VSL sodba II Cp 4336/2009

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti obdržalo v veljavi 1. in 3. tč. sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah 0001 I 2006/01299 z dne 13. 11. 2006, tako da je toženec dolžan v 15 dneh plačati tožeči stranki glavnico v znesku 26.668,43 EUR ter stroške izvršilnega postopka v znesku 389,89 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. tč. izreka). Tožencu je naložilo tudi povrnitev 1.478,44 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, prav tako z zamudno posledico (2. tč. izreka).

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Navaja, da je tožeča stranka bianco menico izpolnila tako, da je v menično vsoto poleg najemnin za poslovni prostor vštela tudi neplačane zakonske zamudne obresti, ki jih toženčevo pooblastilo za izpolnitev menice ni obsegalo. Odločitev sodišča, da od zapadlosti menice tečejo zakonske zamudne obresti od celotne menične vsote, pomeni obrestovanje tistih neplačanih zamudnih obresti, ki so zapadle pred tem (anatocizem, 375. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Posledično so zakonske zamudne obresti za 0,9 % višje od dovoljenih 8 % (378. čl. OZ), čeprav to ni bilo dogovorjeno. Obrestovanju obresti je toženec oporekal že na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 8. 2009, ko je izvedel, da so v menični znesek vključene tudi obresti. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati določbe 83. in 84. čl. OZ, saj je menico izpolnila tožeča stranka, in sicer za znesek, ki ga je sama določila. Prazno menico je toženec podpisal pod prisilo tožeče stranke.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Pri tem priglaša stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec zaradi kritja obveznosti družbe 3 R, d. o. o. (katere direktor je) do tožeče stranke, slednji izročil bianco menico. Tožeča stranka jo je nato skladno s pooblastilom toženca in vpričo njega izpolnila za vsoto 6.390.821,56 SIT (26.668,43 EUR), ki po dogovoru vključuje celotni omenjeni dolg toženčeve družbe na dan dospelosti menice – tako zneske najemnin, kot tudi zamudne obresti. Ugotovilo je še, da toženec menice ni izročil zaradi prisile oziroma grožnje. Ugotovljenim dejanskim okoliščinam pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj temeljijo na logični in življenjski dokazni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na zadostne in pravilne razloge. Ker le-tem pritožnik (opredeljeno) sploh ne nasprotuje, temveč zgolj pavšalno izpodbija končni rezultat dokazne ocene, vanjo ne zmore zasejati dvoma. Upoštevajoč navedeno pritožniku ne koristi sklicevanje na razlagalna pravila, ki veljajo za nejasna določila (83. in 84. čl. OZ). Toženčeve trditve v zvezi z napakami volje (45. čl. OZ) niso le nedokazane, temveč tudi nesklepčne. Utemeljujejo namreč zgolj izpodbojnost pogodbe, takšna pogodba pa učinkuje vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Toženec (nasprotne) tožbe z razveljavitvenim zahtevkom (95. čl. OZ) ni postavil, samo z ugovorom tovrstne neveljavnosti pogodbe pa ne more uspeti (1).

(6) Bianco menica in pooblastilo izdajatelja predstavljata sporazum med strankama (pogodbeno materialno pravo) (2). V konkretnem primeru je bila menica izpolnjena skladno s pooblastilom toženca, s tem pa je zanj nastala (nova, prava) menična obveznost: da dne 16. 8. 2006 tožeči stranki plača menično vsoto 6.390.821,56 SIT (26.668,43 EUR). Posledično je sodišče utemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti po dospelosti menice dnevnice (47. čl. Zakona o menici, Ur. l. FLRJ, št.104/1946). Očitek, da je sodišče kljub prepovedi iz 375. čl. OZ posredno priznalo obrestovanje obresti, ni utemeljen. Kot je že bilo pojasnjeno, gre za nov dolg, ki sta ga stranki določili tako, da sta sešteli zapadle in neplačane zneske najemnin in zamudnih obresti, ki jih je toženčeva družba x dolgovala tožeči stranki. Ker gre torej za novo obveznost (glavnico), ki jo tožeči stranki dolguje toženec (in ne njegova družba), ni mogoče govoriti o anatocizmu v smislu 375. čl. OZ. Ta določba prepoveduje obrestovanje obresti zgolj v okviru enega in istega pogodbenega razmerja (3),

zato za konkretni primer ni uporabljiva. Glede na navedeno tudi ne drži, da je obrestna mera zamudnih obresti določena previsoko (378. in 379. čl. OZ).

(7) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(8) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožnikovih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------

(1) Sodba II Ips 358/95 z dne 23. 1. 1997.

(2) Sodba II Ips 360/99 z dne 15. 3. 2000.

(3) Sodba II Ips 41/2001 z dne 13. 9. 2001.