313. člen ZOR

Določilo 288. člena OZ velja tudi za neposlovne (odškodninske terjatve. Zaradi zmanjšanja inflacije, ustalitve obrestne mere zamudnih obresti, uveljavitve nove zakonodaje, ki omogoča prisojo zamudnih obresti od zamude dolžnika s poravnavo neposlovnih odškodninskih terjatev ter ustrezno valorizacijo odškodnin in plačanih akontacij, so vsi parametri za določitev odškodninske obveznosti od njene zapadlosti določljivi. Ker tudi sicer v načinu prenehanja obveznosti z izpolnitvijo ni videti pomembnejših razlik med poslovnimi in neposlovnimi obveznostmi, ni (več) okoliščin, ki bi utemeljevale razlago, da 288. člen OZ za neposlovne (odškodninske) terjatve ne velja. Čeprav je tožnik opozarjal na nejasnost določil Tabele invalidnosti, je v resnici zahteval ugotovitev višje stopnje invalidnosti zaradi drugih poškodb in hujših poledic poškodbe skočnega sklepa. Tožnik se je torej zavzemal za prisojo višjega odstotka zavarovalne vsote na podlagi Tabele invalidnosti, vendar pa spornosti načina določitve (izračuna) invalidnine ni izpostavljal, še tudi v pritožbi pa ni zmogel argumentirano vzpostaviti dvom v spornost (in nejasnost) načina, ki ga je pojasnila tožena stranka v skladu z uvodn

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Tožnica nima pravice do vračila zamudnih obresti, plačanih pred 18. 3. 2006, saj so do tedaj opravljena plačila imela pravno podlago (1060. člen OZ, ki odkazuje na uporabo ZOR, pred odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, ki je glede omejitve teka zamudnih obresti na višino glavnice izenačila razmerje, nastalo v času veljavnosti ZOR, z razmerjem, ki je nastalo po uveljavitvi OZ), lahko pa bi imela pravico do vračila kasneje plačanih zamudnih obresti, če so te kljub izdanemu sklepu o izvršbi in izpeljanemu izvršilnemu postopku prenehale teči zaradi uveljavitve pravila ne ultra alterum tantum.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Glede na opisana pogodbena določila za odločitev o obveznosti plačila pogodbene kazni sam trenutek izročitve nepremičnine in s tem izpolnitve v ožjem pomenu ni pomemben. Odločilno je, kdaj je tožena stranka nepremičnino tožeči stranki izročila brez pomanjkljivosti in napak. Pogodbeni termin „celotno plačilo kupnine“, kar je bil pogoj za izročitev nepremičnine, ne pomeni, da dolžnost plačila glavne obveznosti vsebuje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Svojo obveznost je namreč tožeča stranka izpolnila s plačilom celotne glavnice – torej kupnine. Zakonske zamudne obresti pa predstavljajo stransko terjatev in so po svoji naravi objektivna posledica ter kazen za dolžnikovo zamudo s plačilom kupnine.

Ker sta stranki sklenili poseben (samostojen) sporazum o odpravi napak, tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na to, da opustitev pravočasnega grajanja napak izključuje toženkino upravičenje do znižanja plačila. Posebna zakonska zahteva o pravočasnosti obvestila o napakah (notifikaciji) kot pogoju za perpetuacijo naročnikovih ugovorov, v dani situaciji, ki jo je mogoče opredeliti kot sprejem podjemnikove obveznosti odpraviti napake, namreč ne pride v poštev. Ravnanje sodišča, ki kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši (ali zahteva njegovih dodatnih pojasnil), zato samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Vendar pa se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila. Čeprav to niso dokazni predlogi (prvo so dokazni ugovori: drugo pa je izraz pravice stranke, da izvedencu na obravnavi postavlja vprašanja), gre za izraz pravice stranke, da se v postopku izjavi (22. člen Ustave), ki ji odgovarja dolžnost sodišča do opredelitve. Sodišče mora navesti, zakaj pripombe niso utemeljene, ter zakaj dodatna pojasnila in odg

Izračun višine obveznosti ne more biti predmet revizijske presoje, ker gre za dejansko vprašanje, zato se v reviziji lahko preizkuša le pravilnost uporabe materialnopravnih pravil, ki so bila uporabljena za izračun višine neporavnanih obveznosti, ter pravilnosti uporabe določb postopka v upravnem sporu.

Dolžnik lahko določi vrstni red vračunavanja izpolnitev po 312. členu ZOR, medtem ko pri vračunavanju stroškov, obresti in glavnice po 313. členu ZOR dolžnik ne more izbrati vrstnega reda brez upnikovega soglasja. V času delnih plačilih, ki sta bili opravljeni pred uveljavitvijo ustavne odločbe št. U-I-300/04, omejitev teka zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti do višine glavnice še ni bila predpisana in je zato ni mogoče upoštevati.

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

Samo upnikov pristanek na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določa 313. člen ZOR (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji), izključi uporabo 313. člena ZOR. Glede na to, da tožeča stranka ni umaknila zahtevka glede plačila glavnice in da se pravdni stranki nista dogovorili o drugačnem vračunavanju, kot izhaja nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb, pa upnikovega pristanka na drugačno vračunavanje v konkretni zadevi ni bilo.

Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev. Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti). Presoja deljene odgovornosti.

Presoja denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Predlog sodišču za poskus poravnave (pred tožbo) ne pretrga zastaranja.

Meje razpravljanja v pravdnem postopku so začrtane s trditvami strank. Sodišči bi ravnali napačno, če bi razčiščevali obstoj posojilnega razmerja, na katerega tožeča stranka sicer ne opira svojega zahtevka, ne da bi za to imelo ustrezno trditveno podlago. Toda v obravnavani zadevi resničnega stanja stvari ni ugotavljalo mimo trditev strank.

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Pravilo 313. člena ZOR je dispozitivno v tem pomenu, da se upnik in dolžnik lahko izrecno ali konkludentno dogovorita za drugačen vrstni red vračunavanja. Predpisano je zaradi varstva upnika, ki ima zato izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve (glavnico, obresti ali stroške) bo pokril z dolžnikovim plačilom, če plačilo ne zadošča za poplačilo celotne obveznosti. V nasprotju z upnikom dolžnik glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Po prvem odstavku 399. člena ZOR pogodbena obrestna mera med posamezniki ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled (če gre za valutne obveznosti, je odločilna obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v ustrezni tuji valuti).

Tožeča stranka ni banka ali bančna organizacija in je zato tudi zanjo veljala prepoved obrestovanja obresti do vložitve zahtevka za njihovo plačilo, v tem primeru do vložitve predloga za izvršbo dne 16.2.1999 (400. in 279. člen ZOR). Upoštevati pa je tudi treba, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006, v nadaljevanju ustavna odločba) razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zato je višje sodišče uporabilo določbo 376. člena OZ. Višje sodišče je upoštevalo, da glavnica ni 1,751.687,00 SIT, saj so v tem znesku tudi že upoštevane kapitalizirane obresti do dne 31.8.1998, ko je tožeča stranka opravila obračun dolga.

Pritožba se neutemeljeno zavzema za uporabo druge dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke za ugotovitev višine škode - izgubljenega dobička - ki je nastala tožniku. Sodišče je od izvedenke res zahtevalo izdelavo druge dopolnitve izvedenskega mnenja na način kakor je to uveljavljal tožnik. Izvedenka je sicer napravila takšen obračun, vendar pa je zapisala, da pri takšnem načinu dobiček ni pravilno izračunan in je vztrajala pri pravilnosti izračuna iz prve dopolnitve svojega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi uporabilo. Glede na to, da je izvedenka strokovnjakinja na svojem področju sodišče pa jo je postavilo prav zato, ker s takšnim strokovnim znanjem razpolaga (243. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je sodišče prve stopnje storilo prav, da je sledilo njenemu zaključku. Izvedenka je imela pri izdelavi mnenja na razpolago celoten spis torej vse razpoložljive podatke in je svoje izvedensko mnenje podala prav na osnovi teh podatkov.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikovemu pravnemu razlogovanju pravila o vračunavanju, določenega v 1. odstavku 312. člena ZOR. Vendar pa ugotavlja, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni trdila, da obvestila dolžnika o vrstnem redu vračunavanja obveznosti v zvezi s plačili zneskov 391.360,62 SIT in 12.396,00 SIT ni prejela v časovnih okvirih, določenih v 1. odstavku 312. člena ZOR.

Tožeča stranka s skrčitvijo zahtevka ni uveljavljala novega zahtevka kakor zmotno meni pritožba. Tožeča stranka si je toženčeva plačila le obračunala v skladu z določilom 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR tako, da je najprej obračunala obresti natekle do posameznega plačila nato pa še del glavnice. Takšen način obračuna pa ne pomeni spremembe tožbe, saj ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka niti za povečanje obstoječega zahtevka niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP) temveč le za poračunavanje posameznih plačil skladno z določilom 313. člena ZOR.