VSL sodba I Cp 3724/2009

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II./2 in II./3 točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki K. F., EMŠO: xx izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko pri nepremičnini 84.E, garaža št. 4 na naslovu aa, v izmeri 13,45 m2, vl. št. 3774/44, k.o. yy vpisala kot solastnica te nepremičnine do ½, v roku 15 dni, sicer to listino nadomesti ta sodba.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki K. F., EMŠO: xx, izstaviti listino, na podlagi katere se bo v registru motornih vozil pri Upravni enoti L. vpisala kot solastnica osebnega vozila znamke Peugeot 307 1,6 reg.št. zzz do ½, v roku 15 dni, sicer to listino nadomesti ta sodba.“

2. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

:

1Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom zavrglo tožbo glede zahtevane ugotovitve, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva na toženčevih računih pri Banki Koper, d.d., Raiffeisen banki, d.d., SKB, d.d., NLB, d.d. in Ljubljnski banki, d.d. Nato je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank sodita garaža št. 4 v izmeri 13,45 m2 na naslovu aa (84.E vl. št. 3774/44 k.o. yy) in avtomobil znamke Peugeot 307 1,6 z registrsko številko zzz. Tožencu je naložilo, da mora tožnici izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko vpisala kot solastnica garaže do ½, ter listino, na podlagi katere se bo v registru motornih vozil lahko vpisala kot solastnica avtomobila do ½, sicer bo takšni listini nadomestila sodba. Tožničin zahtevek za plačilo 19.932,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2008 do plačila je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, da je tožnica dolžna tožencu izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri nepremičnini s parc. št. 849/23 vl. št. 4155 k.o. yy vpisala solastninska pravica na toženčevo ime do 351/960 in na tožničino ime do 147/960, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi toženčev zahtevek, da mu mora tožnica vrniti 6.226,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nazadnje je še sklenilo, da mora toženec tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.264,09 EUR z obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožnica se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, „zmotno uporabo pravil ZPP“ ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da bo njenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Toženec se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo; pritožbeno sodišče naj tožničin zahtevek zavrne in ugodi toženčevemu nasprotnemu zahtevku.

3Tožnica meni, da je prva sodba v zavrnilnem delu nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na svojo tretjo pripravljalno vlogo, v kateri je pojasnila osnovo za svoj denarni zahtevek. Ponavlja, da je toženec z računa pri S. b. brez tožničinega soglasja dvignil 20.000,00 DEM in jih podaril sinu. Ker zakonec po zakonu ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, ji mora toženec vrniti polovico navedenega zneska oziroma 5.112,92 EUR. Tudi na računu pri B. Koper je ob prenehanju zakonske skupnosti ostalo še 4.480,00 EUR, zato tožnica terja izplačilo polovice tega zneska v višini 2.240,00 EUR. Navaja še, da so bila na toženčev račun pri Raiffeisen banki v letih 2003 do 2005 položena denarna sredstva iz naslova najemnin v višini 12.580,00 EUR. Tožnica je upravičena do polovice teh sredstev, torej do zneska 6.290,00 EUR. Toženec je v drugem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani izrecno navedel, da se je zaradi bivanja hčere v skupnem stanovanju pravdnih strank odpovedal najemnini, ki bi z obrestmi vred v tem času znesla preko 20 mio SIT. Toženec je torej v osmih letih prejel najemnino najmanj v višini 13 mio SIT, upoštevati pa je treba še sredstva, ki jih je pridobil z delom na črno. Zanesljivo je torej mogoče ugotoviti, kolikšna najemnina je bila v spornem obdobju pridobljena z oddajanjem stanovanja in garaže. Sploh pa bi o tem verodostojne podatke lahko ponudil toženec, ki so mu bila izročena v upravljanje denarna sredstva pravdnih strank. Tožnica še poudarja, da je toženec prejeta sredstva hranil tudi v gotovini na naslovu skupnega bivališča pravdnih strank. Sam je potrdil, da je z delom na črno zaslužil vsaj 10 mio SIT, torej najmanj 41.729,00 EUR. Polovica teh sredstev tudi pripada tožnici. Toženec je na naroku 13.11.2008 izpovedal, da je imel 80.000,00 DEM pod bidejem. Ta znesek je tja skril v letu 2000, ko se je sin S. izselil iz hiše pravdnih strank. Tega denarja ni uporabil za družinske potrebe, niti ga ni položil na bančni račun, po razpadu ekonomske skupnosti pa je ostal tožencu. Čeprav je tožnica na to dejstvo opozorila sodišče, se do te njene trditve sploh ni opredelilo. Sicer pa tožnici glede na ugotovljeni polovični delež na skupnem premoženju od tega zneska pripada 40.000,00 DEM, torej 19.066,00 EUR. Njen denarni zahtevek je tako v celoti utemeljen, zato je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka.

4Toženec očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo njegov dokaz z zaslišanjem prič, češ da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker je v zadostni meri dokazano, da so pri gradnji hiše pomagali toženčevi sorodniki in prijatelji. Ob tem ni navedlo, katere priče so o tem izpovedale in na podlagi katerih izpovedi je lahko napravilo takšno dokazno oceno. Podani sta kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi kršitev 22. člena Ustave RS zaradi neenakega varstva pravic stranke. Toženec s pričami ni nameraval dokazovati le pomoči sorodnikov in prijateljev pri gradnji, ampak tudi, v kakšnem obsegu in na kakšen način je sam pripomogel k gradnji. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z vpogledom v zapuščinski spis toženčevega očeta in tete, ker naj bi bilo dedovanje dokazano z drugimi dokazi, vendar tega svojega zaključka ni obrazložilo. Toženec nadalje opozarja na nasprotja v obrazložitvi sodbe. Tožnica ni bila zaposlena 17 let in 9 mesecev. Ni res, da je bil toženec po lastni izpovedi brezposeln v času gradnje stanovanjske hiše. V resnici je svojimi dodatnimi deli toliko zaslužil, da za hišo ni bil potreben noben kredit, financiral pa je tudi nakup avtomobilov. Toženec je bistveno več zaslužil z dodatnim delom kot tožnica, kar so potrdile zaslišane priče, vendar izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Sicer pa je sodišče postavilo previsoke dokazne standarde. Nemogoče je od prič zahtevati, naj se precizno izjasnijo o natančni višini dodatnih zaslužkov pravdnih strank. Toženec je za gradnjo poskrbel tudi z brezplačnim materialom in z delavci, ki jih ni bilo treba plačati. Dodatno je zaslužil še z devizno menjavo in bančnimi depoziti. Ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Toženec je izpovedal, da je dedoval po materi, njegovo izpoved sta potrdili priči T. F. in A. F.. Napačen je zato zaključek sodišča, da ni razvidno, ali je bil nujni delež po materi sploh izplačan. Sodišče se tudi ni opredelilo do dediščine, ki jo je toženec prejel po teti v znesku 535.000,00 SIT, kar je ves čas zatrjeval. Ni res, da je tožnica kaj delala pri gradnji hiše. Tega ni potrdila nobena zaslišana priča. Popolnoma neutemeljena je odločitev glede avtomobila. Toženec ima na njem bistveno večji delež kot tožnica. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica 4.9.2005 s silo izselila najemnike iz stanovanja in se sama vselila, zato je moral toženec najemnikom vrniti varščino v višini 200.000,00 SIT, ki so jo plačali ob sklenitvi najemne pogodbe. Tožnica mora tožencu vrniti navedeni znesek z obrestmi vred. Nemogoče je, da bi najemnina za stanovanje znašala 1.000,00 DEM, kot trdi tožnica. Priča S. F. je potrdil, da se je stanovanje oddajalo šest let in pol in da je najemnina za garažo znašala 50,00 DEM mesečno, tako pridobljena sredstva pa so bila porabljena za nakup novih avtomobilov in gradnjo hiše. Poleg vsega je hči leta 1991 dobila od toženca adaptirano in opremljeno stanovanje, sama je financirala le keramiko. Dobila je tudi posojilo v skupnem znesku 1.210.000,00 SIT, sin pravdnih strank pa 1.200.000,00 SIT. Do teh dejstev se sodišče sploh ni opredelilo. Napačno in neobrazloženo je zaključilo, da ni upravičen do vračila zneska 1.492.000,00 SIT. Toženec je pojasnil, da je tožnica z njegovega računa samovoljno dvignila znesek 5.000.000,00 SIT. Pavšalna je tudi obrazložitev sodbe v delu, ki se nanaša na hišo pravdnih strank. Sodišče je dokazno oceno glede hiše zgradilo na predhodnih dokaznih ocenah in ob predpostavki, da sta deleža strank na skupnem premoženju enaka. V celoti neobrazložena je stroškovna obrazložitev. Sodišče se sklicuje na stroškovnik, ki pa sodbi ni priložen, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi ocena uspeha strank v pravdi, saj je toženčev uspeh večji od 30 %.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na nasprotnikovo pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in vztrajata pri svojih trditvah.

6Tožničina pritožba ni utemeljena, pač pa je delno utemeljena toženčeva pritožba.

7V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB-3, 45/08, in 57/09 in 12/10) paziti po uradni dolžnosti, in tudi ne tistih, na katere se sklicujeta pravdni stranki. Tožničina trditev o nejasnosti zavrnilnega dela sodbe je ostala na ravni posplošenega očitka, medtem ko drugih kršitev te vrste tožnica opredeljeno ne uveljavlja. Toženčeve pritožbene trditve o napakah v postopku pa so brez podlage. Sodišče prve stopnje ni kršilo toženčeve pravice do obravnavanja, čeprav ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Svojo odločitev o tem je v izpodbijani sodbi tudi zadovoljivo pojasnilo. Sicer pa bi toženec to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP moral v skladu z 286. b členom istega zakona uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, vendar tega ni storil. Zaslišanje prič, na katere se ponovno sklicuje v pritožbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, predvsem pa ne smotrno. Enako velja za predlagani vpogled v zapuščinske spise. Toženčev zahtevek za izstavitev listine, primerne za vknjižbo zatrjevanega višjega solastninskega deleža na skupni hiši pravdnih strank, namreč ni sklepčen, kot bo še obrazloženo. Ker nobena od pravdnih strank s tožbo ne terja ugotovitve deleža na njunem skupnem premoženju, je brez pomena, kaj in koliko je toženec podedoval po svojih starših in teti, koliko sta pravdni stranki zaslužili z rednim in dodatnim delom, koliko sta z lastnim delom in drugače prispevali k gradnji skupne hiše, koliko sta iztržili z oddajanjem stanovanja in garaže v najem ter kaj vse sta podarili svojima otrokoma. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo svoje razloge za presojo dejanskih in pravnih vidikov spora, zato ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Sicer pa toženec, ko oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, v resnici izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zgrešeno je tudi njegovo pritožbeno stališče, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh njegovih trditev, posebej do tistih, ki jih ponavlja v pritožbi. Sodišče mora namreč v sodbi zavzeti jasno stališče le o tistem trditvenem gradivu, ki se nanaša na odločilna dejstva, upoštevaje pri tem meje postavljenih zahtevkov. Brez podlage je zato toženčeva pritožbena trditev, da je bila v pravdi kršena njegova ustavna pravica do enakega varstva v sodnem postopku. Tudi zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za takšno kršitev gre, kadar sodišče v sodbi napačno povzame vsebino izvedenih dokazov, toženec pa tega očitka v pritožbi ni konkretiziral.

8Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je po 2. odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/04 – UPB-1 in 101/07) njuno skupno premoženje. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank trajala od njune poroke v letu 1965 do začetka avgusta 2005. V tem času sta, vsaka po svojih močeh, prispevali k pridobivanju skupnega premoženja s svojim zaslužkom in z osebnim delom v gospodinjstvu, pri varstvu in vzgoji otrok, gradnji hiše ter upravljanju skupnega premoženja. V pritožbenem postopku ni več sporno, da sta pravdni stranki v času skupnega življenja med drugim pridobili garažo na naslovu bbb avtomobil Peugeot 307 1,6, stanovanjsko hišo na cesti aa ter denarne prihranke na njunih bančnih računih. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da navedena garaža in avtomobil predstavljata skupno premoženje pravdnih strank, medtem ko toženec ustreznega zahtevka, da v skupno premoženje sodi tudi stanovanjska hiša, ni postavil.

9Pri delitvi skupnega premoženja se po 1. odstavku 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnem premoženju v drugačnem razmerju. Tožnica je, sodeč po njenih trditvah, soglašala z navedeno zakonsko domnevo, po kateri znaša njen delež na skupnem premoženju ½, medtem ko je toženec vztrajal, da je njegov delež večji in da znaša ¾. Nobena od pravdnih strank pa ni s tožbo oziroma z nasprotno tožbo zahtevala ugotovitve, kolikšen je njun delež na skupnem premoženju, saj temu ustreznega zahtevka nista uveljavljali. Po 1. odstavku 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje se je torej po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem, na kakšen način in v kolikšnem obsegu sta pravdni stranki prispevali k pridobivanju skupnega premoženja. Odveč so zato tudi pritožbene trditve, ki tem ugotovitvam izpodbijane sodbe nasprotujejo. Podrobnejši odgovor nanje ni potreben.

10Skupna lastnina zakoncev se pridobi po samem zakonu in izvirno, torej že z nastankom oziroma s pridobitvijo skupnega premoženja. Vpis v zemljiško knjigo, če gre za nepremičnine, je le deklaratoren in v ta namen zadošča pravnomočna sodba, ki ugotavlja obstoj skupne lastnine. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je v takem primeru ne samo nepotreben, ampak tudi brez zakonske podlage, saj ne gre za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožničin zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrniti. Enako velja za njen zahtevek za izstavitev listine za vpis v register motornih vozil. Dokaz o lastnini vozila, ki ga za takšen vpis zahteva Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil (Ur. l. RS, št. 66/05), je med drugim pravnomočna sodba, ki ugotavlja, kdo je lastnik (oziroma solastnik ali skupni lastnik) vozila. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo in ta dva tožničina zahtevka zavrnilo. Iz istega razloga je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka v delu, kjer toženec zahteva od tožnice izstavitev zemljiškoknjižne listine, čeprav jo je sodišče prve stopnje napačno utemeljilo. Ocenilo je namreč, da toženec ni izpodbil zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, vendar temu njegovemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi niti tedaj, če bi mu takšen dokaz uspel. Navsezadnje toženec sploh ne terja ugotovitve, da hiša spada v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta na tej nepremičnini že vknjiženi kot solastnika po enakih deležih. Na garaži pa bo tožnica, glede na postavljeni zahtevek, lahko dosegla le vknjižbo skupne lastnine za obe pravdni stranki po nedoločenih deležih.

11Skupno premoženje zakoncev so tudi plodovi že ustvarjenega skupnega premoženja, kot so prihranki pravdnih strank na njunih bančnih računih. Ti se delijo po njihovem stanju oziroma višini na dan razpada življenjske in ekonomske skupnosti zakoncev. Pri tem pa je treba upoštevati, da je predmet delitve premoženje zakoncev kot celota in ne vsak posamezen dohodek oziroma priliv na bančnem računu. Zmotno je torej tožničino prepričanje, da ji pripada polovica vseh toženčevih zaslužkov in drugih dohodkov.

12Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek iz naslova skupnih prihrankov utemeljeno zavrnilo. Tožnica ni upravičena do zneska 5.112,92 EUR, ki izvira iz računa pri SKB banki. Toženec je 20.000,00 DEM iz tega računa podaril sinu še pred razpadom življenjske skupnosti pravdnih strank. Če tožnica s tem toženčevim razpolaganjem res ni soglašala, bi smela darilno pogodbo izpodbijati v skladu s 54. členom ZZZDR in zahtevati vračilo svojega deleža, vendar od sina in ne od toženca. Sicer pa se je v dokaznem postopku izkazalo, da je sin pravdnih strank podarjeni znesek vrnil tožencu, ki je z njim kupil skupni avtomobil Peugeot 307. Glede prihrankov pri Banki Koper je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ob prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank stanje na tem toženčevem računu le 3.971,00 SIT. Pri tem je spregledalo depozit oziroma vezana sredstva v višini 2.005,000,00 SIT, vendar je treba upoštevati, da tožnica iz tega naslova zahteva le 2.240,00 EUR. Zaradi vezanosti na zahtevek do višjega zneska ni upravičena. Utemeljen pa je tožničin pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo prihranke na toženčevem računu pri Raiffeisen banki. Iz prometa na tem računu (priloga A17) je razvidno, da je bilo stanje na njem v času prenehanja življenjske skupnosti pravdnih strank (upoštevaje vezano vlogo, ki se je sicer sprostila 20.8.2005) 907.654,00 SIT oziroma 3.787,00 EUR, ne pa 3.000.015,00 SIT, kot zmotno trdi tožnica, ki je pri tem upoštevala le pologe na račun, ne pa tudi izvršenih dvigov. Skupni prihranki pravdnih strank torej obsegajo: na računih toženca pri Banki Koper 1.073.587,00 SIT (kar je enako zatrjevanim 4.480,00 EUR), pri Raiffeisen banki 907.654,00 SIT in pri NLB 5.037,00 SIT, česar pritožba ne izpodbija); na tožničinih računih pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pravdni stranki tudi ne oporekata, pri Banki Koper 12.411,00 SIT in 5. 000.013,00 SIT ter na računu pri NLB 180.979,00 SIT. Pravilen seštevek vseh navedenih prihrankov znaša 7.192.668,00 SIT. Ker tožnica na svojih računih že razpolaga z več kot polovico navedenega zneska, iz tega naslova ni upravičena do nikakršnega dodatnega plačila, upoštevaje zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju. Potemtakem je sodišče prve stopnje njen denarni zahtevek utemeljeno zavrnilo, četudi, najbrž pomotoma, ni upoštevalo sredstev na enem od toženčevih računov, kot je že bilo obrazloženo.

13Neutemeljena je namreč tudi nadaljnja tožničina pritožbena trditev, da ji v vsakem primeru pripada še polovica od zneska 80.000,00 DEM, ki ga je toženec v letu 2000 skril pod bide v skupni stanovanjski hiši. Predvsem tožnica ni dokazala, da je toženec ob razpadu njune skupnosti, torej pet let pozneje, še razpolagal z navedenim zneskom. Za povrh so bile tožničine trditve o tem znesku nedopustna novota, saj se je tožnica nanj začela sklicevati šele po prvem naroku, ne da bi pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla prej navajati. Sodišču prve stopnje se zato do te njene trditve glede na prepoved iz 6. odstavka 286. člena ZPP ni bilo treba opredeliti, saj je pri odločanju tako ali drugače ne bi smelo upoštevati. Končno je zgrešeno tudi tožničino pritožbeno stališče, da je bil toženec tisti, ki bi moral dokazati višino skupnih prihrankov. Čeprav je toženec po dogovoru pravdnih strank upravljal s skupnim premoženjem, to ne opravičuje prevalitve procesnega dokaznega bremena, ki je bilo sicer na tožnici.

14Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo tudi toženčev nasprotni zahtevek za plačilo 6.226,00 EUR z obrestmi. Toženec, ki je tožnici pred pravdo na račun delitve skupnih prihrankov izročil 5.000.000,00 SIT, naknadno pa ugotovil, da bi bila upravičena do za 1.492.000,00 SIT nižjega zneska, tega ne more več zahtevati nazaj, ker si te pravice ob izročitvi ni pridržal, kot to zahteva določilo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/07 – UPB-1). Pritožbena trditev, da si je tožnica samovoljno prilastila navedeni znesek, je protispisna. Končno je tudi iz knjigovodske kartice Banke Koper jasno razvidno, da je bil znesek 5.000.000,00 SIT 30.3.2005 nakazan s toženčevega računa na tožničin račun pri isti banki, to pa se je lahko zgodilo le s toženčevim soglasjem.

15Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je izpodbijana sodba v preostalem (nespremenjenem) delu pravilna, zato jo je sodišče druge stopnje v tem obsegu potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, saj pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani.

16Delna sprememba sodbe pa ni vplivala na odločitev o stroških postopka. Ker sta pravdni stranki v pravdi deloma uspeli, po 2. odstavku 154. člena ZPP druga drugi dolgujeta povračilo sorazmernega dela potrebnih pravdnih stroškov. Te je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, upoštevaje Odvetniško in Taksno tarifo. Pravdni stranki odmeri stroškov niti ne oporekata. Ob tem je neutemeljen toženčev pritožbeni očitek, da izreka o stroških prvostopenjskega postopka ni mogoče preizkusiti. Ker sta stroškovnika, na katera se sklicuje izpodbijana sodba, sestavni del spisa, namreč lahko toženec kadarkoli sam preveri, kateri stroški in katera procesna dejanja so bila pri odmeri upoštevana. Sodišče prve stopnje je stroške postopka ustrezno porazdelilo med pravdni stranki glede na dosežen uspeh v pravdi, tako da je tožnici naložilo 30 %, tožencu pa 70 % stroškov. Takšna ocena je glede na vse okoliščine primera povsem ustrezna tudi po delni spremembi izpodbijane sodbe, zato sodišče druge stopnje ni posegalo v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Brez podlage je namreč toženčeva pritožbena trditev, da je njegov uspeh v pravdi večji, ko pa je bil njegov nasprotni tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, tožničin zahtevek pa le delno.

17Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožnica je s pritožbo v celoti propadla, zato njeni stroški zanjo niso bili potrebni. Tudi toženčeva pritožba je bila pretežno neutemeljena. Delna sprememba izpodbijane sodbe je zgolj posledica uradnega materialnopravnega preizkusa, h kateremu toženec s svojo pritožbo ni ničesar vsebinskega prispeval. Nepotrebna za odločitev o pritožbah pa sta bila tudi oba odgovora pravdnih strank, zato morata sami kriti tudi te stroške.