VSL sklep II Cp 3204/2009

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1 izreka spremeni tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu (točka 2 izreka) potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka in ji naložilo, da v roku 15 dni tožečima strankama povrne pravdne stroške v znesku 1.385,34 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženec po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu toženca ugodi oziroma da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je njegov predlog utemeljen, kar bi se sodišče z izvedbo dokazov lahko prepričalo, prav tako pa je brez dvoma pravočasen. Sodišče je najprej odločalo o ugovoru pasivne legitimacije in ugotavlja, da je toženec sam povzročil, da ni pravočasno navajal dejstev, saj se ni odzival na vabila sodišča. Vendar pa je za to dejstvo izvedel šele 10.3.2007 od svoje matere in jih prej ne bi mogel navajati. Na ta dan je izvedel, da je v avgustu 1992 mati prejela znesek 12.000,00 DEM od svaka M. Z., ki je mož tožnice oziroma oče tožnika. Tožnika pa sta zatrjevala, da sta denar prejela od toženca, ob tem pa je sodišče odločilo tudi na podlagi listin v nemškem jeziku, ki jih toženec ni razumel. Šele sedaj, ko je dal listine prevesti, se je ugotovilo, da je bil denar 28.8.1992 nakazan A. Z. in ne tožencu. Sodišče v tej smeri sploh ni izvajalo dokazov in je le prečitalo spisa P 32/2006 in P 13/2002. Nadalje je sodišče odločalo tudi o ugovoru nepravilnega pooblastila, čeprav je toženec prepričan, da bi morala tožnika pooblastiti pooblaščenca za zastopanje v zadevi P 13/2002 in je bilo prvotno zastopanje nezakonito. Tudi glede priče A. Z. gre za nov dokaz, saj gre za izvedbo tistih dokazov, o katerih predhodno ni bil seznanjen. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljevati zgolj s tem, da se toženec narokov ni udeleževal. Pritožba graja tudi odločitev o stroških, ki je v obrestnem delu nepravilna in neskladna s sodno prakso, prav tako pa sodišče tudi same višine stroškov ni ustrezno obrazložilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, ki je dopustna le, če je vložena v predpisanem roku in če je izpolnjen vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 394. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP). Toženec v svojem predlogu uveljavlja obnovitvena razloga iz 4. in 10. točke 1. odstavka citiranega zakonskega določila, ki dopušča obnovo postopka, če pooblaščenec stranke v postopku ni imel pooblastila oziroma če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi lahko bila zanjo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Če se zahteva obnova postopka po 10. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, je utemeljenost predloga odvisna od uspeha dokazovanja, da bi bila lahko na osnovi novih dejstev ali novih dokazov izdana za predlagatelja ugodnejša odločitev od tiste, s katero je bil postopek pravnomočno končan. To se ugotavlja z vzporednim obravnavanjem novih dejstev in dokazov ter njihovim vplivom na vsebino odločbe o glavni stvari. Predlagatelj pa sploh ne pove, v čem bi bila z zatrjevanim dejstvom, da je njegova mati A. Z. v letu 1992 sprejela del kupnine za stanovanje v znesku 12.000,00 DEM, lahko zanj izdana ugodnejša sodba, v kolikor bi ta podatek oziroma dejstvo navedel tekom rednega pravdnega postopka. Navedeni znesek predstavlja le del kupnine za stanovanje in predlagatelj prav v ničemer ne pojasni, kako bi lahko to dejstvo vplivalo na drugačen izid pravde. V tej zvezi tudi glede vprašanja pravočasnosti podanega predloga toženec ne predlaga prav nobenega dokaza (npr. zaslišanje sebe ali matere A. Z.), niti ne navaja oziroma utemeljuje, da bi obstajali razlogi, zaradi katerih brez svoje krivde ne bi mogel uveljavljati novih dejstev oziroma dokazov, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Slednje je sploh pogoj, da se obnova dovoli (2. odstavek 395. člena ZPP), če pa ta pogoj ni izpolnjen, je predlog za obnovo nedovoljen in se ga po vsebini ne obravnava.

V kolikor pa predlagatelj uveljavlja obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 394. člena ZPP, in sicer iz razloga, ker naj sam ne bi bil pasivno legitimiran v pravdi oziroma da prvotožnik ni izkazal veljavnega pooblastila za svojega pooblaščenec, pa je le-ta vložen prepozno. Glede trditve, da je nastopal kot toženec, čeprav ni bil pasivno legitimiran in ne bi smel biti stranka v postopku, bi ta obnovitveni razlog lahko uveljavljal v roku 30 dni od vročitve sodbe, to pa je prejel že 24.10.2002 in zoper njo vložil celo pritožbo, kar vse sodišče prve stopnje pravilno povzema. V tem delu je tako predlog brez dvoma prepozen, enako pa velja tudi glede uveljavljanja kršitve, da pooblaščenec prvotožnika ni imel ustreznega pooblastila, za kar velja 30 dni od dneva, ko je stranka izvedela za ta razlog. Predlagatelj se sicer sklicuje na telefonski razgovor s prvotožnico v drugi polovici marca 2007, a v tej smeri prav tako ne predlaga nobenega substanciranega dokaznega predloga. Ob tem gre le pripomniti, da pa same razloge utemeljuje z vsebino pooblastila (priloga A5 spisa), s katerim pa je bil kot toženec tekom postopka že seznanjen oziroma je imel možnost biti seznanjen. Tako se izkaže, da je predlog za obnovo postopka, v kolikor temelji na obnovitvenem razlogu iz 4. točke 394. člena ZPP, nedvomno podan bistveno prepozno (3. točka 396. člena ZPP).

Upoštevajoč navedeno, je potrebno predlog toženca glede obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP skladno z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP šteti kot nedovoljenega, glede obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena ZPP pa skladno z določbo 396. člena ZPP kot prepoznega. Takšna ugotovitev pa je narekovala delno ugoditev pritožbi toženca in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za obnovo postopka kot nedovoljen oziroma prepozen zavrže (3. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 398. člena ZPP).

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, v kolikor graja stroškovno odločitev. Toženec smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar po oceni pritožbenega sodišča ta kršitev ni podana. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sklepa svoje odločitve glede odmere stroškov res ni decidirano obrazložilo, katere od priglašenih stroškov je priznalo ter v kakšni višini in katerih ne. Netočna pa je trditev toženca, da se odmera pravdnih stroškov ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je stroške odmerilo po specificiranem stroškovniku tožečih strank (priloga A15), ki je sestavni del spisa, tako da je odmerjalo prav vsako priglašeno postavko stroškov. Toženec je imel ves čas pravico pregleda spisa sam ali po pooblaščenem odvetniku, ki ima v skladu s pooblastilom pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. točka 1. odstavka 95. člena ZPP). S pregledom spisa in same odmere stroškov na navedenem stroškovniku je imel toženec vsekakor možnost preizkusiti odločitev sodišča glede priznanja pravdnih stroškov nasprotnih strank. Pritožbeno sodišče je tudi samo preizkusilo pravilnost odmere stroškov v okviru uradnega preizkusa sklepa (2. odstavek 350. člena ZPP), pri tem pa ugotavlja, da je sodišče stroške odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in načelom potrebnosti stroškov (člen 155 ZPP). Nerazumljiva pa je pritožba v delu, ko navaja, da je sodišče nepravilno priznalo zamudne obresti od odmerjenih stroškov od dneva izdaje sklepa dalje, kar naj bi bilo neskladno s sodno prakso, ko pa iz izreka sklepa izhaja ravno nasprotno, in sicer je sodišče prve stopnje priznalo zamudne obresti od odmerjenih pravdnih stroškov šele za primer zamude z izpolnitvijo v paricijskem roku. Tako se izkaže pritožba toženca glede odločitve o pravdnih stroških za neutemeljeno, zato jo je sodišče zavrnilo ter v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Pritožnik je s pritožbo uspel le v neznatnem delu in ni upravičen do povrnitve stroškov, vsebina odgovora na pritožbo tožnika pa na odločitev sodišča druge stopnje ni vplivala in tudi sicer odgovor na pritožbo v tem primeru ni predviden (1. odstavek 366. člena ZPP).