VSL sodba II Cp 4095/2009

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se:

zavrne del tožbenega zahtevka, ki se glasi:

„1. Toženca M. Š. in A. Š. sta dolžna nerazdelno vrniti tožniku V. Š. znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2003 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“;

zavrže tožba v delu, ki se glasi:

„2. Toženec M. Š. je dolžan položiti tožniku V. Š. obračun celotnega poslovanja kot skrbnik za posebni primer v zadevi Upravne enote Kamnik, opr. št. 301-9/92, Slovenske odškodninske družbe d.d. v zvezi z odškodnino, obravnavano v zadevah Okrajnega sodišča Kamnik, opr. št. DD 1/2005 ter DD 2/2005, v roku 15 dni, pod izvršbo.“

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I/3. izreka potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti v roku 15-tih dni 636,85 EUR stroškov pritožbenega postopka.

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno vrniti tožniku 20.000,00 EUR s pripadki (točka I/1. izreka); prvi toženec pa tožniku položiti obračun celotnega poslovanja kot skrbnik za poseben primer v zadevi denacionalizacije (točka I/2. izreka); in plačati 12.580,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2008 dalje do plačila (točka I/3. izreka). V II. izreka pa je odločilo glede stroškov postopka, in sicer da jih je dolžna povrniti tožeči stranki tožena v znesku 3.559,47 EUR, v primeru zamude s pripadki.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v delu pod točko 2. in 3. tožbo zavrže, točko 1. tožbenega zahtevka pa „stroškovno zavrne“, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Meni, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker sodišče prve stopnje ne pozna denacionalizacijskih predpisov in postopkov. Ni pravilno upoštevalo že pravnomočnih sklepov o dedovanju Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. DD 1/2005 z dne 28.6.2005 v zvezi s popravnim sklepom z dne 26.7.2005, iz katerih je razvidno, da je o obveznostih prvega toženca iz 2. in 3. točke tožbenega zahtevka že judikatno odločeno. Naloženo mu je bilo, da izplača denarna sredstva, ki so mu bila kot skrbniku nakazana na njegov bančni račun s strani Slovenske odškodninske družbe d.d. ter s strani KDD iz naslova obveznic SOS2E dedičem, torej tudi tožniku. Tako tožnik že ima izvršljiv naslov zoper prvega toženca in bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbena zahtevka pod tč. 2. in 3. zavreči. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka je podan tudi, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov, in sicer sklepov o dedovanju Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 28.6.2005 ter 26.7.2005. Opozarja na določbe 88. čl. Zakona o denacionalizaciji (Zden) in 12. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki ju prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, ko je ocenjevalo ravnanja tožencev v denacionalizacijskem postopku, v katerem so stranke kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca uveljavljali svoja upravičenja v zakonitem postopku ter z zakonskimi upravičenji. Prvi toženec je v upravnem postopku zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja zakonito uveljavljal ničnost pridobitve nepremičnin, to pa je vodilo k poravnalnim pogajanjem ter dogovori med denacionalizacijskimi upravičenci in zavezanci ter med pravdnimi strankami, kar ZDen v 69. čl. izrecno dopušča. To je bil tudi razlog za dogovore in sestavo ter podpis listine o kupoprodaji in poravnavi z dne 8.10.2003 ter za plačila tožnika (in tožnikovega brata). Izstavljena potrdila o plačilih potrjujejo obstoj doseženih dogovorov. Zato je nepravilna in zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da prvi toženec ni imel pravno veljavnega naslova pravice do nakupa zemljišča, ki bi jo lahko komurkoli odstopil in da si je to pravico vzel sam z izsiljevanjem. Zaradi nepoznavanja predpisov sodišče ni pravilno ocenilo rizičnih in protipravnih postopanj podjetja N. T. in H. L. in je zmotno zaključilo, da je toženec s tem, ko je v očetovem imenu vložil pritožbo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zlorabil procesne pravice, kar da je zavržno ravnanje. Tak zaključek sodišča je tudi protispisen, interpretacija dopisa prvega toženca z dne 2.5.2008 Centru na socialno delo pa je povsem nekritična. Dejstvo je, da je tožnik sam in prostovoljno izročil pravnemu zastopniku tožencev 20.000,00 EUR, kar ne bi storil, če pred tem ne bi prišlo do dogovora med njim, drugotožencem ter stricem M., kot pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca ter udeleženci pogodbe. Dosežen dogovor je bil zakonit in je tožnik tisti, ki je postopal v nasprotju z njim, ko je obveznost po dogovoru le deloma izpolnil. Zmoten in nepravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da ta dogovor ni bil nikoli predstavljen ostalim dedičem in posledično, da je bil motiv toženca okoriščenje. Za tak zaključek sodišče v spisu nima opore. Povsem zgrešeno je sodišče zavrnilo tudi ugovor tožencev o pridržni pravici, sklicujoč se na določilo 520. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja prodajo z lastninskimi pridržkom, ne pa pridržne pravice. Ker so predmet retencijske pravice stvari, kamor sodijo tudi obveznice kot vrednostni papirji, sodišče o uveljavljenem ugovoru pridržne pravice ni odločilo zakonito. Moralo bi zavrniti povrnitveni zahtevek iz razlogov utemeljeno uveljavljane pridržne pravice. Že če bi presojalo zadevo le z aspekta vestnosti in poštenja, bi moralo povrnitveni tožbeni zahtevek zavrniti. Povsem zmoten je tudi zaključek o utemeljenosti povrnitvenega zahtevka zaradi odpadle pravne podlage, enako zaključek, da tožena stranka ni ponudila ustrezne trditvene podlage za svoje ugovore. Že če bi presodilo zgolj priložene listine, bi lahko zaključilo, da si je tožnik premislil glede doseženega dogovora. Enako tudi, če bi korektno presojalo izpovedbe v postopku zaslišanih prič. Tožnik (in njegov brat) sta s figo v žepu sklenila dogovor, prvostopenjsko sodišče pa zaradi nepravilnih naziranj ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Dejansko sta tožnik in njegov brat M. izigrala tako toženca kot preostale dediče po denacionalizacijskem upravičencu. Pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka pa je podan, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo ugovora pridržne pravice in ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin oziroma zapisnikov, zaradi česar sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede tožbenega zahtevka za vračilo 20.000,00 EUR:

Ta tožbeni zahtevek tožnik temelji na trditvah, da je med dediči po denacionalizacijskem upravičencu sicer prišlo do pogajanj in dogovarjanj, ki pa niso imela nobenih rezultatov, ker da ni prišlo do sporazuma oziroma dogovora, zaradi česar zahteva vračilo 20.000,00 EUR, katere je izročil pooblaščencu tožencev. Zatrjuje torej, da je denar izročil brez podlage. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz obrazložitve na 7. strani izpodbijane sodbe, po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je dogovor bil sklenjen. Tej dokazni oceni pritožbeno sodišče pritrjuje. K tožbi priloženi listinski dokaz (Potrdilo v prilogi A2) potrjuje, da je tožnik 8.10.2003 odvetniku P. izročil 20.000,00 EUR za toženca in sicer na podlagi sklenjenega dogovora „med sorodniki o odstopu pravice za kup“. Da je tožnik izročil navedeni znesek odvetniku, med strankama sploh ni sporno. Neprerekana, pa še z izpovedbo prvega toženca podkrepljena je tudi trditev tožene stranke, da se je tožnik takrat zavezal, da bo preostanek dolga po dogovoru plačal kasneje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je imel toženec oziroma njegov pooblaščenec v posesti originalni izvod kupoprodajne pogodbe in poravnave (priloga B3), sklenjene 8.10.2003, torej na dan, ko je tožnik odvetniku izročil 20.000,00 EUR, in da je prvi toženec, ki je nastopal v imenu drugega toženca, pogojeval podpis drugega toženca na pogodbi s plačilom 80.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je dogovor bil sklenjen. Materialnopravno zmotno pa je stališče prvega sodišča, da dogovor ničen, ker nasprotuje morali.

Že iz trditev obeh pravdnih strank izhaja, da je prvi toženec v postopku denacionalizacije nastopal kot skrbnik za poseben primer, potrjujejo pa to tudi v spis vložene listine. Pritožbo zoper gradbeno dovoljenje je po neprerekanih trditvah tožene stranke (ki jih zato ni potrebno dokazovati – 214. čl. ZPP) vložil v imenu svojega očeta, ki je dedič po denacionalizacijskem upravičencu. Po določbi 88. čl. Zden so pravni posli, sklenjeni po uveljavitvi ZDen 7.12.1991, s katerim se razpolaga z nepremičnim premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nični. Zato N. t. oziroma zanj l. H.l. na nepremičnini, ki je bila nacionalizirana pravnemu predniku pravdnih strank, ni mogel pridobiti lastninske pravice. Torej niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja (prim. 66. čl. Zakona o graditvi objektov – ZGO-1) in je bila pritožba, ki jo je vložil prvi toženec kot pooblaščenec drugega toženca, ne le postopkovno legalno vložena, temveč tudi utemeljena. Zato ob pravilni uporabi materialnega prava, prvemu tožencu ni moč očitati samovoljnega delovanja v postopku denacionalizacije in glede pritožbe zoper gradbeno dovoljenje, niti zlorabe procesnih pravic. Zaključek prvostopenjskega sodišča o ničnosti sklenjenega dogovora in posledično odpadli podlagi za izročitev 20.000,00 EUR ter utemeljenosti tožbenega zahtevka za vrnitev izročenega denarja je materialnopravno zmoten. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek o upoštevnosti motiva prvega toženca za sklenitev dogovora na veljavnost pravnega posla. Nagibi, iz katerih je bila pogodba (pravni posel) sklenjena, namreč v konkretnem primeru, ko gre za odplačen pravni posel, glede na določbe 40. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ne vplivajo na veljavnost sklenjenega pravnega posla.

Materialnopravno zmoten je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla. Šlo je za dvostranski pravni posel: tožnik in njegov brat M. morata plačati 80.000,00 EUR, šele po popolnem poplačilu pa je drugi toženec dolžan overiti svoj podpis in izročiti original pogodbe kupcem zaradi vpisa v zemljiško knjigo. Z dogovorom (pogodbo) prevzete obveznosti so dolžni pogodbeniki izpolniti pošteno v vsem, kot se glasijo (239. čl. OZ). Zato s tem, ko se je tožnik uspel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine na drug način, ne pa po predložitvi originala pogodbe v zemljiško knjigo, sklenjen dogovor ni prenehal veljati. Veljavno sklenjen pravni posel preneha veljati samo s soglasno voljo udeležencev poslovnega razmerja ali na podlagi zakona (9. čl. OZ); slednje pa je, če so prevzete obveznosti v celoti izpolnjene, če se ugotovi ničnost pravnega posla ali če kateri od strank uspe pravni posel s tožbo razveljaviti.

Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno in tudi zadostno za pravilno uporabo materialnega prava ugotovilo dejansko stanje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je odločitev o ugoditvi temu delu tožbenega zahtevka napačna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in na podlagi 5. točke 358. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP izpodbijano sodbo v točki I/1. izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo (vračilo) 20.000,00 EUR zavrnilo.

Glede zavrženja tožbe v delu, s katerim tožnik od prvega toženca zahteva položitev obračuna celotnega poslovanja kot skrbnik za poseben primer v denacionalizacijskem postopku:

Ta tožbeni zahtevek je tožnik temeljil na trditvah, da prvi toženec kot skrbnik za poseben primer v denacionalizacijski zadevi upravičencem ni nikoli izstavil oziroma položil potrebnega obračuna, zato ni znano, kaj se v denacionalizacijski zadevi dogaja, kot tudi ne obseg in način poslovanja. V drugi pripravljalni vlogi (vloga z dne 8.1.2009) pa je navedel, da iz zapuščinske zadeve Okrajnega sodišča v Kamniku DD 1/2005 izhaja, kakšne obveznosti ima prvi toženec kot skrbnik do ostalih dedičev in tudi izračunal, koliko mu glede na takratno stanje denarnih sredstev in njegov dedni delež dolguje prvi toženec. Tožnik je torej naredil izračun, za katerega je s tožbo zahteval, da mu ga izstavi prvi toženec. Zato za zahtevek, kakršnega uveljavlja v 2. točki tožbenega izreka, nima pravnega interesa. Razen tega je zahtevek, kot ga uveljavlja s tožbo, nedoločen. Glede na obrazloženo je drugostopenjsko sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo (5. točka 358. čl. v zvezi s 1. odst. 351. čl. ZPP).

Glede tožbenega zahtevka za plačilo 12.580,31 EUR s pripadki:

Odločba, s katero dolžniku ni naložena točno določena obveznost (dajatev ali opustitev), ni primeren naslov za prisilno izterjavo (17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). V sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Kamniku DD 1/2005, v zvezi s popravnim sklepom, pa je prvemu tožencu kot skrbniku naloženo zgolj, da izplača denarna sredstva, ki so bila nakazana na njegov bančni račun s strani Slovenske odškodninske družbe d.d ter s strani KDD Ljubljana iz naslova kupov obresti iz obveznic SOS2E sedmim dedičem po pokojnem A. Š., med njimi tudi tožniku, vsakemu do 1/7. Iz izreka sklepa torej ne izhaja po višini točno določena obveznost, pa tudi tekom postopka se ni obravnavala višina obveznosti prvega toženca. Tudi iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. DD 2/2005 ne izhaja nobena točno določena obveznost prvega toženca. Zato ugovor res iudicata ni utemeljen.

Obveznost prvega toženca, ki pa po višini ni določena, torej izhaja iz navedenega sklepa o dedovanju, nastala pa je iz naslova prevzetega skrbništva prvega toženca skladno s 67. čl. ZDen. Toženec ni prerekal, da so bila sredstva, do katerih so upravičeni dediči po denacionalizacijskem upravičencu, torej tudi tožnik, prejel; neprerekano je tudi, da je večini dedičev ta sredstva izplačal. Ob navedenem je jasno, da jih je dolžan izplačati tudi tožniku, in je odločitev prvostopenjskega sodišča glede tožbenega zahtevka pod točko 3. materialnopravno pravilna. V pritožbi uveljavljani razlogi, ki se nanašajo na ta del tožbenega zahtevka, torej niso utemeljeni: materialno pravo je glede na ugotovljeno dejansnko stanje uporabljeno pravilno, pritožbeno sodišče pa tudi ob preizkusu sodbe z vidika procesnih kršitev, ugotavlja, da jih prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo - ni odločilo v nasprotju z listinami v spisu in si tudi ni prišlo v nasprotja, kot meni pritožba. Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

O ugovoru pridržne pravice:

Res je sicer, da se je prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugovorom tožene stranke, da uveljavlja pridržno pravico, materialnopravno zmotno oprlo na 520. čl. OZ, ki ureja prodajo z lastninskim pridržkom. Ne glede na to pa sta odločitev prvostopenjskega sodišča glede tega ugovora in razlogi zanjo pravilni. Tožena stranka svojega ugovora ni zadostno substancirala. V pripravljalni vlogi z dne 18.1.2009, v kateri je podala oziroma zgolj navrgla ugovor pridržne pravice, je namreč obrazlagala, s čim utemeljuje, da je bil sklenjen tak dogovor, kot zatrjuje, nato pa zapisala: „za kar toženca tudi uveljavljata svoja ugovora pridržne pravice, kot tudi svoj pobotni ugovor, pri čemer pripominjata, da bosta tako zoper vse preostale pogodbene stranke kot tudi tožnika uveljavljala plačilo odškodnine v dejanski vrednosti nepremičnine“ ter da je zato tožbeni zahtevek neutemeljen. Tudi kasneje v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni podrobneje opredelila ne ugovora pridržne pravice ne pobotnega ugovora. Niti enega samega dejstva ni navedla v zvezi s pridržno pravico. Iz prej citiranih navedb pa ni jasno razvidno niti, na katero zapadlo terjatev toženca naj bi se nanašala njegova pridržna pravica, niti katero tožnikovo stvar ima v rokah. Pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so glede na določila 337. čl. ZPP neupoštevne pritožbene novote, saj tožena stranka ni navedla razlogov, zakaj trditev ni podala pravočasno glede na 286. čl. ZPP. Zato pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Pripominja pa, da tudi še ob upoštevanju pritožbenih trditev ugovor ni sklepčen. Ugovor retencijske pravice je v tej zadevi smiselno možen le glede tč. 3. tožbenega zahtevka, glede katerega pa je tožena stranka ves postopek navajala le, da se mu protivi, ker je o njem že pravnomočno odločeno v zapuščinskem postopku (zapisnik z naroka o glavni obravnavi 7.5.2009, list. št. 58 spisa).

Odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s pobotnim ugovorom je pravilna v materialnem in procesnem pogledu. Ker to odločitev pritožba ne izpodbija obrazloženo, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo le z vidika uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov (2. odst. 350. čl. ZPP).

Glede stroškov postopka:

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP.

Po spremembi izpodbijane sodbe je glede na vtoževane zneske (v zvezi z zahtevkom za položitev obračuna poslovanja posebni stroški niso nastali) uspeh tožeče stranke cca. 40 %, tožene stranke pa cca. 60 %. Ker pa so bili stroški, ki jih je glede na določila Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah utemeljeno priglasila tožeča stranka, višji od stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka, izračun pravdnih stroškov pokaže, da sta imeli pravdni stranki, ob upoštevanju njunega uspeha v pravdi, približno enako pravdnih stroškov na prvi stopnji. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Je pa tožena stranka glede na uspeh s pritožbo upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov pritožbenega postopka, in sicer ob upoštevanju vrednosti, s katero je v pritožbenem postopku uspela, torej 20.000,00 EUR. Ker pa pravdno sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov strank (2. čl. ZPP), tožena stranka pa je kot pritožbene stroške priglasila le 150 točk po OT za sestavo pritožbe in sodne takse za pritožbo, kar so oboje potrebni pravdni stroški (155. čl. ZPP), priglašeni pa so v nižji višini, kot bi ji šlo po OT, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je dolžna tožeča stranka povrniti vse priglašene pritožbene stroške. Obresti od dosojenih pravdnih stroškov drugostopenjsko sodišče ni dosodilo, ker niso bile zahtevane (2. čl. ZPP).