VSL sodba II Cp 753/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je S. S. (v nadaljevanju tožena stranka) dolžna plačati S. T. d.d. (v nadaljevanju tožeča stranka) glavnico v znesku 1068,97 EUR z zapadlimi a neplačanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v obračunanem znesku 68,97 EUR ter glavnico v znesku 928,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1999 dalje, vendar največ do višine glavnice. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.073,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe. V svoji pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo o poračunavanju obveznosti, in sicer določilo 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Ker tožeča stranka vtožuje plačilo dveh istovrstnih obveznosti in se pravdni stranki nista dogovorili o vrstnem redu vračunanja, bi moralo sodišče v primeru delnega plačila namesto 313. člena uporabiti 312. člen ZOR, po katerem ima dolžnik pravico izbirati, katera od več obveznosti je s plačilom izpolnjena. Tožena stranka je pri plačilu 1.000,00 EUR namreč navedla, da plačuje glavnico in ne obresti. Glede na to, da je temelj zahtevka tožeče stranke lastništvo na posamezni enoti, sodišče pa zahtevku glede enote E ni ugodilo, ker bi bila tožena stranka lastnice te enote, temveč ker naj bi po mnenju sodišča tožena stranka v razmerju do tožeče stranke prevzela obveznost plačevanja za tujo enoto, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Sodišče je namreč ugodilo zahtevku tožeče stranke iz drugih razlogov, kot jih je uveljavljala tožeča stranka. Sicer pa med dokumentacijo v spisu ni nikakršnega zapisa o sklenitvi takšnega posebnega dogovora, niti tožeča stranka tega ne zatrjuje ter je tako tudi glede tega podano nasprotje med podatki v spisu in zaključki sodišča prve stopnje. K. je bil od lastnikov pooblaščen samo za sklenitev pogodbe št. 8173-1135 in aneksa k tej pogodbi in ni imel pooblastila, da izven tega okvira zavezuje toženo stranko. Glede na to, da ni prišlo do prenosa lastništva za enoto E s strani A. na toženo stranko, ne obstoji podlaga za utemeljenost zahtevka tožeče stranke. Posledično je napačna tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka. Pri odmeri slednjih sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka kljub delnemu plačilu ni skrčila svojega zahtevka.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP v povezavi s petim odstavkom 130. člena ZPP-D), je mogoče v skladu z določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, tako da tožena stranka s pritožbo ne more izpodbijati sledečih pravno relevantnih dejstev , ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje:

tožeča stranka je po gradbeni pogodbi št. 8173-11354 z dne 26.6.1997 (priloga A1) in aneksom št. I z dne 29.8.1997 (priloga A2) za lastnike stanovanj uredila mansardo (gradnja enot na podstrešju njihove stanovanjske hiše);

naročnik del so bili lastniki stanovanj, ki jih je po njihovem pooblastilu zastopal L. K.;

za enoti H in E, glede katerih tožeča stranka vtožuje plačilo od tožene stranke, obseg izvedenih del ni bil sporen;

tožeča stranka je bila s strani pooblaščenca vseh 8 lastnikov stanovanj oziroma naročnika obveščena o ključu razdelitve stroškov gradnje z obračunom z dne 7.12.1998 (priloga A14 in B8), na katerem je tožena stranka navedena kot lastnica in plačnica za enote E in H;

med toženo stranko in pričo A. je bila glede enote E sklenjena kupoprodajna pogodba;

pooblaščenec je na prošnjo in s soglasjem tožene stranke ter priče A. tožeči stranki sporočil, da bo tožena stranka prevzela stroške za enoto E.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj navedenih dejstev pravilno zaključilo, da mora tožena stranka tožeči stranki poravnati stroške tako za enoto H kot tudi za enoto E. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju so očitki tožene stranke o nepravilni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka namreč neutemeljeni.

313člen ZOR daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz citirane zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja dolžnik ne more izključiti z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg, ne pa tudi stroškov in obresti (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 128/99 z dne 23.11.2000). Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo delno plačilo 1.000,00 EUR pri odplačilu obresti in ne glavnice, kot je navedla ona ob plačilu. Samo upnikov pristanek na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določa 313. člen ZOR (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji), izključi uporabo 313. člena ZOR. Glede na to, da tožeča stranka ni umaknila zahtevka glede plačila glavnice in da se pravdni stranki nista dogovorili o drugačnem vračunanju, kot izhaja nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb, pa upnikovega pristanka na drugačno vračunavanje v konkretni zadevi ni bilo.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo mimo trditvene podlage. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 20.11.2007 navedla, da je po končanih delih izstavila obračunsko situacijo št. 8173-60 z dne 24.2.1998 ter da je bil na podlagi te obračunske situacije in v skladu s sklepi lastnikov stanovanj (naročnika) izdelan (s strani naročnika oziroma naročnikovega pooblaščenca L. K.) obračun gradbenih del za bivalne enote z dne 7.12.1998 (A14). Navedla je tudi, da je bil 15.1.1999 pooblaščencu tožene stranke posredovan zaključek obračuna, iz katerega je razvidno, koliko dolguje tožena stranka ter katere pomanjkljivosti iz naslova grajanja napak so bile odpravljene, toženi stranki pa je bila poslana položnica za plačilo z rokom plačila 31.1.1999. Kot izhaja iz uvodoma navedenih ugotovljenih dejstev, je dokazni postopek v celoti potrdil pravkar navedene trditve tožeče stranke.

Izhajajoč iz trditvene podlage ter ugotovljenih dejstev, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pooblaščenec toženo stranko v njenem imenu in v mejah pooblastila neposredno zavezal na plačilo preostanka dolga iz naslova izgradnje enote E, ker na podlagi 2. odstavka 85. člena ZOR glede učinkov zastopanja velja, da imajo pod enakimi pogoji kot pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, tudi drugi zastopnikovi pravni posli neposreden pravni učinek proti zastopanemu. Tožeča stranka je svoja dela po pogodbi opravila in tudi obračun stroškov izvedla v celoti po navodilih naročnika (lastnikov stanovanj), kot so ji bila posredovana s strani naročnikovega pooblaščenca. Po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki temelji na izpovedbah tožene stranke, priče A. in pooblaščenca K. in torej ni protispisna) je pooblaščenec na prošnjo in s soglasjem tožene stranke ter priče A. tožeči stranki sporočil, da je tožena stranka prevzela stroške za enoto E, zato je pravilen zaključek, da se je v razmerju do tožeče stranke tožena stranka preko svojega pooblaščenca zavezala tudi za plačilo stroškov za enoto E. Notranja razmerja med pooblaščencem in lastniki stanovanj oziroma med samimi lastniki stanovanj pa niso predmet tega postopka.

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi in temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.