54. člen ZZZDR-UPB1

Predlog se zavrne.

Pritožba se sklicuje na 54. člen ZZZDR, a je treba pojasniti, da ta govori, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločnim deležem na skupnem premoženju. Ne govori pa o odsvojitvi predmetov iz premoženja, kadar gre za tako situacijo, je posel izpodbojen.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo. Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom. Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bil

Predlog se zavrne.

Zavarovanje mora biti vedno povezano z vtoževano terjatvijo. Če to ustreza okoliščinam primera, je zavarovalne odredbe sicer mogoče izdati tudi v zvezi z nedajatveni zahtevki. Vendar v primeru ugotovitvene terjatve začasna odredba ne sme presegati uveljavljenega ugotovitvenega tožbenega zahtevka. Vsebina predlagane začasne odredbe ni v neposredni zvezi s tožbenim zahtevkom.

OZ v 94. členu določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v OZ ali v drugem zakonu tako določeno. ZZZDR v prvem odstavku 52. člena določa, da skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Ustaljeno stališče sodne prakse je, da predstavlja zakončevo enostransko razpolaganje s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja razlog za izpodbojnost pravnega posla. Pritožba opozarja na napačno oblikovanje zahtevka oziroma izreka sodbe, a neutemeljeno. Skupno premoženje zakoncev je enoten in nedeljiv pojem, vendar to ne preprečuje vložitve tožbe, ki ne zajema vseh predmetov skupnega premoženja (ta zajema tudi druge stvarne in obligacijske pravice). V skladu s sodno prakso lahko zakonec v ločenih pravdah uveljavlja zahtevek za ugotovitev, da posamezne stvari spadajo v skupno premoženje. Izrek, da sporni poslovni delež „predstavlja skupno premoženje“ tožnice in prvega toženca, pomeni, da spada v s

Predlog se zavrne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

V času trajanja izvenzakonske skupnosti je s skupnimi vlaganji nastala nova stvar. Na obseg skupnega premoženja in ugotovitev deležev na njem ni odločilno, kdo od zakoncev je posojilo odplačeval. Obveznost odplačevanja kredita bremeni oba solidarno, ker je bil najet v korist obeh in vložen v skupno premoženje. Z odsvojitvijo skupne stvari skupno premoženje ne preneha, ampak spremeni obliko. Namesto stvari v skupno premoženje spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja skupnega premoženja zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Pravilno razmerje bi bilo 56 % v korist toženca in 44 % v korist tožnice. Upoštevaje dokazne listine, na katere opozarja pritožnica za zadnjih devet let, pa 45 % v korist tožnice in 55 % v korist toženca. Tako se izkaže, da je imel toženec v 19-letnem obdobju skupnega življenja le 20 % višje dohodke od tožnice. Zmotna je zato presoja, da so bili njegovi dohodki in posledično finančni prispevki v skupno premoženje bistveno višji od tožničinih.

Tožnica tožencu ni podarila nekaj iz svojega posebnega premoženja, ampak skupno premoženje, česar ni mogla storiti, saj gre za skupno lastnino in premoženje, ki še ni bilo razdeljeno. Navedeno pomeni, da darila med zakoncema v konkretnem primeru ni bilo, zato ga tožnica ne more zahtevati nazaj na podlagi 84. člena ZZZDR. Ob povedanem je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo.

S skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno. Če eden od njiju s skupnim premoženjem razpolaga samovoljno, lahko drugi zakonec tak pravni posel izpodbije, razen če je bil tretji ob sklepanju pravnega posla v dobri veri, ker ni vedel, da gre za stvar v skupni lastnini in da se z njo razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (tretji odstavek 72. člena SPZ). Varstvo prikrajšanega zakonca traja do prenehanja skupnega premoženja (to je do njegove delitve), torej tudi v primeru, če en zakonec samovoljno enostransko razpolaga s skupnim premoženjem po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1169/2008 z 28. 2. 2011).

Predlog se zavrne.

Skladno s tretjim odstavkom 12.a člena ZST-1 se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke ne upošteva premoženje, s katerim stranka dejansko ne more razpolagati, če stranka izkaže upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ni zakrivila po lastni volji. Kot ne more biti dvoma o tem, da tožnica ne more samostojno razpolagati s skupnim premoženjem (54. člen ZZZDR oziroma drugi odstavek 68. člena DZ), pa tudi ne more biti dvoma o tem, da lahko tožnica s svojimi ravnanji bodisi pospeševalno bodisi zaviralno vpliva na potek pogajanj za delitev skupnega premoženja. Ker ni dokazala, da so razlogi za to, da skupno premoženje še ni razdeljeno, izključno na strani toženca, tožnica ne more biti deležna privilegija taksne oprostitve. Okoliščino, da tožnica premoženja kratkoročno (tj. v roku, določenem za plačilo sodne takse) ne more vnovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo sodne takse, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odločitvi, da se tožnici omogoči obročno plačilo dolžne sodne takse.

Toženka je upoštevala, da je C.C. tožnici nakazal denarna sredstva v višini 12.003,61 EUR, s katerimi lahko razpolaga, štela je tudi, da bi lahko tožnica razpolagala s sredstvi v višini 25.250,00 EUR, ki jih ima na računu premijskega varčevanja pri A. d.d., če bi tožnica dala soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja. V zvezi z navedenim tožnici ni bila dana možnost izjave, kar se kaže v številnih vlogah, ki jih je tožnica posredovala sodišču tekom postopka in v katerih obsežno pojasnjuje razloge za nemožnost razpolaganja s tem premoženjem. Toženka se sklicuje na elektronsko korespondenco med pooblaščenkama obeh strank, ki jo je pridobila z vpogledom v spis N 23/2018. Iz slednje naj bi izhajala pripravljenost C.C., da se premoženjsko razmerje z obojestranskim sodelovanjem čim hitreje reši. C.C. naj bi bil pripravljen podati soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja, s čimer bi se denarna sredstva pred koncem odpovednega roka tudi sprostila, tožnica pa tega noče. Toženka nemožnost razpolaganja s temi sredstvi vidi v sferi tožnice, kar je toženka ugotovila na podlagi podatkov iz drugega spisa, brez da bi pred izdajo izpodbijanega akta dala tožnici možnost, da se do teh ugoto

Da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Že samo ugotovitev sodišča, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža pomeni, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolaga

Glede na tožbene trditve in postavljen denarni zahtevek glede plemenitih kovin, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni relevantno, ali je toženka plemenite kovine hranila v sefu, kdo je bil pooblaščen za vstop v sef ter kdo in kdaj je vstopal v sef. Zavarovanje dokazov ni namenjeno temu, da bi sodišče s poizvedbami stranki olajšalo podajo navedb o pravno relevantnih dejstvih in postavitev zahtevka. Tožnik je lahko podal in tudi je podal trditve kaj in zakaj sodi v skupno premoženje pravdnih strank in kakšni so njuni deleži na skupnem premoženju ter glede plemenitih kovin postavil denarni zahtevek in obrazložil zakaj.

Darilna pogodba, sklenjene med prvim tožencem kot tožničinim bivšim možem in darovalcem ter njegovim sinom, drugim tožencem, kot obdarjencem, ni nična; njen predmet (stanovanje številka 4, v stavbi 000, k.o. X) ni sodil v skupno premoženje tožnice in prvega toženca.

Če je predmet skupnega premoženja lastninska pravica na stvari, ta nastopa kot skupna lastnina zakoncev in je zato pravilna prepoved razpolaganja s spornimi nepremičninami lahko zgolj v celoti. Čeprav tožnica zahteva, da se na ugotovljenem skupnem premoženju določi delež do polovice, se izdana začasna odredba pravilno glasi na celoto.

Originarno pridobljena lastninska pravica zakonca ima prednost pred poplačilno pravico upnika, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Ugotovitev, da je nepremičnina v skupni lasti izvršilnega dolžnika in njegovega zakonca, zato upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Kasneje sklenjena sodna poravnava in vknjižena solastninska pravica zakonca na nepremičnini na te pravice ne sme (ne more) vplivati.

Za navidezno pogodbo je značilno, da stranki vede simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitve v resnici ne želita. Njuno soglasje volj torej ni usmerjeno v nastanek pogodbenega razmerja, marveč zgolj v nastanek videza pogodbe. Ker nastane zgolj videz sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ta v resnici ni sklenjena (15. člen OZ), saj resnični konsenz volj ni podan. Navidezna pogodba zato nima učinka med pogodbenima strankama (prvi odstavek 50. člena OZ). Iz vsega povedanega jasno sledi, da takšna pogodba ni nična, marveč sploh ne obstaja, je torej neobstoječa. V sedanjih razmerah in na sedanji stopnji družbenega razvoja je lastnina eden izmed najpomembnejših mehanizmov tržnega sistema in s tem gospodarskega in družbenega razvoja. Sodišča jo zato morajo, kadar to ustreza okoliščinam konkretnega primera, varovati tudi z najmočnejšo sankcijo ničnosti. Za manjše pravno varstvo enostranskih pogodb obstaja utemeljen razlog. Zakonec, ki enostransko in neodplačno razpolaga s skupnim premoženjem, namreč iz takega posla ne pridobi premoženjske koristi, iz katere bi lahko drugemu zakoncu povrnil prikrajšanje. Darilni namen (causa donandi) lahko že po naravi stvari koren