VSRS Sodba in sklep II Ips 504/2007

Reviziji se zavržeta v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo (1.238,35 EUR), v ostalem delu pa se zavrneta.

OBRAZLOŽITEV:

1Tožnik se je poškodoval kot delavec tožene stranke dne 20. 6. 2000, ko je vozil stroj nakladalec v kamnolomu ... Zahteval je, da mu tožena stranka plača odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo v znesku 12,200.000 SIT ter škodo zaradi izgubljenega zaslužka v znesku 163.737,61 SIT. Sodišče prve stopnje je njegovemu zahtevku le delno ugodilo, ker je glede temelja tožbenega zahtevka ugotovilo 80 % odškodninsko odgovornost tožnika samega. Tako je ob upoštevanju, da je tožena stranka tožniku že pred pravdo plačala znesek 1,500.000 SIT, tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, v znesku 6,950.000 SIT, zavrnilo. Priznalo pa je odškodnino 100.000 SIT za tujo pomoč in stroške zdravljenja ter 18.703,33 SIT za izgubo na zaslužku.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo z ugotovitvijo enakega deleža odgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo. Tako je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 9.284,76 EUR. Navedeni znesek predstavlja seštevek zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.241,53 EUR in za premoženjsko škodo v višini 1,043,23 EUR. Poleg tega ji je naložilo tudi plačilo zneska 195,12 EUR, ki se nanaša na drugi del premoženjske škode. Pri tem je za dosojene zneske določilo obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti.

3Revizijo vlagata obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in obe predlagata tudi spremembo izpodbijane sodbe, vendar tožeča stranka z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ob tem tožeča stranka graja tudi izrek o stroških v izpodbijani sodbi.

4Tožeča stranka v reviziji sicer soglaša z dejanskimi ugotovitvami, vendar meni, da je izpodbijana sodba posledica napačne pravne presoje. Napačno uporabo leve stopalke za zaviranje stroja v okoliščinah panike tožniku ni mogoče pripisati v breme. Ker je uporaba te stopalke običajna za delo na ravnem terenu, postane avtomatizem, zaradi česar njena izbira ne more predstavljati tožnikove velike malomarnosti. Poleg tega pa tožeča stranka še vedno vztraja pri tem, da ni z gotovostjo odločeno, da je stroj, ki ga je tožnik vozil, deloval brezhibno. Po dogodku namreč tožena stranka ni zavarovala dokazov, stroj pa je bil pregledan šele dva dni po nesreči. Ker gre za petnajst let staro vozilo, obstoji možnost, da je popustila vzmet, ki omogoča hitro ustavljanje stroja. V izvedenih dokazih tudi ni podlage za ugotovitev, da je vzrok nesreči bila preobložena žlica vozila in vožnja z žlico navzdol. Sodišče prve stopnje takšne dejanske ugotovitve ni sprejelo, izpoved priče F. V. pa je bila tolmačena narobe. Toženi stranki se torej ni uspelo ekskulpirati, ker ni dokazala, da je tožnik prispeval k nastanku škode. Izvedenec se je gibal na terenu verjetnosti ali velike verjetnosti, izpodbijana sodba pa je sprejela arbitrarno oceno v nasprotju z izvedenimi dokazi.

5Tožena stranka graja stališče, po katerem naj bi možnost zamenjave stopalke v nevarnih razmerah ne predstavljala nepričakovanega dogodka, zaradi česar naj bi se ne mogla razbremeniti objektivne odgovornosti. V tej smeri je namreč tožena stranka predlagala dokaze, ki pa niso bili izvedeni. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Kljub dolgoletnemu ukvarjanju z deli v kamnolomih tožena stranka ni ugotovila izrednega dogodka, ki bi nakazoval, da lahko zaradi rutinskega zaviranja s stopalko, ki deluje deloma kot sklopka, pride do izgube oblasti nad strojem. Tožnik sam ni zatrjeval, da naj bi rutinsko zaviral z levo stopalko. Zato med strankama v sodbi ugotovljena rutinska pomota niti ni bila sporna. Ne glede na to pa zamenjava stopalke ne more omogočiti uporabe določbe drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Huda malomarnost voznika stroja je namreč izključni vzrok za nastalo škodo, ki je izven stvari in takega ravnanja ni bilo mogoče pričakovati. Tožnikova stopnja krivde je visoka, saj jo izpodbijana sodba opredeljuje kot hudo malomarnost. Imetnik stroja (tožena stranka) ne more pričakovati, da bo delavec povsem zamenjal stopalko in tako izklopil zaviranje. Gre namreč za primer, ko voznik sam zahteva odškodnino za škodo, ki si jo je povzročil s hudo malomarnim ravnanjem. Zato je imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec (tožnik) ravnal hudo malomarno. Imetnik nevarne stvari lahko pričakuje blažjo malomarnost, ne pa hude malomarnosti, kakršno je ugotovilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Ni mogoče voznika delovnega stroja ubraniti pred njegovo lastno hudo malomarnostjo. Ne gre za delno krivdo samega voznika (tretji odstavek 177. člena ZOR), ampak za ravnanje voznika, ki ga imetnik stroja ne more pričakovati in se njegovim posledicam ne more izogniti.

6Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, pravdni stranki pa sta prejeli revizijo druga druge, vendar nanjo nista odgovorili.

7Reviziji glede nepremoženjske škode nista utemeljeni, glede premoženjske škode pa nista dovoljeni.

8Izhodišče za presojo je v dejanskih ugotovitvah, opisanih v izpodbijani sodbi. Te ugotovitve (temelje tudi na obrazloženem izvedenskem mnenju) ne potrjujejo tožbenih trditev, da je bil vzrok nesreče v nepravilnosti delovanja zavornega sistema delovnega stroja. Izvedenec je namreč izključil možnost, da bi prišlo do pospešitve hitrosti stroja po klancu navzdol zaradi okvare zavornega sistema ali krmilnega mehanizma. V okviru dejanskih ugotovitev je sprejeto tudi sklepanje, po katerem je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je tožnik v paniki reagiral napačno s pritiskom na levo stopalko. Navedeno ugotovitev je obširneje pojasnilo sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je te razloge sprejelo. Potek dogodkov, kot jih je predstavil tožnik, je torej strokovno izključen, sprejeto pa je sklepanje, po katerem je do pospešitve hitrosti stroja prišlo zaradi nepravilnega tožnikovega ukrepanja: namesto da bi zaustavljal stroj s pritiskom na desno zavorno stopalko, je uporabil levo, ki je sprva izključila agregat in celo povzročila povečanje hitrosti, šele kasneje pa vklopila zavorni sistem.

9Ob opisanih dejanskih ugotovitvah sta tako revizija tožeče stranke kakor tudi revizija tožene stranke neutemeljeno navedli, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja dokaznih predlogov v smeri dokazovanja zatrjevanega vzroka nesreče kot posledice okvare zavornega in krmilnega mehanizma stroja, oziroma zaradi neupoštevanja dejstva, da tožnik sam zanika, da bi pri zaviranju uporabil napačno stopalko. Po revizijskih navedbah naj bi to predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar pa ne drži. Dejanske ugotovitve so sprejete na podlagi tožnikovega zaslišanja v povezavi z drugimi dokazi, predvsem pa ob upoštevanju strokovnega izvedenskega mnenja. Sodišči nižjih stopenj nista našli dokaza, ki bi podpiral tezo o okvari zavornega ali krmilnega sistema. Sprejeta je bila ocena, da je stroj pridobil na hitrosti zaradi napačne izbire zaviranja v povezavi z nepravilno vožnjo navzdol po klančini.

10Iz dejanskih ugotovitev, vsebovanih v sodbi sodišča prve stopnje in povzetih v izpodbijani sodbi, izhaja, da vzrok nastanka škode ni le v zamenjavi stopalke, temveč tudi v načinu vožnje, ki ga je izbral tožnik. Vozil je namreč navzdol s polno naloženo žlico, kar je v nasprotju z izkustvenim ravnanjem, ki bi omogočalo varnost obratovanja. Zato ne drži, da je kot vzrok nesrečnega dogodka ugotovljena le uporaba napačne stopalke. Tožnik je vozil navzdol s polno naloženo žlico v smeri vožnje, kar je povzročilo pospeševanje, potreba po zaviranju pa je nastopila šele po tem. Vse opisane dejanske ugotovitve pa ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11Opisane dejanske ugotovitve pa ne dopuščajo dileme o morebitni izključitvi odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejstva, da je bil stroj brezhiben, da je bil tožnik ustrezno izšolan, izurjen in izkušen, da pa je v paniki uporabil napačni zavorni pedal. Tožena stranka bi takšno napačno ravnanje kot pogost vzrok podobnih nesreč (uporaba leve stopalke pri delu na ravnem terenu postane že rutina) lahko pričakovala (drugi odstavek 177. člena ZOR). Pri tem je posebej bilo upoštevano dejstvo, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost z nevarno stvarjo. Sodišče druge stopnje je takšno pravno razlago dodatno utemeljilo s stališčem, da se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti za dogodek, ki ni nepričakovan, saj mora trpeti odgovornost za vzrok, iz katerega je škoda nastala (možnost zamenjave stopalke v nevarnih razmerah dela).

12Opisana pravna razlaga, temelječa na določbi drugega odstavka 177. člena ZOR, je ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo le na zamenjavo zavorne stopalke, pomanjkljiva. Vendar pa izpodbijana sodba – v nasprotju s trditvami v revizijah tožeče in tožene stranke - svojega pravnega gledanja ne utemeljuje le na omenjenem dejstvu. Vzrok nastanka škode po ugotovitvah, ki jih sprejemata sodbi sodišč druge in prve stopnje, ni le v zamenjavi pedala, temveč tudi v načinu vožnje, ki je bil izkustveno napačen. Preobremenjena žlica stroja je med vožnjo bila spredaj, kar je povzročilo ob vožnji po klančini navzdol pospešitev hitrosti. Eno z drugim pa omogoča uporabo določbe tretjega odstavka 177. člena ZOR o soodgovornosti tožnika za nastalo škodo.

13Reviziji, ki se zavzemata za radikalno spremembo izpodbijane sodbe, vsaka s svojega stališča, torej nimata prav. Tožnikova soodgovornost (tretji odstavek 177. člena ZOR) je podana, pri čemer glede na povedano ni mogoče slediti reviziji tožeče stranke v trditvi, da je vzrok nesrečnega dogodka le uporaba napačne stopalke. Tožnikovo opisano napačno ravnanje je ob dejstvu, da je opravljal nevarno delo, omogočilo opredelitev stopnje njegove soodgovornosti v skladu z oceno, ki jo sprejema izpodbijana sodba. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je ta odgovornost tolikšna, da je v 80 % sam odgovoren za nastalo škodo, vendar je pri tem dalo premajhno težo opravljanju dela za toženo stranko v izjemno težkih pogojih. Ob jasni opredelitvi dejanskih okoliščin, ki omogočajo sklepanje o tožnikovem malomarnem ravnanju, sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da bi odločilo pravno napak, ko je v sodbi sodišča prve stopnje opredeljeno stopnjo soodgovornosti pravdnih strank za nastalo škodo izenačilo. Vprašanje stopnje krivde je pravno, ne pa dejansko vprašanje. Po presoji revizijskega sodišča tožnikovo ravnanje in opustitve niso takšne, da bi bilo mogoče govoriti o tolikšni stopnji malomarnosti, ki bi mogla biti podlaga za oprostitev objektivne odgovornosti tožene stranke, ali za drugačno porazdelitev te odgovornosti, kakor pa izhaja iz izpodbijane sodbe. Dejanske ugotovitve torej omogočajo sklepanje, da je rutinska pomota ob zamenjavi stopalke kot vzrok za dodatno pospešitev vozila, v vzročni zvezi z napačno izbiro načina vožnje stroja po klančini, kar je povzročilo nevarno pospeševanje. Oboje pa je prispevalo k nastanku škode v tolikšni meri, da je prišlo do izenačitve stopnje odgovornosti obeh strank ob upoštevanju strožje objektivne odgovornosti tožene stranke zaradi izjemno težkih pogojev dela v večetažnem kamnolomu.

14Reviziji torej nista utemeljeni, kolikor izpodbijata odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo (znesek 8.241,53 EUR). V obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo pa nista dovoljeni. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je namreč revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR). Ker gre pri odločanju o odškodnini za premoženjsko škodo za drugačno dejansko in pravno podlago (41. člen ZPP), je treba dovoljenost revizije v tem obsegu presojati ob upoštevanju dejstva, da sporna vrednost tega dela izpodbijane sodbe predstavlja znesek 1.043,23 EUR in 195,12 EUR, skupaj 1.238,35 EUR, kar ne dosega zneska, ki glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP še dopušča revizijo. Zato je revizijsko sodišče revizijo, ki se nanaša na temelj odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo, zavrnilo (378. člen ZPP), kolikor pa se nanaša na znesek premoženjske škode, pa po določbi 377. člena ZPP zavrglo.

15Tožeča stranka sicer graja tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar revizijsko sodišče o tem delu revizije ni odločalo. Odločitev sodišča o stroških postopka se vedno šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru določbe 384. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljaviti samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali. Sicer pa pravdni stranki, ki z revizijama nista uspeli, trpita vsaka svoje revizijske stroške.