VSL sklep I Ip 1578/2009

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Prvi dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika F. S. z dne 15. 4. 2009.

Zoper sklep se pritožuje prvi dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je mnenja, da je smisel 3. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ v tem, da se z morebitno prodajo delovne in plemenske živine, strojev, dolžniku kmetu ne bi preprečilo nadaljnje opravljanje dejavnosti, sodišče pa tudi ugotavlja, da če se je dolžnik odločil prodati vso živino in stroje, pa se je sam očitno odločil, da ne bo več opravljal dejavnosti in ni nobenega razloga, da bi se iz izvršbe izvzela sredstva pridobljena s prodajo navedenih stvari ter da je podobno če kmet proda del svoje živine ali strojev. Takšno stališče sodišča je napačno. Namreč kmet, ki opravlja dejavnost, ima v svojem hlevu živino zato, da jo vzredi do določene teže in nato proda, nikoli pa ne razproda vse živine, saj bi s tem izgubil svoj vir preživljanja. S sredstvi od prodaje nato kupi krmo za živino, plača živinozdravnika, nafto ter ostalo potrebno za vzrejo živine, seveda pa mora ostati vsaj toliko, da plača zase socialno in zdravstveno zavarovanje. S tem, ko je sodišče prvemu dolžniku zarubilo dejansko vsa sredstva, ki jih prejema na svoj račun, mu je povsem onemogočilo kmetovanje in vzrejo živine, saj dolžnik nima od kje pridobiti sredstev, glede na to, da mu je kmetija edini vir preživljanja. Kot je razvidno iz bančnih računov, prvi dolžnik na svoj račun prejema le sredstva od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja in Kmetijske zadruge I.. Dejansko ima prvi dolžnik letno 1.911,90 EUR prihodka, kar znaša mesečno manj kot 160,00 EUR, kar pa ne zadostuje niti za plačilo vseh davčnih obveznosti. Ti prihodki, ki jih prejema na račun, dejansko pomenijo plačo prvega dolžnika in bi sodišče moralo omejiti izvršbo, kot narekuje 101. člen ZIZ. Takšno je tudi stališče sodne prakse za s.p., kar se smiselno uporablja tudi za kmeta. Glede na to, da prvi dolžnik preživlja druge osebe, pa bi moral prvemu dolžniku ostati najmanj znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in njegove družinske člane oziroma osebe, ki jih je dolžan preživljati po zakonu po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, za dodelitev denarne socialne pomoči. Z izdajo izpodbijanega sklepa so bila prvemu dolžniku zablokirana vse sredstva na računu, s tem pa je dolžniku dejansko preprečeno nadaljnje opravljanje kmetijske dejavnosti, kakor tudi plačevanje davčnih obveznosti in socialnih prispevkov po 103. členu ZIZ. Samo od začetka aprila, ko mu je bil blokiran račun, ima do danes prvi dolžnik neporavnanih cca 400,00 EUR obveznosti, ki se nanašajo na socialno varnost in zavarovanje ter davčne obveznosti. Sodišče tako ni upoštevalo 101., 102. in pa tudi 103. člena ZIZ. Zaradi navedenega je ogroženo preživljanje njega in njegove družine, ter tudi živali, kar pa posledično pomeni propad kmetije, zaradi česar naj se sredstva takoj sprostijo do višine, ki jo dopušča zakon. Sodišče sicer navaja, da glede preživljanja oseb, ki jih je dolžnik dolžan preživljati, velja omejitev iz 102. člena ZIZ, vendar pa te omejitve banka ne upošteva, saj tako kot sodišče prihodka, ki ga prvi dolžnik prejeme od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja ne tolmači kot plačo prvega dolžnika in dolžniku na računu ostane le znesek otroškega dodatka. Sredstva agencije pa so tudi namenska sredstva, katera se ne bi smela zarubiti. Napačno je tudi stališče sodišča, da je ugovorna navedba, da prvi dolžnik jamči samo s svojimi nepremičninami, neutemeljena. Po pogodbi o dolgoročnem kreditu je namreč prvi dolžnik kot porok zastavil svoje premoženje in v primeru neplačila jamčil le z zastavljenimi nepremičninami, ne pa tudi s svojim ostalim premoženjem. Izvršba na nepremičnine je bila sicer že zaključena, vendar se lahko vedno začne znova. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sklep z dne 8. 5. 2009 v celoti razveljavi in ugovoru dolžnika ugodi, ter izvršbo z rubežem in prenosom sredstev prvega dolžnika pri D. banki d.d. ustavi, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi prvega dolžnika, sklep z dne 8. 5. 2009 v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Upnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Prvi dolžnik je zoper sklep z dne 31. 3. 2009, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet, vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Zoper to odločitev se pritožuje prvi dolžnik, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno.

V obravnavanem primeru je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi sporazuma strank o zavarovanju denarne terjatve in vknjižbi zastavne pravice v zemljiško knjigo, sklenjenem na podlagi 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami, v nadaljevanju ZIP), ki ima v delu, v katerem sta bila ugotovljena obstoj in višina zavarovane terjatve, moč izvršilnega naslova. Upoštevaje navedeno in ker je prvi dolžnik sodeloval pri sklenitvi sporazuma kot kreditojemalec oziroma kot pravi dolžnik in ne le kot zastavitelj oziroma porok, kot trdi prvi dolžnik v ugovoru in ponavlja v pritožbi, ne drži navedba prvega dolžnika, da na podlagi sklenjenega sporazuma jamči v primeru neplačila zavarovane terjatve le z zastavljenimi nepremičninami, ne pa tudi z ostalim premoženjem, pri čemer je potrebno še dodati, da tudi iz pogodbe o kratkoročnem kreditu št. N-54/95 z dne 6. 12. 1995, ki je del sporazuma, izhaja, da sta dolžnika izjavila, da odgovarjata za terjatev, ki se izterjuje v tem postopku, s celotnim svojim premoženjem in ne le z zastavljenimi nepremičninami.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo kot neutemeljene ugovorne navedbe prvega dolžnika, da določba 79. člena ZIZ smiselno velja tudi za denarne prejeme, ki nastanejo s prodajo plemenske živine. Namen določbe 3. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ je, da se z morebitno prodajo delovne in plemenske živine, kmetijskih strojev in drugih delovnih priprav dolžniku kmetu ne bi onemogočilo nadaljnje opravljanje kmetijske dejavnosti. Navedene določbe, ki je uvrščena v osmo poglavje ZIZ, z naslovom Izvršba na premičnine, in ki določa, katere premičnine so izvzete iz izvršbe, pa ni mogoče razlagati tako široko, da bi omejitev izvršbe veljala tudi za denarna sredstva pridobljena s prodajo predmetov, ki so izvzeti iz izvršbe. Omejitve izvršbe na denarna sredstva so namreč urejene v devetem poglavju ZIZ, ki ureja izvršbo na denarno terjatev dolžnika, ki pa izvzetja teh denarnih sredstev iz izvršbe ne predpisuje. Kar pa pomeni, da ko dolžnik kmet živino proda, oprostitev izvršbe iz 3. točke prvega odstavka 79. člena ZIZ ne pride več v poštev oziroma ne velja več, pa čeprav dolžnik kmet denarna sredstva, dobljena s prodajo, nujno potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma vzrejo živine. Nasprotne pritožbene navedbe prvega dolžnika navedenega stališča ne morejo omajati.

Prvi dolžnik nadalje neutemeljeno uveljavlja, da predmet izvršbe ne bi smela biti denarna sredstva, ki jih prejema od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Oprostitve in omejitve izvršbe lahko predpisuje le zakon (primerjaj 32. člen ZIZ). Za navedena denarna sredstva pa niti ZIZ niti drug zakon, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne določa, da so izvzeta iz izvršbe, zaradi česar je izvršba nanje dopustna.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe prvega dolžnika, da sredstva, ki jih prejema od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) in Kmetijske zadruge I. (v nadaljevanju Zadruga I.) na svoj bančni račun, dejansko predstavljajo njegovo plačo, zaradi česar bi zanje morala po njegovem mnenju veljati omejitev izvršbe po 101. oziroma 102. členu ZIZ. 137. člen ZIZ določa, da na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe (101. člen), oziroma je izvršba nanje omejena (102. člen), ni mogoče seči z izvršbo, kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec. Iz določbe drugega odstavka 128. člena ZIZ pa izhaja, da se določbe tega zakona, ki urejajo izvršbo na plačo, smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti in druge stalne denarne prejemke, če zakon ne določa drugače. Iz navedenih določb izhaja, da veljajo omejitve izvršbe po 102. členu ZIZ tudi, ko je dovoljena izvršba na denarna sredstva, vendar le če gre za stalne denarne prejemke, zaradi česar pa omejitev izvršbe po 137. členu ZIZ v povezavi s 102. členom ZIZ in 128. členom ZIZ v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj sredstev, ki jih prejema prvi dolžnik, ni mogoče šteti kot stalnih denarnih prejemkov, glede na to, da prvi dolžnik sploh ni trdil, da so ti dohodki stalni, kontinuirani. Trdil je le, da je sredstva od Agencije prejel februarja 2009, glede denarnih sredstev, ki jih prejema od Zadruge I., pa niti ni pojasnil, v kakšni višini jih prejema in kdaj oziroma kako pogosto jih prejema. Poleg tega pa tudi iz predloženih bančnih izpiskov izhaja, da prvi dolžnik nakazil od Agencije in Zadruge I. ne prejema stalno, temveč le občasno (iz prilog B18, B19, B20 in B21, ki predstavljajo bančne izpiske za januar, februar, marec in april 2009, izhaja, da je prvi dolžnik denarna sredstva od Agencije prejel le enkrat, in sicer februarja 2009, od Zadruge I. pa je sredstva dobil februarja in aprila). Ker gre torej očitno le za občasne oziroma celo enkratne denarne prejemke, po oceni pritožbenega sodišča nakazila Agencije in Zadruge I. ne predstavljalo dolžnikovega glavnega vira preživetja kot to predstavlja npr. plača za delavca, zaradi česar zanje omejitve izvršbe, ki veljajo za plačo in katerih namen je zagotoviti minimalno socialno varnost dolžnika in oseb, ki jih je dolžan preživljati, ne pridejo v poštev.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni upoštevalo 103. člena ZIZ in da ima zato prvi dolžnik 400,00 EUR neporavnanih davčnih obveznosti in socialnih prispevkov, pa je treba pojasniti, da določbe 103. člena ZIZ v konkretnem primeru, ko je dovoljena izvršba zoper dolžnika kmeta, ni mogoče uporabiti, saj se prepoved izvršbe na terjatve države, lokalnih skupnosti za plačilo davkov in drugih obveznih dajatev ter terjatve javnih zavodov in skladov za plačilo iz naslova obveznih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za zdravstveno zavarovanje, nanaša le na izvršbo, v kateri je dolžnik ena od teh oseb, dolžnikov dolžnik pa zavezanec za plačilo ene od navedenih terjatev.

Glede na navedeno pritožba prvega dolžnika ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Prvi dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in šesti odstavek 38. člena ZIZ).