VSM sodba II Kp 690/2009

Pritožba zagovornika obd. G.R. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženega se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. G.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanje varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo kazen dva meseca zapora, za katero je bilo po tretjem odstavku 107. člena KZ odrejeno, da se izvrši v Zavodu za prestajanje kazni zapora, Oddelek Rogoza. Sklenjeno je še bilo, da se obdolženi po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov tega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema pritožnikovo opozorilo, da je pri označbi zadeve prišlo do očitne pomote v njeni opravilni številki, kar bo sodišče prve stopnje odpravilo s posebnim sklepom po prejemu te odločbe. Ne sprejema pa pritožnikovih očitkov, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 32. člen ZKP ter da je na glavni obravnavi prekršilo pravico do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje je združitev postopka po sedmem odstavku 32. člena ZKP vselej fakultativna (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s Komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 76) in ne obligatorna kot to zmotno meni pritožnik. Če torej do združitve postopka ne pride, sodišče ne krši navedenega določila, čeravno bi bil zato obdolženčev položaj z ozirom na izide ostalih postopkov manj ugoden od položaja, ko bi bili postopki združeni. Smisel združitve in izločitve postopka namreč ni v iskanju čimboljšega obdolženčevega položaja, temveč v lažji, hitrejši, skratka bolj učinkoviti izvedbi kazenskega postopka (prav tam, str. 75). Drži le, da se obdolženčev položaj ne sme poslabšati s samo združitvijo postopka (prav tam, str. 78), se pravi v primerih, ki so ravno obratni od obravnavanega.

Z zavrnitvijo dokaznega predloga sodišče krši obdolženčevo pravico do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave RS, ki je pritožnik mimogrede ni identificiral, če je predlagani dokaz pravno relevanten in če je predlagatelju z zadostno stopnjo verjetnosti uspelo izkazati, da bo dokaz uspešen (gl. sodba Vrhovno sodišča RS z dne 11.09.2008, opr. št.I Ips 23/2008). Ker kraj storitve kaznivega dejanja ni njegov znak, ker ne zadeva drugih pravno relevantnih dejstev, in ker predlagana priča pri dogodku ni bila navzoča, zgornja dva pogoja niti po presoji pritožbenega sodišča nista bila izpolnjena in tako je sodišče prve stopnje, brez škode za navedeno pravico obrambe, smelo dokazni predlog zavrniti. Zatrjevani kršitvi kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato nista podani.

Po pritožniku sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo zato, ker niso bili pridobljeni prstni odtisi, ki bi oškodovančevo izpovedbo potrjevali, ker ni bilo drugih prič, in ker ni bilo upoštevano, da oškodovanec in drugi sosedje obdolženca vznemirjajo, ga izzivajo in nato ovajajo.

Pritožbeno sodišče se v splošnem strinja s pritožnikom, da odvzeti prstni odtisi ne bi bili odveč, ne strinja pa se z navedbo, da pri dogodku ni bilo drugih prič. Kot to izhaja že iz obrazložitve napadene sodbe, je bila priča S. R. tista, ki je povedala, da sta na prehodu za pešce opazila oškodovanca, se pravi, da je njegova izpovedba, ki ji v spoznavnem smislu ničesar ne manjka, vsaj v uvodnem delu potrjena. Če k temu dodamo navedbe iz oškodovančevega dopisa sodišču z dne 23.03.2009, ki se vsaj glede zadeve z opr. št. ... skladajo s podatki iz izvoda iz kazenske evidence, je jasno, da obravnavani kazenski postopek ni posledica oškodovančeve intrige, temveč obdolženčevega kaznivega dejanja, ki mu je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazano.

Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obdolžencu v korist, po zakonu obsega še pritožbo zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pritožbenemu sodišču pokazal, da ni drugih ali novih okoliščin od tistih, ki jih je že ugotovilo sodišče prve stopnje in tako obdolženemu milejše kazenske sankcije ni mogoče izreči.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).