VSL sklep I Ip 622/2009

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep:
- spremeni tako, da se v I. točki znesek terjatve upnika, obračunane na dan razdelitvenega naroka zviša za 106,29 EUR in v 5. točki nadaljnji izvršilni stroški zvišajo za 106,29 EUR,
- spremeni tako, da se v 1. točki II. točke izvršilni stroški zvišajo za 106,29 EUR, v 4. točki II. točke pa briše besedilo upoštevajoč 382.a člen OZ,
- v III. točki spremeni tako, da je upnik poplačan do višine njegove terjatve, ugotovljene v I. točki sklepa sodišča prve stopnje,
- v IV. točki spremeni tako, da se znesek, ki ga je upnik dolžan položiti zniža do višine zneska davka na promet nepremičnin v znesku 511,41 EUR,
v preostalem izpodbijanem, pa nespremenjenem delu pa se sklep sodišča prve stopnje potrdi in pritožba upnika zavrne.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika znašajo 252,82 EUR. Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Izpodbijani sklep je sklep o poplačilu, s katerim je sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev upnika, obračunano na dan razdelitvenega naroka, v višini 33.088,83 EUR (I. točka izreka sklepa); odločilo, da se iz izkupička od prodane nepremičnine poplačajo izvršilni stroški skupaj z obrestmi v skupnem znesku 3.523,96 EUR (1. točka II. točke izreka sklepa), nato davek na promet nepremičnin v znesku 511,41 EUR (2. točka II. točke izreka sklepa ), sledi pa še terjatev upnika za pravdne stroške skupaj z obrestmi v znesku 3.792,05 EUR (3. točka II. točke izreka sklepa ) in glavnica skupaj z obrestmi, upoštevajoč 382.a člen OZ v znesku 25.772,82 EUR (4. točka II. točke izreka sklepa); ker je bila nepremičnina prodana na drugem prodajnem naroku za ceno 25.770,32 EUR, ki je nižja od ugotovljene vrednosti nepremičnine, pridobljena kupnina pa ne zadostuje za popolno poplačilo upnika, je sodišče štelo, da je upnik poplačan do zneska 39.540,64 EUR, kar je ocenjena vrednost nepremičnine (III. točka izreka sklepa); ter upniku naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa na TRR sodišča položiti znesek 6.451,81 EUR, sicer ga bo sodišče prisilno izterjalo (IV. točka izreka sklepa).

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje upnik in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v celoti spremeni, ugotovi, da vrednost upnikove terjatve presega višino vrednosti nepremičnine in da je poplačan do višine vrednosti nepremičnine 39.540,64 EUR, v nobenem primeru pa ne naloži pologa in plačila vrednosti 6.451,81 EUR, temveč samo 511,41 EUR za davek na promet nepremičnin. Sklep najprej izpodbija zaradi nepravilnega obračunavanja obresti. Ker dolžnik do razdelilnega naroka ugovora o prenehanju teka obresti ni podal, na naroku pa ima po drugem odstavku 201. člena ZIZ omejene možnosti ugovora terjatvam, upnik meni, da ima pravico do ugovora zgolj za terjatve, katerih glede višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom. Ker ugovora prenehanja teka obresti po določbah 56. člena ZIZ dolžnik doslej ni podal, čeprav je imel na razpolago veljavno pravno sredstvo, ugovor, podan na razdelilnem naroku, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za obravnavo, kar pomeni, da obresti niso nehale teči. Ker sodišče procesnih predpostavk za obravnavo ugovora ni preizkusilo, je po mnenju pritožnika kršilo določbe 201. člena ZIZ, kar je bistveno vplivalo na zakonitost sklepa. Nadalje meni, da sodišče samo ugovora prenehanja teka obresti tudi vsebinsko ne bi smelo obravnavati, ker je odločitev odvisna od spornih dejstev – pravnega temelj in razloga za določitev višine 20% pogodbene obrestne mere. Pravi, da je bila s pogodbo med strankama dogovorjena 20 % pogodbena obrestna mera za zamudo, ki je takrat veljala v Italiji ali pa obrestna mera v višini zakonskih zamudnih obresti, če bi bila ta višja. Meni, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe OZ, čeprav so v trenutku sklepanja gospodarske pogodbe veljale določbe ZOR. Določba 401. člena ZOR je bila črtana po spremembi leta 1989 in obresti niso nehale teči. Meni, da je sodišče spregledalo, da je šlo za ureditev razmerja med gospodarskima subjektoma in bi bilo potrebno uporabiti določbe 277. člena ZOR, ki so dolžniku v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti nalagale, da plača poleg glavnice še zamudne obresti po obrestni meri, določene z zveznim zakonom in da tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti večja od obrestne mere zamudnih obresti, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi. Uveljavlja, da je sodišče, ker je oprlo odločitev na neobstoječo zakonsko določbo in kasneje sprejeti OZ, kršilo zakon. Navaja še, da obresti po zadnji spremembi OZ od 23.5.2007 tečejo dalje, česar tudi sodišče ni upoštevalo. Nadalje pritožba meni, da je sodišče ob izpodbijanih omejitvah obresti naredilo še nepravilen izračun, saj ob seštevku obračuna terjatve, kakršnega je napravilo sodišče, seštevek glavnic in izračunanih obresti po izračunu upnika znaša skupaj 36.309,02 EUR (glavnica 12.886,41 + obresti 12.886,41 = 25.772,82 EUR, pravdni stroški 1769,51 + obresti 3.792,05 = 5.561,56 EUR, izvršilni stroški 259,81 + obresti 511,79 + izvršilni stroški 680,36 + obresti 1.162 + nadaljnji izvršilni stroški 1.879,27 = 4.463,23 EUR, davek na promet nepremičnin 511,41 EUR, je vse skupaj 36.309,02 EUR). Meni, da je sodišče v obračun vzelo manj, saj je skupaj seštevek sodišča 33.088,83 EUR, kar je matematično napačno. Glavno napako pa pritožnik vidi v nepravilni uporabi določb 200.a člena ZIZ. Meni, da si sodišče določbo nepravilno razlaga. Določba varuje dolžnika v primeru, ko je kupec nepremičnine upnik, ki ne bi bil v celoti poplačan iz kupnine in ko bi še vedno ohranil terjatev do dolžnika. Le v tem primeru se po mnenju pritožbe šteje, da je upnik poplačan do višine vrednosti nepremičnine. Upnik pa na dražbi ni bil edini ponudnik, cena se je oblikovala tržno. Meni, da je sodišče v nasprotju s pravili dražbe in pravili poplačila in brez zakonske podlage upniku naložilo plačilo 6.451,81 EUR. Upnik sprejema določbe zakona, da je v primeru, če ne bo v celoti poplačan, kot kupec poplačan do višine vrednosti nepremičnine, oziroma v primeru nižje terjatve, do te višine. Strinja se, da plača davek na promet nepremičnin, nikakor pa ne more pristati, da se nalaga neprevzeta obveznost in dolžnika nagradi z dodatnim poplačilom. Uveljavlja še, da je uveljavil tudi obresti na obresti v vlogi in od zneska 57.595,21 EUR od 28. 11. 2007 do obračuna na razdelilnem naroku, ki jih sodišče ni obravnavalo, sklep pa je brez razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. Graja tudi odločitev o stroških iz 5. točke I. točke izreka sklepa, ki je sodišče po mnenju pritožnika ni obrazložilo. Edini razlog za obračun vidi v tem, da je sodišče kot podlago vzelo višino glavnice in ne celotno višino terjatev. Pravi, da je sklep v tem delu brez razlogov, kar je bistvena kršitev postopka.

Dolžnik je v odgovoru na pritožbo prerekal navedbe upnika, da so obresti nepravilno obračunane in navedel, da si upnik napačno razlaga izrek sklepa v delu, v katerem je sodišče določilo višino zakonskih zamudnih obresti od pravdnih in izvršilnih stroškov, saj je v II/3 točki sklepa določilo, da znašajo pravdni stroški (1.769,51 EUR) skupaj z obrestmi 3.792,05 EUR, kar jasno izhaja tudi iz priloženega obračuna obresti in ni določilo, da je višina obresti od pravdnih stroškov 3.792,05 EUR, kakor si to razlaga upnik. Enako velja tudi za izvršilne stroške, ki skupaj z obrestmi znašajo 3.523,96 EUR. Ne strinja se tudi z upnikom, da gre glede obresti za sporna dejstva, saj iz izvršilnega naslova izhaja terjatev upnika v višini 12.886,41 EUR z 20 % obrestmi. V kolikor upnik meni, da mu namesto pogodbenih pripadajo zakonske zamudne obresti, pa bi to moral uveljavljati v pravnomočno končanem pravdnem postopku. Navaja, da je ugovarjal prenehanje teka zamudnih obresti po tem, ko mu je bila na razdelilnem naroku predložena pripravljalna vloga upnika, v kateri je ta specificiral svoj zahtevek. Meni, da je sodišče pravilno, v skladu z 202. členom ZIZ samo odločilo o teku pogodbenih obresti, saj odločitev v predmetni zadevi ni odvisna od spornih dejstev, saj gre pri teku pogodbenih obresti za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Strinja se z odločitvijo sodišča, da so obresti prenehale teči, ko so dosegle glavnico, in z uporabo 376. člena OZ, ki se na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U – I – 300/04 z dne 2. 3. 2006 uporablja tudi za razmerja, nastala pred 1. 1. 2002, ko se je začel uporabljati OZ. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 44. člena Zakona o ustavnem sodišču, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Glede obrestnega dela izvršilnega naslova se sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča opr. št. Up – 227/05 z dne 24. 5. 2007 in Up – 699/05 z dne 5. 7. 2007 in navaja, da je bilo do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka in pri tem upoštevati vsakokratna veljavna pravila, ki urejajo obresti in druga omejitvena pravila, kot je pravilo 376. člena OZ. Pravi, da je odločitev pravilna in skladna s sodno prakso, ki jo navaja. Uveljavlja, da mora sodišče po uradni dolžnosti pri izračunu višine pogodbenih obresti upoštevati, kdaj so pogodbene obresti dosegle glavnico in tako prenehale teči po samem zakonu, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Pojasni, da zamudne obresti po zadnji spremembi OZ – A od 23. 5. 2007 res tečejo dalje, vendar v predmetni zadevi ne gre za zakonske zamudne obresti, ampak za pogodbene, ki nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Prav tako pa so zakonske zamudne obresti, ki so do uveljavitve OZ – A že dosegle glavnico, po samem zakonu prenehale teči in z uveljavitvijo OZ – A ne morejo začeti teči znova. Meni, da je izračun sodišča v I. in II. točki izreka sklepa pravilen, ugovori upnika v tej smeri pa napačni. Prav tako meni, da je pravilna odločitev sodišča, da mora upnik ob ugotovljeni vrednosti nepremičnine 39.540,64 EUR in terjatvi upnika 33.088,83 EUR, doplačati 6.451,81 EUR, od katerega znaša davek na promet nepremičnin 511,41 EUR, saj bi bil v nasprotnem primeru upnik neupravičeno obogaten na račun dolžnika. Neutemeljena, meni, je zahteva upnika po uveljavljanju obresti na obresti, saj le – teh ni zahteval v izvršilnem predlogu in niso del sklepa o izvršbi. Že izdanega sklepa o izvršbi pa izvršilno sodišče ne more na zahtevo upnika razširjati. Pravilna pa meni da je odločitev sodišča glede stroškov, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev na določila veljavne Odvetniške tarife, sklicujoč se pri tem na vložene stroškovnike, upnik pa ima vso možnost, da si v spisu ogleda te stroškovnike in pri tem ugotovi, katere stroške in v kakšnem obsegu mu jih je sodišče priznalo. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba upnika je delno utemeljena.

Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Glede pritožbe zoper I. in II. točko izpodbijanega sklepa:

Pri ugotavljanju prenehanja teka obresti gre za vprašanje pravilne in za sodišče obligatorne uporabe materialnega prava pri obračunu terjatve, zato za takšno presojo ni potreben predlog dolžnika. Kot pravilno opozarja tudi dolžnik v odgovoru na pritožbo, je bilo z izvršilnim naslovom do sedaj odločeno le o temelju, ne pa tudi o višini obresti, ki jo je potrebno izračunati na dan plačila, torej na dan razdelitvenega naroka. Pri tem sodišče uporabi veljavno materialno pravo. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo omejilo tek obresti, ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve določbe 201. člena ZIZ, ki določa, da upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo, to pravico pa ima tudi dolžnik, če terjatve, njene višine ali vrstnega reda brez svoje krivde ni mogel izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi med izvršilnim postopkom, saj je sodišče omejilo obresti z uporabo materialnega prava in ne na podlagi ugovora dolžnika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ugovora vsebinsko ne bi smelo obravnavati, ker je odločitev odvisna od spornih dejstev. Prvi odstavek 202. člena ZIZ sodišču res nalaga obveznost napotitve na pravdo tistega, ki izpodbija terjatev, če je odločitev o izpodbijani terjatvi odvisna od spornih dejstev. Po mnenju pritožbe naj bi bil sporen pravni temelj in razlog za določitev višine 20% pogodbene obrestne mere, glede na to da je bila s pogodbo bila med strankama dogovorjena 20 % pogodbena obrestna mera za zamudo, ki je takrat veljala v Italiji ali pa obrestna mera v višini zakonskih zamudnih obresti, če bi bila ta višja. Pritožbeno sodišče pripominja, da pravni temelj obveznosti in višina obresti za zamudo ne moreta biti sporna, saj glede njiju obstaja izvršilni naslov – sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 85/ 2001, z dne 19. 6. 2002, na katerega je izvršilno sodišče vezano (17. člen ZIZ) in je o obveznosti tudi že pravnomočno odločeno s sklepom o izvršbi v predmetni zadevi. Sama višina nateklih obresti pa je kot že rečeno le še stvar pravilne uporabe materialnega prava. Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje glede omejitve teka tako določenih obresti, ko je pri odločanju glede teka obresti kljub temu, da zamudne obresti izvirajo iz obligacijskega razmera, nastalega pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ – UPB1, Ur. l. RS, št. 97/2007) uporabilo veljavno ureditev in ne kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba, določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2002, je v 1060. členu res določal, da se njegove določbe ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo. Vendar pa je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 ta člen razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico in se glede teka zamudnih obresti po 1.1.2002 po tej ustavni odločbi upošteva 376. člen OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ – A, Ur. l. RS, št. 40/07), ki je začel veljati 22. 5. 2007, je bil 376. člen OZ črtan, tako da od tega dne dalje višina zamudnih obresti ni omejena, vendar je glede na splošno prepoved retroaktivnosti šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, a neplačane obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A, ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum, že dosegle glavnico, ne more nanašati (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-227/05 z dne 24.5.2007). V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ – A ne morejo začeti teči znova. Ker so v predmetni zadevi pogodbeno določene zamudne obresti od zneska glavnice 12.886,41 EUR za čas od 15. 9. 1999 dalje v obdobju od 1. 1. 2002 pa do 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ – A, že dosegle glavnico, so tudi prenehale teči, in ne glede na OZ-A ne morejo začeti teči znova in jih je sodišča prve stopnje glede na citirano ustavno odločbo pravilno omejilo z višino glavnice. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno utemeljena in na njeno pravilnost ne vpliva niti napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo – 382.a člen OZ – UPB1, ki sicer ureja tek pogodbenih obresti.

Pritožnik se tudi ne strinja z izračunom terjatve, v višini, kakršno je po obračunu terjatve skupaj z nateklimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako iz izpodbijanega izreka sklepa (2., 3. in 4. točka I. točke ter 1. in 3. točka II. Točke) kot iz obračuna zakonitih zamudnih obresti, ki je priloga izpodbijanega sklepa in ga je glede na podatke povratnice o vročeni pošiljki, ki je v spisu sodišča pripeta k izpodbijanemu sklepu prejel tudi upnik, izhaja, da terjatev upnika iz naslova pravdnih stroškov v višini 1.769,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nateklimi do 23. 1. 2009, znaša 3.792,05 EUR, upnik pa obračun napačno bere, ko meni, da iz njega izhaja, da same zakonske obresti znašajo 3.792,05 EUR in da bi zato moralo sodišče ugotoviti terjatev iz naslova pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 1.769,51 EUR + 3.792,05 EUR, saj znesek 3.792,05 EUR zajema tako glavnico kot tudi natekle obresti, kar jasno izhaja tudi iz izpodbijanega dela izreka sklepa. Prav tako znesek 511,79 EUR zajema tako izvršilne stroške v znesku 259,81 EUR kot tudi vse od tega zneska natekle zakonske zamudne obresti v višini 251,98 EUR (glej obračun obresti), znesek 1.132,90 EUR pa izvršilne stroške v znesku 680,36 EUR in vse od tega zneska natekle zakonske zamudne obresti v višini 481,64 EUR (glej obračun obresti). Glede na navedeno, je pritožba upnika v tem delu, glede pravilnega seštevanja, neutemeljena. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev sodišča o stroških, ki jih je odmerilo v 5. točki I. točke izreka sklepa in se nanašajo na nadaljnje izvršilne stroške, priglašene kot izhaja iz stroškovnika upnika, predloženega na razdelitvenem naroku (redna listovna številka 116). V skladu z določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Nagrada odvetniku za zastopanje stranke se odmeri po predpisani tarifi. Pritožbene navedbe, da je sklep v tem delu brez razlogov, niso utemeljene, saj iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče o stroških odločilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), ki jo je, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, potrebno uporabiti na podlagi prvega odstavka Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) in na podlagi predloženega stroškovnika upnika, ob upoštevanju kriterija njihove potrebnosti za postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ). Upoštevalo je stroške, dokumentirane v spisu, saj mora stranka za svoj zahtevek navesti tako dejstva, kot tudi dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Katere stroške je upniku ob uporab citiranih podlag tako priznalo, pa je razvidno iz samega stroškovnika, ki se nahaja v spisu. Pojasnjeno je tudi, da je sodišče pri odmeri upoštevalo vrednost spornega predmeta 12.886,41 EUR, kar je vrednost, kakršno je pritožnik navedel kot vrednost spornega predmeta ob vložitvi predloga za izvršbo (primerjaj 4. člen OT) in je zato sodišče pri odmeri stroškov pravilno uporabilo to vrednost, in ne vrednost skupaj najmanj 50.000,00 EUR, katero je kot podlago za priglašene stroške uporabil pritožnik. Iz stroškovnika tako izhaja, da upniku ne gredo stroški priglašeni v postavkah 1 – 6, (posvet s stranko, plačilo takse za lokacijsko informacijo in obvestilo, obvestilo in pravno mnenje, obvestilo o preklicu dražbe, pregled zemljiške knjige, pregled listin in spisa o ugovoru), 9 in 10 (obvestilo), 12 – 14 ( obvestilo o dražbi, pridobitev izpiska iz trgovskega registra, obračun dolga), 17 (obvestilo stranki), 22 (obvestila), 39 (dopis), 40 (pregled zemljiške knjige), 43 – 45 (obvestila), 47 (taksa), 52 in 53 (poročila stranki), 54 (preveritev pravnomočnosti sklepa) ter stroški prevoza stranke k odvetniku in na sodišče, ker v spisu ni dokazil, da je bila priglašena storitev opravljena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker za postopek niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ), sodišče upniku ni priznalo stroškov po postavkah 8, (opominska taksa v višini 950,00 SIT ( 3,93 EUR) in obvestilo o taksi, saj iz spisa izhaja, da je upnik takso za odgovor na ugovor plačal šele po pozivu sodišča, pa bi jo moral plačati že ob vložitvi odgovora na ugovor, zaradi česar ti stroški, ki so mu nastali zaradi zamude, niso potrebni stroški), 28 (pridobitev izpiska iz trgovskega registra), 29 (pridobitev prevoda) 41 (vloga z dne 28. 5. 2008) in stroškov prevoda listine. Sodišče je upniku v skladu z OT priznalo strošek odgovora na ugovor po odvetniku z dne 14. 7. 2004 v skladu s 6. točko Tar. št. 27 OT, v višini 500 točk; nagrado odvetniku za udeležbo na dražbi dne 31. 1. 2005 pod postavko 11, v višini 250 točk, ne pa tudi priglašenih stroškov za trajanje, saj nagrada odvetniku iz tega naslova pripade v skladu s prvim odstavkom 7. člena OT za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete druge in nadaljnje pol ure, iz zapisnika dražbe na redni listovni številki 43 pa izhaja, da ta ni trajala več kot pol ure, saj se je narok začel ob 9.00 in končal ob 9.05 uri; za urgence pod postavkami 18 – 21 nagrado za odvetnika v višini 3 krat po 20 točk, ker gre po vsebini za kratek dopis, za katerega OT predpisuje nagrado v višini 20 točk (4. točka Tar. št. 39 OT) za dopis z dne 23. 10. 2007 pod postavko 23 20 točk za kratek dopis (4. točka Tar. št. 39 OT); za pribavo izpiska iz sodnega registra pod postavko 24 20 točk, kljub temu, da ta strošek ob vložitvi vloge dne 23. 10. 2007 ni izkazan; za vlogo z dne 26. 11. 2007 nagrado po 7.c točki Tar. št. 27 OT v višini 375 točk; nagrado odvetniku za udeležbo na dražbi dne 31. 1. 2005 pod postavko 26, v višini 250 točk in za trajanje 50 točk (prvi odstavek 7. člena OT), za vloge pod postavkami 30 – 33 nagrado po 20 točk, ker gre po vsebini za kratke dopise (4. točka Tar. št. 39 OT); po 500 točk za odgovora na pritožbo z dne 13. 2. 2008 po postavki 36 in z dne 22. 2. 2008 po postavki 38, v skladu s 6. točko Tar. št. 27 OT, ne pa tudi zvišanja za tri stranke po postavko 37, saj nagrada odvetniku za zastopanje večih strank v določenih postopkih pripada le, če odvetnik zastopa več strank (8. in 9. člen OT), prav tako pa tudi ne priglašene stroške pod postavko 35 za posvet s stranko, ker je ta strošek zajet že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo po postavki 36; nagrado odvetniku za zastopanje na razdelitvenem naroku pod postavko 51 v višini 250 točk, kakršno določa 8. točka Tar. št. 27 OT v zvezi s 1. točko Tar. št. 20 OT in za končno poročilo stranki pod postavko 55 na podlagi 3. točke Tar. št. 39, 50 točk. Priglašenih stroškov nad priznanimi sodišče upniku ni priznalo, ker zanje ni podlage v OT. Na priznane odvetniške stroške je priznalo še materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 13. člena OT) in na skupen znesek obračunalo še 20 % DDV. Ob uradnem preizkusu na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu upniku ni odmerilo stroškov takse za odobritev pravnega posla pred Upravno enoto, v višini 17,70 EUR in sodne takse za odgovor na ugovor z dne 14. 7. 2004 v višini 7,93 EUR, čeprav iz stroškovnika izhaja, da jih je upniku priznalo in tudi gre za potrebne stroške, v prenizki višini pa mu je priznalo nagrado odvetniku za obračun terjatve z dne 22.1.2009, za katerega je upniku priznalo povračilo 250 točk, pa bi mu jih v skladu s 7. c točko Tar. št. 27 OT moralo priznati v višini 375 točk (75 % iz tar. št. 18, ker gre za obrazloženo vlogo v izvršbi za uveljavitev denarne na nepremičnine). Pri preizkusu seštevka priznanih stroškov, kakršen izhaja po stroškovniku, je pritožbeno sodišče nadalje ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje glede na iz stroškovnika izhajajoče priznane stroške zmotilo tudi pri njihovem seštevku, saj bi ta pravilno moral znašati za 20 točk več, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje upniku v sklepu (5. točka I točke, posledično pa še ugotovljena višina terjatve upnika v izreku I. točke in 1. točka II. točke izreka) priznalo za 145 točk premalo stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 66,56 EUR, nanje pa bi upniku moralo priznati še 1% za materialne stroške v višini 0,66 EUR, ker vrednost storitve skupaj presega 1000 točk (tretji odstavek 13. člena OT) in na ta znesek obračunati še 20 % DDV v višini 13,44, kar skupaj znese 80,66 EUR ter stroške sodne takse za odgovor na ugovor v viši 7,93 EUR in upravne takse za odobritev prodaje v višini 17,70 EUR, vse skupaj torej 106,29 EUR.

Upnik v pritožbi uveljavlja še bistveno kršitev določb postopka, ker da je uveljavil tudi obresti na obresti v vlogi in od zneska 57.595,21 EUR od 28. 11. 2007 do obračuna na razdelilnem naroku, ki jih sodišče ni obravnavalo, zaradi česar je sklep brez razlogov, kar je bistvena kršitev določb postopka. V zvezi s to pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbena navedba upnika ni dovolj konkretizirana, da bi pritožbeno sodišče lahko ugotovilo, na kaj se nanaša in kdaj je upnik te obresti zahteval, kar onemogočena njeno presojo, ob uradnem preizkusu na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse obresti pravilno obračunalo.

Ker je bila pritožba upnika delno utemeljena, je pritožbeno sodišče sklep sodišča v izpodbijani I. in II. točki na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, da je na račun premalo priznanih izvršilnih stroškov v I. točki znesek terjatve upnika, obračunane na dan razdelitvenega naroka zvišalo za 106,29 EUR in v 5. točki nadaljnje izvršilne stroške zvišalo za 106,29 EUR ter v 1. točki II. točke prav tako izvršilne stroške zvišalo za 106,29 EUR, zaradi napačne uporabe materialnega prava pa v 4. točki II. točke črtalo besedilo „upoštevajoč 382.a člen OZ“ v presežku pa pritožbo, ker s pritožbo uveljavljana kršitev določb postopka ni bila podana, sodišče pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), po tem, ko je v zvezi s tekom obresti ob uporabi pravilnega materialnega prava odpravilo tudi pomanjkljivosti glede pravilne uporabe materialnega prava (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede pritožbe zoper III. točko:

200.a člen ZIZ, z naslovom Poplačilo upnika, ki je kupec nepremičnine, določa, da če je upnik ali z njim povezana oseba kupila nepremičnino za ceno, ki je nižja od njene ugotovljene vrednosti po 178. členu tega zakona, in pridobljena kupnina ne bi zadostovala za popolno poplačilo tega upnika, se pri poplačilu tega upnika, ne glede na dejansko višino kupnine, šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Citirana določba je bila v ZIZ umeščena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C, Ur. l. RS, št. 17/2006), spremembo pa je narekovala odločba Ustavnega sodišča št. U – I – 93/03 – 26, s katero je bila zakonodajalcu naložena sprememba določb o prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku. Z vidika kriterijev ustavnosodne presoje je ustavno sodišče ugotovilo, da sta določbi drugega odstavka 188. člena (Če nepremičnine na prvem naroku ni bilo mogoče prodati, razpiše sodišče drugi narok, na katerem se sme nepremičnina prodati pod ugotovljeno vrednostjo, vendar ne za manj kot za polovico te vrednosti.) in drugega odstavka 194. člena (Če upnik ne predlaga nove prodaje v šestih mesecih od drugega naroka, ali če nepremičnine ni bilo mogoče prodati na tretjem naroku niti za polovico ugotovljene vrednosti, sodišče ustavi izvršbo.) ZIZ – UPB1 (Ur. l. RS, št. 40/2004) sporni, če je kupec nepremičnine upnik, ki kupi nepremičnino po nižji vrednosti od ugotovljene, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, zaradi česar obdrži svojo terjatev do dolžnika v presežku nad kupnino. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da ni neskladja v primerih, ko je upnikova terjatev prenehala, čeprav je bila kupnina nižja od ugotovljene vrednosti. V skladu s citirano ustavno določbo, je bilo torej potrebno urediti položaj, ko je kupec kupil nepremičnino po nižji vrednosti od ugotovljene, kupnina pa ne zadošča za poplačilo njegove terjatve, zaradi česar obdrži svojo terjatev do dolžnika v presežku nad kupnino. Posledično se v skladu z 200.a členom ZIZ šteje, da je upnik poplačan do višine ugotovljene vrednosti nepremičnine. Po presoji pritožbenega sodišča je to določbo razumeti tako, da je poplačana upnikova terjatev, ki je višja od kupnine, vse do te višine. V primeru, da je upnikova terjatev nižja od ugotovljene vrednosti, torej do višine upnikove terjatve. Smisel ureditve je, da upnik zaradi nakupa nepremičnine pod ugotovljeno vrednostjo ne obdrži poleg vrednosti nepremičnine nad doseženo kupnino še terjatve do dolžnika v tem obsegu. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je upnikova terjatev nižja od ugotovljene vrednosti nepremičnine, v III. točki izreka sklepa presodilo, da se šteje, da je upnik poplačan do zneska 39.540,64 EUR, kar je ocenjena vrednost nepremične v postopku, napačna, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, kot izhaja iz tretje alineje prvega odstavka tega sklepa.

Glede pritožbe zoper točko IV. izpodbijanega sklepa:

Upoštevaje razloge za spremembo odločitve sodišča v III. točki izpodbijanega sklepa je utemeljena pritožba upnika tudi v delu zoper IV. točko izreka sklepa, kjer upnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer mu je to naložilo polog zneska nad višino ugotovljenega 2 % davka na promet nepremičnin v višini 511,41 EUR (2 % od dosežene kupnine 25.770,32 EUR) in sicer vso razliko od kupnine do ugotovljene vrednosti nepremičnine. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišč prve stopnje zaradi napačne uporabe 200.a člena ZIZ štelo, da je upnik poplačan več, kot znaša njegova terjatev, zaradi česar mu je naložilo, da presežek vrne. Ker je odločitev sodišča glede višine, do katere je upnik poplačan napačna iz razlogov, navedenih v obrazložitvi glede pritožbe zoper III. točko izpodbijanega sklepa, in je upnik poplačan le do višine njegove terjatve, mu ni treba ničesar vračati, saj je bil s sklepom sodišča oproščen plačila kupnine, razen davka na promet nepremičnin. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, kot izhaja iz četrte alineje prvega odstavka tega sklepa.

Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o pritožbenih stroških. Upnik je v pritožbenem postopku priglasil stroške v višini 1.225 točk za sestavo pritožbe (kot vrednost spornega predmeta pritožbe je navedel 39.000 EUR, kar je približna razlika med višino terjatve, kakršno uveljavlja upnik in s strani sodišča ugotovljeno višino 33.088,83 EUR), 50 točk za obvestilo stranki, 2% materialnih stroškov po 13. členu OT, na to storitev 20 % DDV in še sodno takso za pritožbo. Če bi upnik s pritožbo v celoti uspel, bi mu pritožbeno sodišče na podlagi 6. točke tarifne številke 27 OT, glede na vrednost spornega predmeta pritožbe priznalo 900 točk za pritožbo, v katerih je zajeto tudi plačilo za obvestilo stranki, 2% materialnih stroškov po 13. členu OT in 20% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR skupno znaša 505,63 EUR, ne pa tudi stroškov sodne takse, ker ta za pritožbo zoper sklep o poplačilu ni predpisana, zaradi česar jo ima upnik, ki jo je plačal, pa je ni bil dolžan, pravico zahtevati nazaj (32. člen Zakona o sodnih taksah (ZST - UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004) v zvezi z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št, 37/2008)) ne predstavlja pa nepotrebna sodna taksa potrebnega stroška za ta izvršilni postopek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Ker je upnik le delno uspel s pritožbo je sodišče ob uporabi šestega odstavka 38. člena ZIZ odločilo, da mu mora dolžnik povrniti ustrezni del pritožbenih stroškov glede na njegov uspeh. Pri tem je sodišče izhajalo iz dejstva, da je upnik izpodbijal vse štiri točke izpodbijanega sklepa, pri čemer je bil njegov uspeh zoper I. in II. točko sorazmerno majhen (izpodbijani sklep je bil v I. in II. točki spremenjen za znesek 106,29 EUR, kar v razmerju do celotne pritožbene vrednosti 39.000,00 EUR predstavlja le 0,27%, kar je sorazmerno malo), s pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sklepa je v celoti uspel, zaradi česar je njegov uspeh v celotnem postopku 50 %. Pritožbeno sodišče mu je zato glede na 50 % uspeh, na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, in petega odstavka 38. člena ZIZ, priznalo prav tolikšen delež stroškov, kar znese 252,82 EUR.

Kljub temu, da je sodišče pritožbo delno zavrnilo, je sklenilo, da dolžnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj so le-ti nepotrebni (šesti odstavek 38. člena ZIZ). V odgovoru na pritožbo namreč dolžnik ni navedel nobenega dejstva, ki pritožbenemu sodišču ne bi bilo poznano in ne bi razvidno že iz spisa, zaradi česar ni pripomogel k odločanju o pritožbi in zato ne gre za stroške, ki bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil.