128. člen ZIZ

Pritožbene navedbe o neobstoju dolžnikovega dolga so neutemeljene. Dolžnik lahko zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ugovarja le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo z novim sredstvom in na novem predmetu izvršbe. Ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom je lahko utemeljen le, če je izvršba nadaljevana s sredstvom, ki ga zakon ne predvideva ali na predmetih, ki so iz izvršbe izvzeti ali ne morejo biti predmet izvršbe (7. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), kot je dolžniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ne more uspeti z ugovornimi razlogi, da upnikova terjatev ne obstoji.

Skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka exequatur, ki ga določa Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I). Pri tem je evropski nalog za izvršbo mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).

Nadomestilo za primer brezposelnosti ni prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe (101. člen ZIZ), temveč ga zakon uvršča pod denarni prejemek, ki je enakovreden plači, in na katerega je z izvršbo mogoče poseči skladno z omejitvami, ki jih določa 102. člen ZIZ. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru sklep o izvršbi vročiti v izvrševanje Zavodu RS za zaposlovanje.

V skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v pokojnino spada tudi letni dodatek in se določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na plačo, smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino (drugi odstavek 128. člena ZIZ).

Postopek po 134. členu v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZIZ je poseben postopek pridobitve izvršilnega naslova in sočasne dovolitve izvršbe v zvezi z odgovornostjo izplačevalca pokojnine za pravilno realizacijo sklepa o izvršbi, ki je po svojem pomenu soroden postopku uveljavljanja odškodninske odgovornosti v pravdnem postopku. Naveden postopek zahteva vsebinsko odločanje, ki je lahko glede na zahtevnost in pomen zaupano le sodniku. Strokovni sodelavec v uradniškem nazivu višji pravosodni svetovalec nima zakonskega pooblastila, da odloča o navedenem predlogu upnika. Presoja izvršilnega sodišča, ali je podana odgovornost izplačevalca pokojnine po prvem odstavku 134. člena v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZIZ, ne zajema presoje pravilne odmere pokojnine in letnega dodatka v skladu z upravnimi predpisi. Izvršilno sodišče v situaciji, ko ima umrli dolžnik pooblaščenca, ne prekine postopka, ampak nadaljuje s postopkom izvršbe zoper dediče kot dolžnike na podedovano premoženje, na katerega je bila izvršba že dovoljena, vendar jih mora zaradi zagotovitve učinkovite pravice do sodelovanja v postopku (prvi odstavek 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 22. člen Ustave

Bistvena je zahteva po jasnosti in določnosti opredelitve izvršilnega sredstva v sklepu o izvršbi, da pri izvrševalcih ne nastopi dvom o obsegu dovoljene izvršbe. Jasnost pa se lahko doseže le na način, da se upošteva opredelitve pravnih pojmov, kot so ti v pravnem sistemu jasno določeni in jih ni dopustno širiti mimo jasnega zakonskega pomena. Zato je treba ločiti primer, ko sklep o izvršbi vsebuje dikcijo izvršbe na plačo in druge stalne prejemke iz delovnega razmerja, in primer, kjer je izrecno navedena le plača.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 128. in 129. člen ZIZ in pravilno zaključilo, da letni dodatek za rekreacijo predstavlja enega od predmetov, na katere se lahko vrši izvršba na druge stalne denarne prejemke in zato tudi pravilno zaključilo, da je takšna izvršba že bila dovoljena.

Ker je dodatek za rekreacijo opredeljen v prisilnem predpisu (95. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2), ne more biti dvoma o njegovi stalni naravi in vsakokratni višini prejemka. Opredelitev v izdanem pravnomočnem sklepu o izvršbi „prejemki iz socialnega zavarovanja“ zajema vse prejemke, ki izhajajo iz pokojninskega zavarovanja, torej tudi letni dodatek za rekreacijo in ne le pokojnino, kot se napačno zavzema upnik.

Letni dodatek za rekreacijo je stalni denarni prejemek v smislu prvega odstavka 128. člena ZIZ. Drži, da ga ZPIZ izplača le enkrat letno in skladno z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) le nekaterim upokojencem, vendar navedeni okoliščini na to, da gre za stalni denarni prejemek, ne vplivata (upravičenec ga prejema zgolj enkrat letno in ne mesečno, kot npr. pokojnino, vendar stalno).

V skladu z določbo 102. člena ZIZ sodišče ne sme dovoliti izvršbe za poplačilo denarne terjatve iz dolžnikove plače preko zneska v višini zajamčene plače, vendar pa dejstvo, da dolžnik prejema pokojnino, ki je nižja od minimalne plače, ni razlog za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti.

Glede na sistematiko zakona in namen izvršbe (poplačilo upnika) je šteti, da izvršba na plačo kot generičen pojem zajema tudi vse ostale prejemke, ki izhajajo in so vezani na sklenjeno delovno razmerje, čeprav le ti vsi delavcu ne pripadajo mesečno in so morebiti odvisni tudi od drugih pogojev oziroma okoliščin.

Dolžnik prejema denarna sredstva na podlagi podjemne pogodbe, zato se za izvršbo na denarno terjatev dolžnika ne more uporabljati določba 128. čl. ZIZ, ki ureja izvršbo na plačo in druge stalne denarne prejemke.

Prejemki, ki jih prejema dolžnik kot direktor na podlagi katere od civilnopravnih pogodb, saj ne gre za stalne denarne prejemke v smislu citirane določbe, za katere je značilno, da se enako kot plača delavca v delovnem razmerju prejemniku (npr. upokojencu, brezposelni osebi,...) s strani drugega izplačevalca izplačujejo v rednih časovnih razmikih, običajno mesečnih, ter tako zaradi predvidljivosti njihovega izplačevanja v prihodnosti omogoča poseben način opravljanja izvršbe, pri katerem se od sukcesivno izplačanih stalnih denarnih prejemkov dolžnika upniku ob vsakem izplačilu odteguje določen denarni znesek oziroma denarne zneske, za katere je bila dovoljena izvršba.

Zgolj pavšalno zatrjevanje okrnitev ugleda in dobrega imena banke, ki z ničemer ni izkazana, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja konkretizacije oškodovanja pritožnice in poslabšanja njenega pravnega ali dejanskega položaja. Izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, da banka preneha z rubežem veteranskega dodatka, je v nasprotju z ugotovitvijo, ki izhaja iz njegove obrazložitve, da predstavlja veteranski dodatek kot mesečni dohodek socialni korektiv, s katerim se vojnim veteranom zagotavlja socialno varnost oziroma eksistenčni minimum in da zato za izvršbo na veteranski dodatek veljajo omejitve.

Tudi za izvršilni postopek velja pravilo, da se pristojnost presoja na podlagi navedb v izvršilnem predlogu in na podlagi splošno znanih dejstev. Okrajno sodišče v Ljubljani se je pravilno zaneslo na podatek, da dolžnik prebiva na naslovu … v Brežicah.

Ob nastopu konkurence pravil obeh postopkov je v skladu z določbami člena 132 ZFPPIPP temeljno pravilo, da se izvršba ustavi, v kolikor upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice. V postopku izvršbe na denarno terjatev je to običajno zastavna pravica, ki jo upnik pridobi z rubežem dobroimetja pri banki, rubež pa je opravljen, ko banka kot ponudnik plačnih storitev dobi vročen sklep o izvršbi. Zastavna pravica lahko nastane samo na denarnem znesku v višini denarnega dobroimetja na računu v času vročitve sklepa. Če se denarno dobroimetje po vročitvi sklepa povečuje (zaradi novih prilivov) ob vsakem prilivu nastane zastavna pravica na dodatnem denarnem znesku v višini tega priliva na novo. Zato ob začetku stečajnega postopka obstaja zastavna pravica kot ločitvena pravica le na denarnem znesku, ki je enak denarnemu dobroimetju ob koncu zadnjega dne pred začetkom stečajnega postopka. Morebitni prilivi v dobro dolžnikovega računa, ki prispejo na dan začetka stečajnega postopka ali pozneje spadajo v splošno stečajno maso namenjeno poplačilu nezavarovanih terjatev. Ob analogni uporabi šestega odstavka člena 132 ZFPPIPP enako velja tudi za vprašanje prid

Ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb, ki bi urejale vpliv začetka postopka zaradi insolventnosti na začete postopke izvršbe v primeru osebnega stečaja, pri čemer je kot sredstvo izvršbe bil predlagan rubež dolžnikove plače, ki že po naravi stvari ne more biti eno izmed izvršilnih sredstev v primeru stečaja pravne osebe, in upoštevaje specifično naravo postopka osebnega stečaja, za katerega ZFPPIPP določa smiselno uporabo določb o stečaju pravne osebe, je glede na naravo razmerja med delavcem in delodajalcem v zvezi s terjatvijo iz naslova plačila za delo pravilna smiselna uporaba določb o izvršbi na sredstva pri organizacijah za plačilni promet po 3. točki četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Za nastanek zastavne (ločitvene) pravice ne zadošča zgolj vročitev sklepa o izvršbi dolžničinemu delodajalcu, ampak je pomembno ugotoviti, ali je prišlo do blokade sredstev po sklepu o izvršbi, ki je bil izdan v predmetnem izvršilnem postopku, in s tem do nastanka zastavne pravice na terjatvi, s tem pa do pridobitve ločitvene pravice.

V predhodnem preizkusu tožbe (oziroma predloga za izvršbo) sodišče ne izvaja dokazov za ugotavljanje stalnega prebivališča tožene stranke (oziroma dolžnika). Registrirano stalno prebivališče stranke se ne more šteti za sodišču znano dejstvo, saj ga je mogoče ugotoviti šele z vpogledom v CRP.

Za odločitev o krajevno pristojnem sodišču za izvršbo na plačo je odločilna navedba o dolžnikovem prebivališču v predlogu za izvršbo.

Za odločitev o krajevno pristojnem sodišču za izvršbo na dolžnikova denarna sredstva je odločilna navedba o dolžnikovem prebivališču v predlogu za izvršbo.