VSL sodba I Cp 3354/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 441,82 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

:

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2003 dalje do dneva plačila in ji povrne stroške pravdnega postopka (točka I. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.072,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti te odločbe do plačila (točka II. izreka).

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je zaključek sodišča, da je tožnik že ob vložitvi tožbe pod opr. št. III P 3336/2001 vedel, da ima difuzno poškodbo možganov, protispisen, saj je izvedenec v sodnem postopku to trditev zavrgel. Četudi je tožnik trdil, da je takšno poškodbo utrpel, pa tega nista potrdila oba izvedenca, ki sta podala mnenje v pravdni zadevi P 3336/2001. V pravdni zadevi P 3255/2001, ki je tekla zoper ZT, pa sta bili podani dve mnenji, kar pomeni, da je sodišče šele s sodbo z dne 12.4.2007, ki jo je pooblaščenec prejel 22.5.2007, potrdilo ugotovitev obeh izvedencev, da je pri tožniku podana difuzna poškodba možganov. Po prejeti sodbi se je tožnik oglasil pri svojem zdravniku, ki je 12.6.2007 tožnika pregledal in podal izvid. Zaključek sodišča, da je tožbeni zahtevek zastaral, je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer sodbo v zadevi II Ips 478/2006. Posledice prometne nezgode pri tožniku so bile diagnosticirane ob izvidu MR glave, tožnik pa je zanje dokončno izvedel tako kot trdi v tožbi, to je dne 12.6.2007. Sodišče je napačno uporabilo določila 376. člena ZOR ter 390. člena ZOR, napačno je uporabljeno materialno pravo v pogledu pretrganja zastaranja s tem, ko je tožnik vložil predlog za obnovo postopka, nato pa tožbo, kar pomeni, da zastaranje ni nastopilo.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora. Navaja, da je odločitev sodišča pravilna, čeprav je po oceni tožene stranke sodišče materialno pravo zmotno uporabilo. Ker spor izvira iz sklenjene pogodbe o nezgodnem zavarovanju, bi sodišče moralo glede zastaranja uporabiti določila 357. člena OZ oziroma 380. člena ZOR. Ker ne gre za novo škodo, je zahtevek tožeče stranke v vsakem primeru zastaral. Izvedeniški mnenji izvedenca D. in T. sta v spis vloženi prepozno in jih zato ni mogoče upoštevati.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka v spis predložila polico za nezgodno zavarovanje št. 0020347 z dne 6.2.1998 (A7), s katero utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Iz te police izhaja, da je zavarovalec, G.B., s toženo stranko sklenila kolektivno nezgodno zavarovanje, pri čemer je bil tožnik po tej pogodbi zavarovanec. Spor med pravdnima strankama torej izvira iz sklenjene zavarovalne pogodbe in je za presojo ugovora zastaranja, ki ga je uveljavljala tožena stranka, potrebno uporabiti 380. člen ZOR (ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in se uporablja na podlagi 1060. člena OZ) in ne 376. člen ZOR (oziroma sedaj 352. člen OZ) kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšna zmotna uporaba materialnega prava, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, pa ni vplivala na pravilnost odločitve.

6Prvi odstavek 380. člena ZOR določa, da terjatve sklenitelja zavarovanja oziroma tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastarajo v petih letih, terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Če zainteresirana oseba dokaže, da do dneva, ki je določen v 1. odstavku, ni vedela, da je zavarovalni primer nastopil, začne teči zastaranje od dneva, ko je za to izvedela. V vsakem primeru je terjatev zastarana pri življenjskem zavarovanju v desetih letih, pri drugih zavarovanjih pa v petih letih od dneva, določenega v 1. odstavku 380. člena ZOR (2. odstavek 380. člena ZOR). Praktično enako ureditev sedaj vsebuje 357. člen OZ. Za terjatve iz nezgodnega zavarovanja, kar tožnikova terjatev je, glede na citirano ureditev velja triletni zastaralni rok po 1. odstavku 380. člena ZOR oziroma petletni po 2. odstavku 380. člena ZOR, pri čemer je dokazno breme v tem primeru na tožeči stranki. Terjatev ob tem nastane takrat, ko so znani potrebni podatki na podlagi katerih se lahko zahtevek postavi.

7Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi v zvezi s tem, da je tožnik že v letu 2001, ko je prejel izvid dr. M. K. z dne 3.9.2001, vedel za vse posledice poškodbe in tudi za to, da gre pri njem za trajno izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi difuzne poškodbe možganov s klinično evidentiranimi posledicami psihoorganskega sindroma, torej poškodbo po točki 5b tabele za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode. Na tej podlagi je zato že v decembru 2001 vložil tožbo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnik ob zaslišanju tudi povedal, da ima praktično že ves čas od nesreče enake težave. Tudi izvid z dne 12.6.2007, ki ga je tožnik predložil v dokaznem postopku in s katerim je dokazoval, da je za poškodbo izvedel šele 12.6.2007, ne more vplivati na takšen zaključek. Izvid kontrolnega pregleda namreč ne kaže na novo škodo v smislu kriterijev, ki jih je že pravilno povzelo sodišče prve stopnje v razlogih na strani 3, peti odstavek, ampak je v njem le ponovljena ugotovitev (istega zdravnika), ki jo je vseboval že izvid iz leta 2001, ki je bil podlaga za vložitev tožbe v zadevi P 3336/2001-III. Tem razlogom pritožbeno sodišče dodaja le še to, da je za novo škodo, ki jo je treba ločiti od bodoče škode v smislu 203. člena ZOR, poleg tega značilno tudi to, da je glede na poškodbo, iz katere izvira, do določenega trenutka z vidika medicinske znanosti objektivno nepredvidljiva oziroma nepričakovana (primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 629/2006). Pri tožniku o tem seveda ne moremo govoriti.

8Tožnikova terjatev do tožene stranke je glede na obrazloženo nastala (tožnik pa je bil s tem seznanjen tudi z nastopom zavarovalnega primera) v septembru 2001, zastaranje pa je pričelo teči 1.1.2002, upoštevajoč pri tem 380. člen ZOR. Vložena tožba, ki jo je reševalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod opr. št. P 3336/2001-III teka zastaranja ni pretrgala, saj je tožnik tožbo umaknil (389. člen ZOR). Triletni zastaralni rok je tako iztekel s 1.1.2005. Tožba, ki jo je vložil 5.10.2007 je zato vložena prepozno in je sodišče zahtevek pravilno zavrnilo.

9Neutemeljena je pritožbena trditev, da sta bila v teku pravdnega postopka P 3336/2001-III postavljena dva izvedenca, ki sta zavrnila tožnikovo trditev o utrpeli difuzni poškodbi možganov, kar pomeni, da tožnik za to poškodbo ni vedel vse do 12.6.2007. Pri tem namreč ne gre za vprašanje, ali je bil tožnik seznanjen z obsegom in vrsto svojih poškodb, ampak za vprašanje dokazovanja zatrjevanih dejstev, to je poškodbe po točki 5b tabele. Tožnik je tako že v letu 2001 vedel za vse posledice okvare svojega zdravja, difuzna poškodba možganov je bila tudi diagnosticirana s strani dr. M.K., ni pa je tožnik sodno uveljavil, saj je očitno sprejel drugačni izvedeniški mnenji in je tožbo umaknil. Iz istih razlogov zato tudi ne more to, da je kasneje, v pravdni zadevi P 3255/2001, izvedenec tožniku pritrdil, vplivati na zaključke o tem, kdaj je tožnikova terjatev nastala in posledično na to, kdaj je zanjo izvedel. Ne glede na že obrazloženo pa je potrebno pritožnika tudi opozoriti, da sodišče prve stopnje dokaza z vpogledom v izvedeniški mnenji iz spisa P 3255/2001 ni izvedlo, ker je ugotovilo, da je bil ta dokaz predlagan prepozno, to je že po opravljeni prvi glavni obravnavi, česar pritožnik s pritožbo ne izpodbija. Pritožnik se zato na obe mnenji v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje.

10Zavrnitev zahtevka tudi ni v nasprotju s sodno prakso, konkretno z odločitvijo v zadevi II Ips 478/2006, saj v citirani zadevi zastaralni rok, glede na to, kdaj je bila poškodba diagnosticirana in kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, ni iztekel.

11Kaj ima pritožnik v mislih s sklicevanjem na 390. člen ZOR, ki ureja pretrganje zastaranja v primeru zavrženja tožbe zaradi nepristojnosti ali kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, ni jasno in tudi ne obrazloženo, zato pritožbeno sodišče na to podrobneje ne odgovarja. Predlog za obnovo postopka, ki ga je pritožnik vložil v zadevi P 3336/2001-III, prav tako ni prekinil zastaranja, saj je takrat zastaralni rok že iztekel.

12Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, odločitev sodišča pa je ne glede na zmotno uporabo materialnega prava pravilna in tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Je pa tožeča stranka, upoštevajoč ista zakonska določila, dolžna povrniti toženi stranki stroške, ki so ji nastali z vloženim odgovorom na pritožbo v višini 441,82 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo strošek sestave odgovora na pritožbo v višini 625 točk, za poročilo stranki 50 točk, materialne stroške v višini 2% skupno priznanih stroškov, sodno takso za odgovor na pritožbo ter 20% DDV, upoštevajoč pri tem Odvetniško tarifo, ki je bila veljavna v času izvršenega opravila in vrednost odvetniške točke v višini 0,459 EUR. Tožeča stranka je te stroške dolžna povrniti toženi v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru, da bi s plačilom zamudila, pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki pričnejo teči po izteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.