VSL sodba III Kp 154/2010

Pritožbi zagovornika obtoženega S. D. se deloma ugodi in se izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

obtoženega S. D.

spozna za krivega,

da je v sostorilstvu skupaj z do sedaj neznanim sostorilcem vzel drugemu tujo premično stvar, da si jo protipravno prilasti, tatvino pa sta storila z vlomom v zaprto stavbo,

s tem, da sta 5.12.2009 ob 04.35 uri pristopila do Galerije J. na Ž. ulici 5 v Ljubljani, kjer je D. S. z viličastim ključem poskušal razkleniti spodnjo ključavnico obešanko na zaščitni kovinski mreži, kar pa mu ni uspelo, nato pa je z viličastim ključem št. 13 odvil vijake okovja na levi strani, na spodnjem in zgornjem delu zaščitne kovinske mreže, jo odrinil desno, nato pa s posebnim ključem „Francozom“, odlomil spodnji zunanji del cilindrične ključavnice na steklenih vhodnih vratih, do sedaj neznani sostorilec pa jih je z montirnim železom na vzvod odprl in sta tako vstopila v notranjost, kjer sta pristopila do razstavljenih slik in je D. S. vzel dve sliki z lesenima okvirjema in sicer sliko Matije Jame „Predica“, olje na platnu, 80 cm x 67 cm, vredno najmanj 65.000,00 EUR in sliko Riharda Jakopiča „Ob Gradaščici“, olje na platnu 50 cm x 60 cm, vredno najmanj 35.000,00 EUR, drugi sostorilec pa je vzel sliko Freda Vesela „Ob potoku“, na kartonu 44 cm x 36 cm, vredno najmanj 10.000,00 EUR, nato pa sta s kraja zbežala, z dejanjem pa sta oškodovala Galerijo J. za najmanj 110.000,00 EUR.

S tem je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi s členom 20 KZ-1.

Obtožencu se po 1. odstavku 205. člena KZ-1 določi kazen

1 (eno) leto zapora.

Na podlagi 60. člena KZ-1

s e p r e k l i č e

pogojna obsodba izrečena obtožencu s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.11.2009, opr. št. I K 186/2008, pravnomočna 8.12.2009, zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ in v kateri je bila obtožencu določena kazen 5 (petih) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let.

Na podlagi 3. odstavka 59. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko 2. odstavka 53. člena KZ-1 se obtožencu ob upoštevanju kazni, določeno s to sodbo ter določeno kazen v preklicani pogojni obsodbi izreče

e n o t n a k a z e n

1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora;

2. obtoženega S. D. se po členu 358 ZKP

o p r o s t i o b t o ž b e

a) da je tujo stvar poškodoval s tem, da je

neposredno po dejanju opisanem pod točko 1 v času od 5.12.2009 od 04.35 ure do 9.12.2009 do 10.00 ure v Penzionu P. v Grosupljem s primernim orodjem:

s slike Matije Jame „Predica“ odstranil novejši lesen okvir zlate barve, s paspartujem in pozlačenim slipom v vrednosti 1.500,00 EUR;

s slike Riharda Jakopiča „Ob Gradaščici“ odstranil originalen lesen okvir Galerije K., v vrednosti 1.500,00 EUR;

s slike Freda Vesela „Ob potoku“ odstranil lesen okvir iz začetka 19. stoletja, rezljan in pozlačen, v vrednosti približno 2.500,00 EUR, pri čemer je poškodoval tudi samo sliko, in je sicer odstopila barva na spodnjem delu slike v dolžini približno 3 do 4 cm;

b) da je tujo stvar uničil s tem, da je

v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot pod točko 2/a, v lopi za gostiščem razlomil okvirje slik opisane pod točko 2/a in jih v kurišču zidanega žara za peko zažgal tako, da jih je ogenj v celoti uničil, s tem pa je oškodoval Galerijo J. za najmanj 4.500,00 EUR.

S tem naj bi storil dve kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 220. člena KZ-1.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov bremenijo proračun.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Z v uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega S. D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 205. člena KZ-1 v zvezi s členom 20 KZ-1 (točka I. izreka) ter dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 220. člena KZ-1 (točki II in III izreka). Obtožencu je določilo posamične kazni in sicer eno leto in en mesec zapora za kaznivo dejanje v točki I izreka ter po tri mesece zapora za kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari. Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.11.2009, opr. št. I K 186/2008, zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ v kateri je bila obtožencu določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Nato je upoštevaje določeno kazen iz preklicane pogojne obsodbe in določene kazni za obravnavana kazniva dejanja obtožencu izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora v katero je vštelo čas pripora, to je od 9.12.2009 od 10.00 ure dalje. Oprostilo ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Predlaga, da se obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. točki 1. odstavka 205. člena KZ-1 (točka I izreka) in da se ga oprosti kaznivih dejanj poškodovanja tujih stvari in da se mu izreče nižja zaporna kazen in da se mu pogojna obsodba ne prekliče.

Pritožba je deloma utemeljena.

V zvezi s kaznivim dejanjem opisanim v točki I izreka pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja subjektivnega elementa in sicer, da je obtoženi vedel, da si je protipravno prilastil stvar velike vrednosti (nad 50.000,00 EUR). Za obtoženca navaja, da ni imel ustrezne izobrazbe poznavanja vrednosti galerijskih slik, da so bile odtujene le tri slike in to v zaporedju, da jih obtoženi z neznanim sostorilcem ni izbiral, pa tudi ker v galeriji ni bilo cen ob razstavljenih slikah.

Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmotno ugotovilo odločilna dejstva glede vprašanja, ali je obtoženi vedel in zlasti hotel, da si prilasti stvar velike vrednosti. Svojo odločitev je obrazložilo v sodbi na strani 8. Upoštevalo je kot odločilna dejstva, da je bila tatvina izvršena v galeriji, kjer so razstavljene umetniške slike, da so bile predmet tatvine tri slike znanih slovenskih slikarjev in kot je še nadalje razumeti, da ima obtoženi srednješolsko izobrazbo. Ne samo, da pritožnik utemeljeno izpodbija takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče tudi sicer ugotavlja na podlagi izpovedbe oškodovanca - lastnika galerije, da je vrednost ukradenih slik pravzaprav odvisna od tržnih zakonitosti in da so lahko ocene poznavalcev umetniških slik zelo različne. Prav tako iz podatkov spisa izhaja, da je bila v galeriji in to v neposredni bližini ukradenih slik na steni obešena slika Mateja Sternena „Dama v modrem“, za katero je T. F., ki je bila v času storitve kaznivega dejanja zaposlena v Galeriji J., povedala, da je bila Sternenova slika ocenjena na 300.000,00 EUR. Da presoja o vrednosti umetniške slike, ki jo opravi sodni izvedenec in cenilec v zvezi z vrednostjo, ki jo umetniška slika ima na trgu, po principu ponudbe in povpraševanja le ni tako enoznačna, kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje, pa je nadalje še mogoče ugotoviti iz izjave oškodovanca E. J. Lastnik galerije je povedal, da je na primer sodni izvedenec in cenilec ocenil sliko Matije Jama „Predica“ na 200.000,00 EUR. Vendar pa je lastnik galerije upošteval tržne zakonitosti in je ocenil, da jo lahko proda za znesek od 65.000,00 do 70.000,00 EUR. Skratka ob ugotovitvi, da slike, ki so opisane v izreku v točki I izpodbijane sodbe, niso bile opremljene s cenami, prav tako te slike niso najdražje v oškodovančevi galeriji in ker tudi obtoženec, kar pravilno poudarja pritožba nima nekega ustreznega znanja na področju umetnostne zgodovine (bolj podrobno se v zvezi s tem sodišče prve stopnje niti ni ukvarjalo), je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zagovornika obtoženca ugodilo. Prav nobenega zanesljivega dokaza ni, ki bi lahko utemeljeval zaključek, da je obtoženi vedel kolikšna je (tržna) vrednost ukradenih slik, tedaj več kot 50.000,00 EUR in ker ni dokazana zavestna sestavina direktnega naklepa glede kvalifikatornih okoliščin iz 3. odstavka 205. člena KZ-1, je pritožbeno sodišče v dejstveni opis kaznivega dejanja poseglo in v tem delu spremenilo odločbo o krivdi ter obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja vlomne tatvine po 1. točki 1. odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 1. odstavkom 204. člena KZ in členom 20 KZ-1.

Za kaznivo dejanje kot je opredeljeno v tej odločbi je zagrožena kazen zapora do petih let. Sodišče druge stopnje je pri določitvi kazni enega leta zapora upoštevalo vse pravilno ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine in ker je za navedeno kaznivo dejanje zagrožena nižja kazen kot pa za kaznivo dejanje kvalificirane oblike kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 205. člena KZ-1, je temu ustrezno znižalo kazen zapora, tedaj na eno leto.

Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo pritožniku glede preklica pogojne obsodbe ter upoštevalo določbo člena 60 KZ-1 tako kot prvo sodišče na strani 10, 1. odstavek. Po asperacijskem načelu, ob upoštevanju določene kazni petih mesecev zapora iz preklicane pogojne obsodbe in določene kazni eno leto zapora za obravnavano kaznivo dejanje, je nato izreklo obtožencu enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivima dejanjema poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 220. člena KZ-1 (točki II in III izreka izpodbijane sodbe) v razlogih sodbe na deveti strani presodilo, da gre za pravi realni stek, to pa zato, kot je mogoče razumeti prvo sodišče, ker uničenje okvirov ni mogoče šteti v sklop obtoženčevega obogatitvenega namena. Tudi to stališče utemeljeno izpodbija pritožba z navedbami, da je v obravnavanem primeru podan tako imenovan navidezen realni stek. Sicer je resda mogoče pritrditi stališču prvega sodišča, da je končni namen protipravne prilastitve tuje premične stvari obogatitveni namen, vendar pa je bistvo lastninske pravice tudi v tem, da lahko lastnik s svojo stvarjo razpolaga na kakršenkoli način. Običajno jo zaradi principa lastnine proda, zamenja, uporablja, ni pa seveda izključeno, da jo tudi lahko uniči. V kolikor je storilec isti, kot je v obravnavanem primeru, pa je evidentno in skladno tudi s teorijo, da je podano tako imenovano nekaznivo naknadno dejanje in še drugače povedano prikrivanje ali poškodovanje tuje stvari, slednje tudi zaradi principa lastninske pravice je vsebovano v temeljnem kaznivem dejanju. Še drugače povedano obtoženi S. D. je storil tako samo kaznivo dejanje velike tatvine opisano v izreku te sodbe, ne pa tudi kot je pravno pomotno razlagalo sodišče prve stopnje še dve kaznivi dejanji poškodovanja tuje stvari, ko je odstranil s slike okvire in potem te tudi uničil (primerjaj vprašanja navideznega realnega steka – Bavcon L., Šelih A. s soavtorji, 2009 Kazensko pravo, Splošni del, 5 izdaja, Uradni list Republike Slovenije, stran 209). Zaradi takšnih razlogov je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi ugodilo in obtoženega S. D. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za dejanji opisani v točki II in III izreka izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega S. D. izpodbijano sodbo spremenilo v obsegu, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, sicer jo je v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.