103. člen ZIZ

Ker toženka zapadlih terjatev ni poplačala v okviru določb ZIZ, temveč na podlagi pogodbenih določil, ni mogoče pritrditi tožniku, da je kršila določbe 101. in 102. člena ZIZ, kot tudi ne določbe ZSVarPre, saj določbe ZIZ, ki jih pritožba izpostavlja za konkretni primer niso uporabljive.

Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna oziroma si s pritožbo zoper neugodno odločitev lahko izboljša pravni položaj. Iz navedenega sledi, da je v tej zadevi že dosežen rezultat, h kateremu je stremela dolžnica z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, t.j. vsebinska obravnava njenega ugovora, zato si dolžnica s pritožbo zoper zavrženje njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati pravnega položaja. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Skladno z 243. členom ZIZ pa ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njen

Upoštevaje določbo petega odstavka 97. člena ZIZ po opravljenem poplačilu upnika že na podlagi zakona nastane dolžnikova terjatev do izvršitelja, da mu presežek kupnine, s katerim razpolaga, izroči nesporedno (bodisi v gotovini, bodisi z nakazilom na transakcijski račun dolžnika ali njegovega pooblaščenca) ali zanj položi na sodišču. Izvršitelj tako ob obstoju presežka kupnine dejansko postane dolžnikov dolžnik. Pritožba pa v zvezi s tem pravilno opozarja, da določbe ZIZ upnika ne omejujejo, da poseže na takšno dolžnikovo terjatev. S predlaganim rubežem terjatve bi si tako upnik lahko uspešno zavaroval plačilo svoje terjatve v tem postopku.

Območje krajevne pristojnosti okrajnih sodišč je opredeljeno s katastrskimi občinami, ki jih določi Vlada z uredbo. Do sprejetja te uredbe se za območje krajevne pristojnosti okrajnih, okrožnih in višjih sodišč štejejo območja, ki so veljala do dneva uveljavitve tega zakona. Do uveljavitve ZS-H je veljalo, da je območje posameznega okrajnega sodišča opredeljeno s sodnim okrajem.

Namen določbe 3. točke 1. odstavka 79. člena ZIZ je, da se z morebitno prodajo delovne in plemenske živine, kmetijskih strojev in drugih delovnih priprav dolžniku kmetu ne bi onemogočilo nadaljnje opravljanje kmetijske dejavnosti. Navedene določbe pa ni mogoče razlagati tako široko, da bi omejitev izvršbe veljala tudi za denarna sredstva pridobljena s prodajo predmetov, ki so izvzeti iz izvršbe. To pomeni, da ko dolžnik kmet živino proda, oprostitev izvršbe iz 3. točke 1. odstavka 79. člena ZIZ ne pride več v poštev oziroma ne velja več, pa čeprav dolžnik kmet denarna sredstva, dobljena s prodajo, nujno potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti oziroma vzrejo živine. Za denarna sredstva, ki jih prejme dolžnik kmet od Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja, niti ZIZ niti drug zakon ne določa, da so izvzeta iz izvršbe, zaradi česar je izvršba nanje dopustna.

Dejstvo, ki ga navaja dolžnik, da mu je bilo že poseženo na 2/3 osebnega dohodka, ni razlog zaradi katerega bi bilo mogoče izvršbo odložiti.

Ker je Z.Z. edini izvršitelj s sedežem na območju Okrajnega sodišča v X, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ga je imenovalo za izvršitelja v vseh izvršilnih zadevah, ki se pred navedenim sodiščem vodijo zoper dolžnika. Iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva dolžnika, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda samo zmanjšal obseg le-te. Ugovor, da naj bi izvršitelj rubil predmete, ki niso bili v posesti dolžnika, mora vložiti tretji, kateremu naj bi bile zarubljene njegove stvari, in ne dolžnik.

Sklep o rubežu terjatve je nerazumljiv, ker terjatev, ki naj bi se zarubila, sploh ni določena (temelj, višina, zapadlost itd.), tako da odločitve sodišča prve stopnje o rubežu terjatve niti ni mogoče preizkusiti. Za začetek opravljanja dejanj izvršbe po izvršitelju ni potrebno, da bi bil sklep o imenovanju izvršitelja pravnomočen. Dolžnik v pritožbi zatrjuje različna šikaniranja, grožnje in neprimerno ravnanje z dolžnikom s strani izvršitelja, kar bi sicer lahko bili utemeljeni razlogi, ki bi preprečevali določitev izvršitelja v smislu 3. odst. 289. čl. ZIZ, vendar so vse te navedbe popolnoma nedokazane, deloma pa so trditve o zlorabi pooblastil in kršitvah Pravilnika tudi nekonkretizirane. V postopku po 52. čl. ZIZ se odloča samo o nepravilnostih, ki jih je izvršitelj storil pri opravljanju izvršbe, torej v zvezi z realnimi dejanji izvršitelja (napr. rubež, cenitev, prodaja). Vročanje pisanj in pregled spisov ni opravljanje izvršbe, v teh procesnih dejanjih pa praviloma izvršitelj sploh ne sodeluje, zato te zatrjevane kršitve niso predmet odločanja o zahtevi za odpravo nepravilnosti iz 52. čl. ZIZ.

Če se izpodbijanega sklepa o izvršbi ne da preizkusiti, sodišče druge stopnje na ugovor kot pritožbo sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da ponovno odloči o dovolitvi izvršbe. Prepoved izvršbe na terjatve države, lokalnih skupnosti, javnih zavodov in skladov za plačilo iz naslova davkov, drugih obveznih prispevkov in dajatev, se nanaša na izvršbo, v kateri je dolžnik ena od teh oseb, dolžnikov dolžnik pa zavezanec za plačilo ene od navedenih terjatev.

Slabo finančno in siceršnje socialno stanje dolžnika ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Eksistenca dolžnika je varovana z določili o izvzetju določenih dolžnikovih predmetov in prejemkov od izvršbe oziroma z omejitvami izvršbe.