VSM sodba II Kp 9158/2009

Pritožba zagovornika obd. MS se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. MS spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po stališču pritožbe dejanje obdolženca nima zakonskih znakov kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, temveč kvečjemu znake prekrška, po določbah Zakona o orožju. Slednji v 7. točki prvega odstavka 81. člena namreč določa globo od 500,00 do 1.500,00 EUR, v kolikor gre za protipravno hrambo orožja. Določba KZ-1, ki inkriminira protipravno hrambo strelnega orožja, katerega promet je posameznikom omejen in določba 7. točke prvega odstavka 81. člena, v zvezi s 25. členom Zakona o orožju, sta vsebinsko enaki in zato je takšno ravnanje moč opredeliti kot prekršek po citirani določbi Zakona o orožju. Zakonski znaki kaznivega dejanja se torej lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška in zaradi nejasnih ločnic je možno voditi različne postopke zoper posameznike, kar lahko privede do različnih možnih izrečenih kazenskih sankcij, to je od zaporne kazni pa do izreka globe.

Z navedenim pritožbenim stališčem pa ni mogoče soglašati. Dejanje obdolženca, opisano v prvostopnem krivdnem izreku, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, kot je to pravilno ugotovilo in v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek na strani 3 in prvi odstavek na strani 4 sodbe). Obdolženec je protipravno hranil vojaško orožje, katerega promet posameznikom na podlagi Zakona o orožju ni dovoljen. Puškomitraljez Bren MK II po določbi 6. točke prvega odstavka 3. člena Zakona o orožju spada med vojaško orožje in v kategorijo „A“, tako orožje pa se po določbi drugega odstavka 3. člena Zakona o orožju glede pravic in obveznosti posameznikov šteje med prepovedano orožje. Promet, nabava in posest prepovedanega orožja je po določbi prvega odstavka 4. člena istega zakona posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom, nedovoljen, razen če z istim zakonom ni določeno drugače. Res je, da je v drugem odstavku 28. člena Zakona o orožju določeno, pod kakimi pogoji je dovoljeno zbirati tudi orožje kategorije „A“ (pogoji so: da se ne izdeluje več in da ga ne uporabljajo obrambne sile ali policija, ali če je trajno onesposobljeno), vendar pritožba, ko se sklicuje na navedeno zakonsko določbo, spregleda, da po prvem odstavku istega člena smejo zbirati orožje samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje za zbiranje orožja. Razen tega si mora zbiratelj o izpolnjevanju pogojev za orožje in strelivo iz drugega in tretjega odstavka 28. člena Zakona o orožju na svoje stroške pridobiti strokovno mnenje komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za notranje zadeve. Obdolženec ni imel dovoljenja za zbiranje orožja, ni pridobil navedenega strokovnega mnenja komisije in orožje, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, ni bilo trajno onesposobljeno, saj iz poročila o preiskavi orožja (list. št. 24) izhaja, da je bilo strelno sposobno. Zato zatrjevanje pritožbe, da bi bilo mogoče ravnanje obdolženca opredeliti zgolj kot prekršek, ni pravilno in takemu stališču utemeljeno nasprotuje tudi prvostopno sodišče. V 7. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju je sankcionirana z globo tista hramba orožja, ki ni skladna določbam istega zakona iz 25. člena, ki opredeljujejo način hrambe, ki je tak, da orožje ne pride v roke neupravičeni osebi, s čemer je tudi zagotovljena varnost. Ni torej podana identiteta med kaznivim dejanjem in prekrškom, kot to zatrjuje pritožba in ne gre za prekrivanje med zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja in znaki prekrška.

Po obrazloženem torej ni podana v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pritožba graja s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, da je puškomitraljez hranil kot spomin na dedka, nezavedajoč se, da je hramba kazniva. Po pritožbi je ravnal v dejanski zmoti in nikakor ne z direktnim naklepom v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja. Ugotovitev sodišča, da je za samostrel in gumijevko, ki sta mu bila tudi zasežena ob hišni preiskavi, imel uradno potrdilo policije, drži le delno, ker ga je pridobil šele po opravljeni hišni preiskavi. Dedkovega lovskega orožja pa ni oddal on, temveč je to storila njegova mati in on za oddajo sploh ni vedel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temu nasprotujejo, so zato zmotne, na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje pa nepravilno.

Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, pri čemer je ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa. Take svoje ugotovitve je v napadeni sodbi tehtno ter prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja, ki ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov ne morejo omajati.

Da je obdolženec hranil puškomitraljez Bren MK II, ki po Zakonu o orožju spada v prepovedano orožje, katerega promet posameznikom ni dovoljen, je sodišče ugotovilo na podlagi dejstev, da je bilo to orožje obdolžencu zaseženo ob opravi hišne preiskave, da je bilo pregledano, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je strelno sposobno (list. št. 24) in da je obdolženec v svojem zagovoru izjavil, da kaznivo dejanje v celoti prizna (list. št. 37). Obdolženec je povedal, da so po dedkovi smrti lovsko orožje oddali, na podlagi česar je sodišče utemeljeno sklepalo, da je za to oddajo vsaj vedel, če ne pri njej sam tudi fizično sodeloval, saj je obdolženec glede te okoliščine govoril v množini, pri čemer je v oddajo vključil tudi sebe. Okoliščina, da je potrdilo o oddaji orožja napisano na obdolženčevo mater, pri tem ni odločilna, saj je obdolženec v svojem zagovoru jasno in določno govoril o tem, da so lovsko orožje oddali. Pritožbena trditev, da obdolženec za oddajo orožja ni vedel, je torej v nasprotju z navedenim njegovim zagovorom. Obdolženec se je zagovarjal, da ni vedel, da ne bi smel puškomitraljez obdržati, kar sedaj ponavlja tudi pritožba, sodišče prve stopnje pa takemu zagovoru utemeljeno ni verjelo. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, na kakšen način je bilo orožje hranjeno, kakor tudi iz dejstva, da je obdolženi odrasla oseba s srednješolsko izobrazbo in se je kot tak prav gotovo zavedal, da je hramba puškomitraljeza v omari spalnice protipravna. S tem je utemeljilo obdolženčevo krivdo v smeri direktnega naklepa, pri čemer je, kot rečeno izhajalo tudi iz okoliščine, da so po dedkovi smrti lovsko orožje oddali, kar pomeni, da so vedeli, da bi bilo njegovo zadržanje protipravno, če zanj ne bi pridobili ustreznega dovoljenja. Sodišče sicer v napadeni sodbi res obrazlaga, da je lovsko orožje oddal obdolženec, kar pritožba osporava s potrdilom, ki glasi na njegovo mamo, vendar navedena okoliščina za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni pomembna. Ne glede na to ga je oddal sam ali skupno z mamo, v zagovoru je namreč govoril o množini, iz obojega izhaja, da je za to oddajo vedel in se torej zavedal nedovoljenosti hrambe takega orožja brez ustreznih dovoljenj. Ob navedenem okoliščina, ali je potrdilo za hrambo samostrela in gumijevke dobil pred ali po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ne more biti odločilna, zato tudi morebitni napačni zaključki prvostopne sodbe glede tega na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z ničemer ne vplivajo. Sodišču se namreč glede na okoliščine, ki zadevajo sam način hrambe orožja in pa osebne lastnosti obdolženca, ni porodil dvom o tem, da se je obdolženec zavedal prepovedanosti svojega dejanja in da ga je hotel storiti, torej, da je ravnal z direktnim naklepom. Obdolženec torej ni bil v zmoti glede prav nobene dejanske okoliščine, iz katere izhajajo zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanje.

Po obrazloženem se pokaže, da je pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji, ker je mnenja, da je ta prestroga glede na to, da je obdolženec hranil staro in praktično neuporabno orožje, ob njegovem odkritju pa sodeloval s policijo. Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Pravilno je ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, kakor tudi vse obteževalne in olajševalne okoliščine ter jih ustrezno ocenilo. Kot obteževalno okoliščino je pravilno štelo, da je obdolženec hranil nevarno vojaško orožje. Gre namreč za orožje, ki je bilo strelno sposobno, pri čemer ni prezreti, da je s takim orožjem mogoče povzročiti smrt večjega števila oseb. Pritožbena trditev, da je bilo staro in praktično neuporabno, je v nasprotju z ugotovitvami poročila o preiskavi orožja (list. št. 24) in zato nima prav nobene teže, kakor to nima tudi okoliščina, da je puškomitraljez izročil, preden so ga pri hišni preiskavi našli policisti, saj ga je izročil, ko so prišli k njemu zaradi hišne preiskave in je vedel, da ga bodo našli. Obdolženčeva dosedanja nekaznovanost pa je bila tudi v zadostni meri upoštevana.

Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Sodba višjega sodišča temelji na določbi 391. člena ZKP.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).