VSL sklep I Cpg 597/2010

1Pritožbi tožeče stranke zoper 3.tč. izreka se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je vsaka stranka dolžna nositi svoje pravdne stroške.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu 3. tč. izreka potrdi.

2Pritožba tožene stranke zoper 1. in 3.tč. izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu potrdi.

3Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki plačati 290,95 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev:

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo: znesek 27.958,51 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 1.1.1998 do 1.1.2002 v znesku 40.091,33 EUR; znesek 31.595,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1999 do datuma, ko zapadle in neplačane zamudne obresti dosežejo višino glavnice; znesek 3.922,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do datuma, ko zapadle in neplačane zamudne obresti dosežejo višino glavnice (1.tč. izreka). Za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 27.958,51 EUR v znesku 35,24 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (2.tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 11.469,38 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3.tč. izreka).

(2) Zoper odločitev o pravdnih stroških (3. tč izreka) se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

(3) Zoper ugodilni del sodbe (1.tč. izreka) in odločitev o stroških (3.tč. izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku; Ur.l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

(4) Na pritožbo tožene stranke je pravočasno odgovorila tožeča stranka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(5) Tožena stranka je odgovorila na odgovor na pritožbo tožeče stranke, vendar tega pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tovrstna vloga ni predvidena v določbah ZPP.

(6) Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

(7) Delno je utemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločitev o pravdnih stroških.

(8) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo 163.454,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi neupravičene uporabe njene blagovne znamke v obdobju od 7.10.1996 do 31.12.2001, ko je tožena stranka v nasprotju s tožničino prepovedjo (naposled pa tudi s sodno prepovedjo, zapovedano s pravnomočno sodbo IV Pg 14/98 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 393/2000) prodajala srajce označene z znakom W., ki je bil zavarovan s tožnikovo blagovno znamko.

(9) Za obdobje od 6.3.1999 do 31.12.2001 je sodišče prve stopnje (s sodbo Pg 55/2002) tožeči stranki že prisodilo znesek 66.212,03 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na obdobje pred 6.3.1999 pa je zaradi poteka 3-letnega zastaralnega roka zavrnilo, saj je utemeljenost le-tega presojalo na odškodninski pravni podlagi.

(10) V ugodilnem delu je pritožbeno sodišče (s sodbo I Cpg 508/2005) prvostopenjsko sodbo potrdilo. Zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na obdobje od 6.3.1997 do 5.3.1999, pa je ob materialnopravni presoji, da je tožbeni zahtevek utemeljen na obogatitveni podlagi, glede na 5-letni zastaralni rok razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

K pritožbi tožene stranke:

(11) Pritožbeno vztrajanje pri odškodninski pravni podlagi je neutemeljeno. Toženka je z uporabo tožnikove blagovne znamke, ne da bi zanjo kaj plačala, nedvomno zase pridobila korist (ta korist ustreza višini licenčnine, ki bi jo sicer morala plačevati za uporabo tuje blagovne znamke) - za plačilo licenčnine pa je bila prikrajšana tožeča stranka. S tem so izpolnjene vse predpostavke po 210.čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih; Ur.l. SFRJ št. 29/1987, 39/1958 in 57/1989) - korist, prikrajšanje in vzročna zveza med njima, zato je toženka dolžna povrniti doseženo korist tožniku.

(12) Po mnenju pritožnika bi sodišče zaradi različnih zastaralnih rokov tudi ob uporabi obogatitvene podlage, tožbeni zahtevek moralo zavrniti, v kolikor presega meje odškodninskega zahtevka. Tako stališče utemeljuje s tem, da so obogatitveni zahtevki subsidiarne narave, zaradi česar v primeru konkurence med obogatitvenim in odškodninskim zahtevkom iz naslova obogatitve naj ne bi bilo mogoče zahtevati več kot iz naslova odškodninske odgovornosti, saj bi v nasprotnem primeru bilo mogoče izigravati pravila o zastaranju.

(13) Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje presojalo kot obogatitvenega (in ne kot odškodninskega), zato je potrebno uporabiti zastaralni rok, v katerem zastarajo obogatitveni zahtevki. Obogatitveni zahtevki zastarajo v splošnem zastaralnem roku (371.čl. ZOR), torej v pet letnem zastaralnem roku, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja.

(14) Stališče pritožnika, ki je sicer utemeljeno v pravni teoriji (s strani prof. Cigoja in nekaterih drugih avtorjev), pa v določbah veljavne zakonodaje nikdar ni bilo izpeljano (tudi v določbah kasneje sprejetega Obligacijskega zakonika ne), zato po presoji pritožbenega sodišča ni zakonske osnove (niti v okviru pravil o neupravičeni obogatitvi niti pravil o zastaranju terjatev), na podlagi katere bi sodišče višino tožbenega zahtevka omejilo do višine odškodninskega zahtevka (torej glede na potek 3-letnega zastaralnega roka).

(15) Nasprotno, določba 219.čl. ZOR (ki vsebinsko izpeljuje splošnejšo določbo 3.odst. 210.čl. ZOR) predvideva, da lahko imetnik stvari od tistega, ki je uporabil njegovo stvar v svojo korist (pri čemer pojem uporabe stvari zajema tudi vsakršno uporabo tuje pravice, vključno s pravicami industrijske lastnine), ne glede na pravico do odškodnine, zahteva nadomestilo koristi od uporabe. To pomeni, da lahko v primeru, da je obogateni ravnal krivdno in so tudi sicer izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost, stranka izbira med odškodninskim in obogatitvenim zahtevkom.

(16) Pritožnik izpodbija tudi odločitev glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče v skladu z določbo 214.čl. ZOR prisodilo od konca vsakega leta, v katerem je toženka uporabljala tožnikovo blagovno znamko.

(17) ZOR v 214.čl. določa obseg vrnitve glede na to ali je bil pridobitelj dobroveren ali nedobroveren: pošteni pridobitelj mora plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa že od dneva pridobitve koristi (razen če je nedobrovernost nastopila kasneje - v tem primeru je odločilen trenutek nedobrovernosti).

(18) Imetnik registrirane blagovne znamke ima izključno pravico do njene uporabe in je upravičen tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, preprečiti, da znamko v gospodarskem prometu na kakršnikoli način uporabljajo (primerjaj določbe 1.odst. 34.čl. in 1.odst. 94.čl. Zakona o industrijski lastnini; Ur. l. RS, št. 13/1992 ter določbe 1. in 2.odst. 47.čl. ZIL-1; Ur.l. RS št. 45/2001). Tretja oseba lahko torej tujo blagovno znamko uporablja samo na podlagi veljavnega pravnega naslova.

(19) V obravnavanem primeru pa je toženka tujo (tožnikovo) blagovno znamko gospodarsko izkoriščala kljub izrecni prepovedi njenega imetnika. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila nedobroverna, in sicer že od prejema te prepovedi s strani pravne prednice tožnika (dne 7.2.1996), saj je že od tega trenutka naprej vedela, da za uporabo blagovne znamke nima veljavnega pravnega naslova. Ne drži torej, da bi postala nedobroverna šele z izdajo sodbe sodišča druge stopnje (dne 13.7.2000) oz. sodišča prve stopnje (2.12.1999), s katero je bilo o taki prepovedi odločeno tudi z učinkom pravnomočnosti in izvršljivosti.

(20) Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da obveznost tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti ne bi bila drugačna (nižja), četudi bi le-te začele teči šele od izdaje prvostopenjske oz. drugostopenjske sodbe, za kar se zavzema pritožnik. Ker bi natekle in neplačane zamudne obresti tudi v tem primeru pred 22.5.2007 (ko je novela OZ-A za zakonske zamudne obresti ukinila prepoved »ultra alterum tantum« iz 376.čl. OZ; Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št.83/ 2001) dosegle višino dvojne glavnice, bi bile te (enako kot v izpodbijani sodbi) omejene na višino glavnice.

(21) Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju (24. in 25. tč. te sodbe) je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških.

(22) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo drugih kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

K pritožbi tožeče stranke:

(23) Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v skladu z določbo 1.odst. 154.čl. ZPP. Presodilo je, da je tožeča stranka uspela le z 18,19 % svojega tožbenega zahtevka, pri čemer je izhajalo iz prvotno vtoževanega zneska.

(24) Po presoji pritožbenega sodišča je pri odločitvi o pravdnih stroških potrebno upoštevati, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek v teku pravde znižala oz. prilagodila takoj, ko je pridobila relevantne podatke, na podlagi katerih je šele bilo mogoče določiti višino licenčnine (s tem pa višino tožbenega zahtevka) in s katerimi ob vložitvi tožbe ni razpolagala. Glede na znižani tožbeni zahtevek pa je v večjem delu v pravdi uspela.

(25) Stroškovna sankcija, ki bi zadela tožnika ob uporabi načela uspeha v pravdi po 1.odst. 154.čl. ZPP bi bila zato v predmetni zadevi nepravična. Zato je, glede na opisane okoliščine, po oceni pritožbenega sodišča primerneje pravdne stroške med stranke razporediti v skladu z določbo 2.odst. 154.čl. ZPP.

(26) V skladu s pojasnjenim je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper izrek o pravdnih stroških (3.tč. izreka) in v tem delu izpodbijano sodbo (358.čl. ZPP) spremenilo tako, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke (ki je predlagala, da sodišče njene stroške naloži v plačilo toženi stranki) zavrnilo (353.čl. ZPP)

(27) Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Glede na delni uspeh tožeče stranke (30% glede na odmerjeno višino pravdnih stroškov v izpodbijani sodbi) je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 290,95 EUR (320 tč x 0,459 EUR z 20% DDV ter sodno takso 114,69 EUR) pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

------------------------------------------------------------

(1) Višino koristi je sodišče ugotavljajo z metodo licenčne analogije: glede na nesporna dejstva o tem koliko srajc znamke W. je bilo v spornem obdobju prodanih in po kakšni ceni ter glede na ugotovitve izvedenskega mnenja o višini primerne licenčnine je bila tožena stranka obogatena (tožeča pa prikrajšana) vsaj v znesku 5,6, % prodajne vrednosti srajc, in sicer v letu 1997 za 27.958,51 EUR, v letu 1998 za 31.595,26 EUR in v letu 1999 za 3.922,80 EUR.

(2) III Ips 126/2007.

(3) II Ips 535/2007.

(4) Tako Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 2.knjiga, str. 820-822.

(5) III Ips 126/2007; povzeto po Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, str. 848.

(6) III Ips 126/2007; enako Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij.

(7) Tako Polajnar-Pavčnik, Komentar OZ, 2.knjiga, str. 58.

(8) II Ips 572/2003.