B., ki je bila v delnih odločbah o denacionalizaciji postavljena za skrbnico za poseben primer do zaključka dednega postopka po pokojnem upravičencu A. K., ni bila upravičena zahtevati izpolnitve od tožene stranke v svojem imenu in za svoj račun. Plačilo uporabnine za svoj račun pa ne bi bila upravičena zahtevati niti kot eden od dedičev premoženja denacionalizacijskega upravičenca. Glede na določilo 2. odstavka 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je zapuščina prešla na dediče z dnem pravnomočnosti delnih odločb o denacionalizaciji. S prehodom se je med dediči vzpostavila posebne vrste skupnost, pri kateri zapuščina pripada vsem dedičem skupno. Subjekt tega premoženja so torej vsi dediči skupaj kot ena enota. V obravnavani zadevi je predmet zapuščine terjatev do tožene stranke. Glede na navedeno opredelitev dediščinske skupnosti gre za t. i. kolektivno terjatev dedičev. Temeljna značilnost kolektivnosti na aktivni strani je v tem, da sme dolžnik izpolniti svojo obveznost vsem upnikom skupaj. Uveljavljanje kolektivne terjatve vodi v pravdnem postopku v položaj nujnega sosporništva. S tem ko je tožnica A. B. uveljavljala izpolnitev terjatve le njej, ni bila podana aktivna legitimacija.

Z uveljavljanjem terjatve po delih vseh dedičev (vsebina tožbenega zahtevka izkazuje razdelitev terjatve do tožene stranke med dediče oziroma razdružitev pravne skupnosti (1)) je podana stvarna (aktivna) legitimacija prvotne tožnice, kot tudi pridruženih tožnikov, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Za takšno pridružitev oziroma naknadno sosporništvo v določilu 2. odstavka 191. člena ZPP ni nikakršnih ovir. Do pridružitve je prišlo pred prvim narokom za glavno obravnavo, izpolnjeni pa so tudi zahtevani pogoji iz 1. odstavka 191. člena ZPP: Kot je bilo navedeno, uveljavljajo tožniki prvotno vtoževano terjatev po delih (ti so enaki dednim deležem posameznih dedičev, ugotovljenih s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 16.4.2010), pri tem pa se njihove pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago.

Novi tožniki torej niso vstopili v pravdo kot skupnost dedičev namesto prvotne tožnice, kot to navaja pritožba, zato se z vprašanjem „dovoljenosti takšnega vstopa v pravdo“ ne bi bilo potrebno ukvarjati. Ne glede na navedeno pa v določilih 191. člena ZPP tudi za takšno pridružitev (če se prvotni tožnici pridružijo novi tožniki, četudi kot nujni sosporniki, gre v procesnem smislu za naknadno sosporništvo ne pa za zamenjavo tožnikov) ne bi bilo ovir.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki meri na kršitev načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave, ko tožena stranka navaja, da se ji z vstopom novih tožnikov jemlje pravica do odgovora na tožbo. Pri tem pa, razen da nima več ugovora stvarne legitimacije tožeče stranke, vsebine svojega prikrajšanja pravice do izjave ni opredelila.

Glede na navedeno se pritožba tožene stranke izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

--------------------------------

(1) Skupnost dedičev traja dokler si podedovanega premoženja ne razdelijo.