VSM sklep II Kp 15579/2010

Ob ugoditvi pritožbi okrožnega državnega tožilca ter ob reševanju pritožbe zagovornika obd. E.T. se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. E.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora z odredbo, da se obdolženi po 107. členu KZ napoti na prestajanje kazni v Zavod za prestajanje kazni zapora Maribor, Odprti oddelek Rogoza. Obdolženemu je bil po prvem v zvezi z drugim odstavkom 68. člena KZ izrečen še varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa mora plačati del stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil obd. Z.M. po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in tako je bilo po prvem odstavku 96. člena ZKP tudi sklenjeno, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in zagovornik obd. E.T.. Prvi se je pritožil zoper njen oprostilni del, uveljavljajoč bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da obd. Z.M. spozna za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu naj določi kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Zagovornik obd. E.T. se je pritožil zoper obsodilni del sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo (očitno v celoti) razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

Po razlogih sodbe je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izhajalo iz praktično in teoretično utrjenega stališča, ki pravi, da v primeru, ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Objektivni pogoj za njihovo odgovornost, ki jo je treba razumeti kot relativno samostojen predmet dokazovanja je torej protipredpisnost ravnanja vsakega posameznega udeleženca v cestnem prometu.

Če to drži, potem ima okrožni državni tožilec prav v očitku, da iz razlogov sodbe ni razvidno, ali je bil obd. Z.M. oproščen zato, ker mu ni bila dokazana protipredpisna vožnja, ali zato, ker mu ni bila dokazana vzročna zveza med takšno vožnjo in prometno nesrečo, ali pa zato, ker mu ni bila dokazana krivda. Ko je namreč v razlogih sodbe na njeni 24. in 25. strani govora o negaciji kršitve dolžnostnega ravnanja zaradi nepredvidljivosti kršitve dolžnostnega ravnanja drugega udeleženca v cestnem prometu, je mogoče sklepati, da je bil zgornji obdolženi oproščen zato, ker mu ni bila dokazana protipredpisna vožnja, vendar je potem na 29. strani navedeno, da zaradi nepredvidljivosti in neodklonljivosti prometni razmer ni podana vzročna zveza med vključevanjem tega obdolženca v promet in nastalo prepovedano posledico. Nedokazanost protipredpisne vožnje in nedokazanost vzročne zveze sta dve različni stvari, kot je različna predvidljivost prometnih razmer, ki zadeva udeleženčevo zavest, ki pa je subjektivna – krivdna kategorija. Razlikovanje je pomembno zato, ker vsaka izmed navedenih treh okoliščin pogojuje naslednjo, in ker vsaka naslednja predpostavlja obstoj prejšnje. Z drugimi besedami, pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ ni vzročne zveze brez protipredpisne vožnje in ni krivde brez vzročne zveze ter obratno, krivda predpostavlja obstoj vzročne zveze, ta pa protipredpisnost vožnje. Če obdolžencu v prometu ni dokazana protipredpisna vožnja, sta vzročna zveza in krivda po naravi stvari izključeni, če mu ni dokazana vzročna zveza je izključena krivda, ne pa tudi protipredpisnost vožnje in če mu ni dokazana krivda, sta lahko vzročna zveza in protipredpisnost vožnje še vedno podani. Ker obrazloženo v razlogih sodbe ni bilo upoštevano, so se pritožbena zatrjevanja o izostalih odločilnih dejstvih v oprostilnem delu sodbe in s tem o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP izkazala za utemeljena.

Isto kršitev je pritožbeno sodišče ugotovilo še po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), ko je reševalo pritožbo zagovornika obd. E.T. zoper obsodilni del sodbe. Iz razlogov sodbe na njeni 30. strani je sicer v splošnem mogoče razumeti, da je ta obdolženi izključni povzročitelj obravnavane prometne nesreče, vendar v njenem nadaljevanju ne izvemo, ali je to zato, ker obd. Z.M. očitanega cestnoprometnega predpisa ni kršil ali pa zato, ker je obd. E.T. z ugotovljeno protipredpisno vožnjo vzročno zvezo prekinil tako, da je izničil učinke protipredpisnega ravnanja prvega obdolženca. Seveda bi v zadnjem primeru moralo biti obrazloženo še, zakaj do prometne nesreče, kljub kršitve prvega odstavka 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki pri vključevanju terja povsem prosto prednostno cesto ne bi prišlo oziroma v čem kršitev prve alineje prvega odstavka 32. člena in drugega odstavka 30. člena ZVCP odpirata novo vzročno verigo.

Ugotovljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka drugače kot z razveljavitvijo sodbe in novim sojenjem ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP). V tem bo sodišče prve stopnje v okviru dane stvarne pristojnosti preizkusilo še druge navedbe iz obeh pritožb, česar pritožbeno sodišče zaradi zgornjega ni moglo storiti.