VSRS Sodba I Up 448/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06, 37/06 – sklep US in 134/06 – odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.2007; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v rednem azilnem postopku zavrnila tožnikovo prošnjo za azil z dne 13.10.2005, ker ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena, niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke, ker je ta v ponovljenem postopku upoštevala napotke prvostopnega in pritožbenega sodišča iz njunih predhodnih sodb v tej zadevi. Pritrdilo je stališču tožne stranke, da v tem primeru tožnik ni izkazal, da bi iz izvorne države pobegnil zaradi subjektivnega strahu pred preganjanjem iz razlogov iz Ženevske konvencije (zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini), saj je bil po lastnih navedbah le enkrat fizično napaden in tega napada ni prijavil policiji. Vse druge tožnikove navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države pa je tožena stranka ocenila kot očitno neutemeljene. Ker zatrjevanega napada ni prijavil policiji, tudi po presoji prvostopnega sodišča zadošča za presojo, da izvorne države ni zapustil iz strahu pred preganjanjem. V upravno-sodni praksi se je ob upoštevanju 2. odstavka 1. člena ZAzil tudi na podlagi določb Direktive EU, št. 2004/83/EC (7. člen; 9(1)a in 9 (1)B člen), uveljavilo stališče, da je prošnja za azil neutemeljena, če ima prosilec možnost, da ga pred zatrjevanim preganjanjem v izvorni državi zavarujejo pristojni nacionalni ali mednarodni organi. Da bi mu taki organi v BiH lahko nudili ustrezno zaščito, izhaja iz odločbe tožene stranke, kar potrjujejo poročila, ki jih je tožena stranka pridobila o stanju v BiH. Stanje v BiH je tožena stranka iz teh poročil po presoji prvostopnega sodišča pravilno presodila. Tožnikove navedbe o drugačnem stanju v BiH in o odnosu do Romov pa niso povezane z zatrjevano individualno ogroženostjo tožnika v izvorni državi, saj ne izkazujejo preganjanja v smislu ZAzil zaradi njegove romske narodnosti. V tožbi namreč ni oporekal ugotoviti tožene stranke, da so ga oblasti preganjale zaradi izmikanja služenju obveznega vojaškega roka. Da tako ravnanje oblasti ne more pomeniti preganjanja v smislu ZAzil, je tožena stranka ustrezno pojasnila, zato se v tem delu prvostopno sodišče sklicuje na razloge tožene stranke (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Navedbe tožnikovega pooblaščenca na zaslišanju, da je sklepanje tožene stranke glede stanja v BiH na podlagi poročil tendenciozno, pa je prvostopno sodišče zavrnilo kot pavšalno, saj je šlo v upravnem postopku le za golo zatrjevanje brez navajanja konkretne drugačne ocene stanja in tudi brez dokazil. Šele v tožbi konkretno navaja, česa tožena stranka ni upoštevala, vendar pa je to nedopustna tožbena novota (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožnik glede na svoje psihično stanje ni bil sposoben odgovoriti in komentirati poročil o stanju v njegovi izvorni državi. Menilo je, da to za odločitev v stvari ni pomembno, saj ne gre za to, da mu tožena stranka ne bi verjela, temveč so poročila takšna, da ne dajejo podlage za tožnikov zatrjevani individualni strah pred preganjanjem, torej niti za azil niti za subsidiarno zaščito. Objektivnost ocene o stanju v tožnikovi izvorni državi iz poročil pa je lahko komentiral tožnikov pooblaščenec, ki pa ugotovitev tožene stranke glede stanja v tožnikovi izvorni državi ni izpodbil. Prvostopno sodišče je sprejelo tudi stališče, da tožena stranka ni kršila pravil postopka, ker ni imenovala izvedenca psihiatrične stroke za ugotovitev sposobnosti tožnika za spremljanje in sodelovanje v postopku. Pri tem se je sklicevalo na svoja stališča v nekaterih drugih svojih sodbah, na 3. odstavek 33. člena ZAzil, na stališče v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1323/2006 z dne 27.9.2006, na določbe 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil in na določbo 1. odstavka 11. člena ZPP. Prvostopno sodišče ne dvomi v to, da so prosilci za azil, katerih vloga je zavrnjena, psihično prizadeti, ker se morajo vrniti v izvorno državo, kar je lahko tudi tožnik. Ni pa tožnik izkazal, da bi moral v času bivanja s Sloveniji od oktobra 2005 poiskati psihiatrično pomoč zaradi hude psihične prizadetosti, ki bi bila lahko upravičena ovira za njegovo odstranitev iz Slovenije. Posebno pozornost pa je prvostopno sodišče namenilo vprašanju, ali je mogoče subsidiarno zaščito prosilcu za azil priznati zaradi zdravstvenega stanja oziroma zdravstvenih razlogov. Ker pa tožnik ni uveljavljal kršitve pravice do subsidiarne zaščite zaradi njegovega zdravstvenega stanja, je prvostopno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke tudi v tem delu pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da sicer izpodbijana sodba poizkuša odgovoriti na tožbene navedbe, vendar so odgovori po vsebini nesprejemljivi oziroma nezakoniti. Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču ali pa toženi stranki v ponovno odločanje. Meni, da prvostopno sodišče in tožene stranka nista dala vsebine pojmu preganjanje in da se opirata na dva nezdružljiva kriterija, to je dosedanjo sodno prasko in Direktivo 2004/83/EC. Glede tega gre torej za bistveno kršitev pravil postopka (neodločitev o bistvenem tožbenem ugovoru) in za napačno uporabo materialnega prava, prvostopno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da je bilo dejansko sanje v tem primeru napačno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, tega pa ni popravilo niti samo v smislu določb 3. odstavka 39. člena ZAzil, še zlasti glede položaja Romov v BiH. Interpretacija pojma preganjanje ni namreč dopustna s preprostim citiranjem določb Direktive, ki v slovensko zakonodajo še ni implementirana. Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je tožena stranka napravila subsumpcijo dejanskega stanja pod pravno normo, saj dejansko stanje niti ni ugotovljeno. Sojenje je bilo pristransko, ker je dopustilo pomanjkljivosti izpodbijane odločbe tožene stranke. Neutemeljeno je prvostopno sodišče pritrdilo tudi oceni tožene stranke o stanju v BiH, in je na to nanašajoče se tožbene ugovore zavrnilo kot nedopustne tožbene novote. Napačno je prvostopno sodišče dojelo tudi tožbeni ugovor glede psihičnega stanja prosilca za postopek in posledično podalo razloge, ki za odločitev v tej zadevi in glede na tožbene ugovore niso pravno pomembni. V tem primeru ni bilo sproženo vprašanje prištevnosti in tudi ne zdravstvenega stanja prosilca kot razloga za azil oziroma subsidiarno zaščito, temveč psihično stanje prosilca v zvezi z njegovo sposobnostjo razumevanja in sodelovanja v postopku.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo prvostopno sodišče zaradi pomanjkljivo oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijano odločbo tožene stranke ali pa samo na glavni obravnavi dodatno ugotavljati dejansko stanje. Za odločitev v obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, pravila postopka v upravnem sporu pa niso bila bistveno kršena. V izpodbijani sodbi pa je prvostopno sodišče odgovorilo na vse za odločitev v tej zadevi pomembne tožbene navedbe in podalo razloge o odločilnih dejstvih.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče pritrdilo toženi stranki, da tožnik ni izkazal, da bi bili izpolnjeni pogoji za priznanje azila (2. odstavek 1. člena ZAzil) in tudi ne pogoji za priznanje subsidiarne zaščite (3. odstavek 1. člena). Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje RS zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to pa so utemeljen individualni strah pred preganjanjem zaradi vere, rase, narodnosti, politične pripadnosti oziroma pripadnosti določeni skupini, ter objektivne okoliščine v izvorni državi, ki tak strah opravičujejo.

Po 2. odstavku 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. ZAzil ne definira pojma preganjanje. V novejši upravno-sodni praksi se zato uveljavlja pojem preganjanja s pomočjo določb Ženevske konvencije in Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (v nadaljevanju Direktiva), ki jo tako prvostopno kot tudi vrhovno sodišče pri tem uporabljata kot razlagalni pripomoček, saj vsebina te Direktive v slovensko zakonodajo še ni vnesena.

Ženevska konvencija kot razlog za podelitev statusa begunca navaja utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni skupini, pri čemer se oseba iz tega razloga nahaja izven države, katere državljanka je, in zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali oseba, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne mora ali noče zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem vrniti v to državo.

Dejanja preganjanja so lahko različna: fizično ali psihično nasilje, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski oziroma sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregona ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; odrekanje sodnega varstva, kar ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, kjer bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključitvene klavzule, navedene v 2. odstavku 12. člena Direktive; dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (2. odstavek 9. člena Direktive). Ta dejanja morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, zlasti pravic, od katerih odstopanja niso mogoča po 2. odstavku 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP); predstavljajo akumulacijo različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki je dovolj huda, da vpliva na posameznika na podoben način kot prej navedena dejanja preganjanja (1. odstavek člena 9 Direktive). Preganjanje lahko izvajajo država; stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država oziroma stranke in organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (glej člen 6 Direktive). Zaščita je podana, kadar subjekti zaščite sprejmejo razumne ukrepe za preprečevanje preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (glej člen 7 Direktive).

Šele če gre za preganjanje v smislu prej navedenih dejanj, njihove intenzitete, subjektov preganjanja in neobstoječe zaščite v izvorni državi, je po presoji pritožbenega sodišča lahko podan pri prosilcu utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZAzil, pri čemer pa morajo biti za podelitev azila podane tudi objektivne okoliščine, to je stanje v izvorni državi, ki tak strah opravičuje, pri čemer je to stanje bodisi splošno znano ali pa izhaja iz poročil nacionalnih ali drugih organizacij.

Po presoji vrhovnega sodišča je v tem primeru prvostopno sodišče pravilno in zakonito presodilo, da je tožena stranka glede na razumevanje preganjanja v smislu ZAzil, kot ga je navedla v izpodbijani odločbi in ga vrhovno sodišče v tej obrazložitvi strnjeno in delo dopolnjeno navaja, odločila pravilno in zakonito, ko je navedla, da v tem primeru pogoji za azil niso izpolnjeni. Pravilno je iz tožnikovih navedb v upravnem postopku povzela, da tožnik kot dejanja preganjanja zatrjuje rušenje hiše, da je bil pretepen s palicami, da so ga nadlegovali, da ga je iskala vojaška policija, da je dobil grožnje doseljencev iz S., da je ogrožen zaradi romske narodnosti in da se je zdravil v bolnišnici za psihične bolezni. Tožena stranka je, kot izhaja iz njene odločbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča kot morebitna dejanja preganjanja obravnavale le to, da je bil tožnik pretepen, in da ga je iskala vojaška policija. Vendar teh dejanj po presoji prvostopnega sodišča, čemur pritrjuje tudi vrhovno sodišče, utemeljeno ni štela za preganjanje.

Tožnik pretepa po lastnih navedbah ni prijavil policiji v BiH, ki bi mu tudi po presoji vrhovnega sodišča lahko zagotovila ustrezno zaščito. Kot izhaja iz poročil, ki jih je pri svojem odločanju pravilno uporabila tožena stranka, so namreč v BiH državni in mednarodni subjekti zaščite sprejeli razumne ukrepe za preprečevanje preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, in bi imel tožnik dostop do take zaščite. Teh ugotovitev tožnik tudi po presoji vrhovnega sodišča ni izpodbil z nasprotnimi dokazi. Ker torej tožnik ni uveljavljal svoje zaščite po zatrjevanem pretepu pri pristojnih organih v izvorni državi, po presoji vrhovnega sodišča tudi ne more uveljavljati mednarodne zaščite, kot sta azil oziroma subsidiarna zaščita. Druge ugotovitve, ki izhajajo iz mednarodnih poročil, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, pa za odločitev v tej stvari niti niso pomembne, saj zadošča že razlog, da tožnik zoper zatrjevano preganjanje ni poiskal zaščite v izvorni državi.

Po presoji vrhovnega sodišča je mogoče vpoklic na služenje vojaškega roka in iskanje s strani vojaške policije v izvorni državi šteti za preganjanje le, če bi šlo za služenje vojaškega roka v spopadu, ki bi vključeval kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med izključevalna za pridobitev statusa begunca, ki so primeroma navedena v 2. odstavku 12. člena Direktive, na katerih navedbo v Direktivi se vrhovno sodišče sklicuje. Takih dejanj pa tožnik ni zatrjeval, zato tudi vpoklica na služenje vojaškega roka in iskanja s strani vojaške policije v tem primeru ni mogoče šteti za utemeljen razlog za strah pred preganjanjem in s tem za razlog za priznanje azila.

Druga s strani tožnika zatrjevana dejanja pa tudi po presoji vrhovnega sodišča očitno nimajo znakov preganjanja v smislu ZAzil, zato se niti tožena stranka niti prvostopno sodišče do njih utemeljeno nista podrobneje opredeljevala. Tožnik ni niti povedal, kdaj so družini četniki porušili hišo, vendar je bilo to, kot izhaja iz njegovih izpovedi, še v času vojne v BiH, ki pa je v letu 2005, ko je to državo zapustil, ni bilo več. Takšno delovanje četnikov v letu 2005 ne izhaja niti iz poročil, ki jih je za svojo odločitev uporabila tožena stranka. Pavšalne navedbe, da so ga nadlegovali in da je dobil grožnje doseljencev iz Srebrenice ter da je ogrožen zaradi romske narodnosti in da se je zdravil v bolnišnici za psihične bolezni, same po sebi ne zadoščajo za dokaz, da bi bilo tožnika zaradi tega utemeljeno strah pred preganjanjem. Poleg tega pa tudi teh zatrjevanih dejanj tožnik ni prijavil organom v izvorni državi, ki bi mu, kot že navedeno v tej sodbi, tudi po presoji vrhovnega sodišča, lahko nudili ustrezno zaščito v izvorni državi, zato do mednarodne zaščite ni upravičen.

Subsidiarno zaščito pa RS daje tujcem, ki zaprosijo za zaščito v RS in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v izvorno državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (3. odstavek 1. člena ZAzil). Po 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil resna škoda zajema (a) smrtno kazen ali usmrtitev; (b) mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali (c) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Takih okoliščin pa tožnik niti ni zatrjeval, niti takšno stanje v tožnikovi izvorni državi ne izhaja iz poročil, na katera je svojo odločitev pravilno oprla tožena stranka.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka in prvostopno sodišče razlagata pojem preganjanja na dveh izključujočih se podlagah, to je na upravno-sodni praksi in Direktivi, ki pa, da jo napačno uporabljata kot predpis, ki v Sloveniji neposredno velja, in ne kot razlagalni pripomoček. Ne drži namreč, da bi kateri od navedenih organov pojem preganjanja razlagal v smislu prejšnje opredelitve v nekaterih odločbah tožene stranke in sodbah sodišča, ki pa jo je sodišče že pred časom opustilo. Oba organa izhajata iz opredelitve pojmov v Ženevski konvenciji in Direktivi, jih ustrezno povzameta in pojasnita, pravilno pa navedeta tudi vir, vendar Direktive ne kot veljavno pravo, temveč kot razlagalni pripomoček, kar izrecno tudi navajata. Takšno navajanje po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni kršitve materialnega prava in na pravilnost ter zakonitost izpodbijane sodbe in odločbe tožene strank ne vpliva.

Vrhovno sodišče meni, da prvostopno sodišče ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu in določb materialnega prava s tem, ko ni ugodilo zahtevi tožnikovega pooblaščenca in ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke oziroma, ker ni odpravilo izpodbijane odločbe tožene stranke, ker ta ni postavila izvedenca, ki naj bi ugotovil, ali je tožnik glede na svoje psihično stanje sposoben sodelovati v tem postopku kot stranka. Pooblaščenec šele v pritožbi nakazuje, da je s tem želel dokazati svoj laični dvom v procesno sposobnost tožnika, čeprav izraza procesna sposobnost ne uporabi. Vendar za ta svoj predlog tudi po presoji vrhovnega sodišča ni navedel okoliščin, ki bi upravičevale dvom v tožnikovo procesno sposobnost, o zatrjevanem pomanjkanju procesne sposobnosti pa tudi ni predložil nobenega dokaza.

Procesne sposobnost stranke je procesna predpostavka, na katero pazita upravni organ in sodišče po uradni dolžnosti (49. člen ZUP in 80. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v upravnem sporu na podlagi določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1, prej 1. odstavka 16. člena ZUS, primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena). To pa ne pomeni, da mora stranka predložiti dokazila o procesni sposobnosti, in tudi ne, da organ oziroma sodišče to sposobnost ugotavlja v vsakem primeru, temveč le tedaj, če se mu glede nje pojavi utemeljen dvom.

Za dvom v procesno sposobnost tožnika pa v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča ne zadošča pooblaščenčeva laična ocena. V procesno sposobnost tožnika bi namreč morala podvomiti tožena stranka oziroma sodišče. Ta dvom pa se jima lahko vzbudi iz komuniciranja s tožnikom (njegov nastop, pisne oziroma ustne izjave, siceršnje obnašanje ...). Očitno pa se jima ta dvom v tem primeru ni vzbudil. Takšnih okoliščin očitno ni zaznala niti tožena stranka, pri kateri se tožnik po podatkih upravnega spisa nahaja od 12.10.2005, niti se nanje ni skliceval sam tožnik. V azilnem domu so zaposlene oziroma z azilnim domom sodelujejo osebe različnih strokovnih profilov, ki so v dobrem letu dni, kar je bil tožnik v azilnem domu pred izdajo izpodbijane odločbe, sposobne zaznati znake, ki bi kazali na pomanjkanje tožnikove procesne sposobnosti, poleg tega je bil tožnik pred organom zaslišan (ob podajanju prošnje in kasneje). Po podatkih upravnih spisov tožnik v tej smeri tudi ni iskal njihove strokovne pomoči in ni nikoli izjavil, da ne bi razumel pomena procesnih dejanj in da se v procesu ne bi znašel. Okoliščine, ki bi vzbujale dvom v tožnikovo procesno sposobnost, ne izhajajo niti iz tožnikovih navedb, da se je v izvorni državi zdravil v psihiatrični bolnišnici, niti iz dejstva, da je bil dne 7.6.2006 na pregledu v Psihiatrični kliniki v L. Na zaslišanju v zvezi z mednarodnimi poročilo o stanju v BiH dne 7.11.2006, na katerem je bil tožnik prisoten, je po podatkih upravnega spisa tožnikov pooblaščenec izjavil, da bo govoril samo on, za tožnika pa bo zahteval zdravniško mnenje, s čemer se je tožnik strinjal. Tedaj je pooblaščenec prvič, pa še to posredno, izrazil svoj laični pomislek glede tožnikove procesne sposobnosti, vendar niti tedaj niti kdaj kasneje glede tega ni navedel pravno relevantnih okoliščin, ki bi lahko toženi stranki vzbudile dvom v tožnikovo procesno sposobnost. Zato se toženi stranki tudi po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno ni vzbudil dvom v tožnikovo procesno sposobnost, pač pa ga je pravilno in zakonito štela za očitno procesno sposobnega, kot je pač procesno sposobna povprečna laična stranka azilnega postopka.

Res, da se je tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno opredeljevala glede prištevnosti in psihične stabilnosti tožnika, ne pa tudi izrecno glede utemeljenosti s strani njegovega pooblaščenca izraženega dvoma v njegovo procesno sposobnost. Vendar razlogi, ki jih je navedla glede prištevnosti in psihične stabilnosti enako utemeljeno veljajo tudi glede s strani tožnikovega pooblaščenca izraženega dvoma v procesno sposobnost tožnika (glej obrazložitev izpodbijane odločbe tožene stranke na strani 6 in 7). Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da se ni opredelila tudi do tožnikove procesne sposobnosti. Tudi prvostopno sodišče se v izpodbijani sodi ni izrecno opredeljevalo do tožbenega nakazovanja o dvomu v tožnikovo procesno sposobnost, pač pa se je glede postavitve izvedenca (ki naj bi ugotovil procesno sposobnost) sklicevalo na nekatere svoje sodbe in na nekatere sodbe vrhovnega sodišča (glej obrazložitev izpodbijane sodbe na straneh 10 in 11). S tem pa je posredno zavrnilo tudi pooblaščenčevo tožbeno navedbo o njegovem laičnem dvomu v tožnikovo procesno sposobnost. Torej tudi sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov za zavrnitev dokazovanja tožnikove procesne sposobnosti z izvedencem, kljub določbi 3. odstavka 33. člena ZAzil.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi na več straneh po nepotrebnem pojasnjevalo, kdaj je lahko zdravstveno stanje prosilca za azil razlog za priznanje azila, saj azila na taki podlagi tožnik ni uveljavljal. Vendar zaradi tega prvostopna sodba ni nezakonita oziroma nepravilna. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ta del izpodbijane sodbe, torej niso utemeljeni.

Do drugih pritožbenih navedb se vrhovno sodišče v tej sodbi ne opredeljuje, ker za pravilnost in zakonitost odločitve niso pomembne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.