312. člen ZOR

Obveznost zavarovalnice nastane s trenutkom povzročitve škode in oškodovanec zaradi spremembe predpisa o višini limita po škodnem dogodku ne more dobiti več kot je določeno z zavarovalno pogodbo in predpisom, ki sta veljala v času škodnega dogodka. Pri izpolnitvi posamezne obveznosti se po samem zakonu izpolnijo naprej stroški, nato obresti in končno glavnica. Ob (delnem) plačilu dolžnik ne more izbirati, da plačuje samo glavnico, ker glede vračunavanja obresti in stroškov nima možnosti izbire. Dejstvo (delnega) plačila terjatve je namreč razmeroma lahko preverljivo dejstvo, zato njegova navedba v kasnejši vlogi postopka praviloma ne podaljšuje; če se izkaže za resnično, pa njegovo zanikanje s strani nasprotne stranke lahko kaže celo na zlorabo pravice. Sodišče se mora v primeru, ko kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši, v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila

Opomin mora biti najemniku stanovanja vročen, saj je odpoved najemne pogodbe odvisna od dejanske seznanjenosti najemnika z vsebino predhodnega opomina. Pri tem pa ni pomembno, kakšen način vročanja opomina lastnik izbere.

Neutemeljenost očitka kršitve jamstev v dokaznem postopku izhaja že iz golega dejstva, da sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem ni izvajalo, saj ga toženec tudi ni predlagal. Ni mogoče uporabiti zakonske obrestne mere za zamudne obresti, ki tečejo od t. i. nepristnih terjatev v tuji valuti oziroma od terjatev, katerih vrednost je bila zavarovana z valutno klavzulo, saj je v obdobju od 25. 6. 1991 do 23. 4. 1999 ZDP v drugem odstavku 5. člena določal, da se plačila po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju Republike Slovenije izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki je veljal na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače. Takšnega (posebnega) dogovora stranki v postopki nista zatrjevali, zato navedena določba zapolnjuje materialnopravno vsebino njunega siceršnjega dogovora o zavarovanju realne vrednosti terjatve z valutno klavzulo. Uporaba valorizacijskega faktorja zakonskih zamudnih obresti za terjatve v domači valuti predstavlja kršitev dogovorjene valorizacije. Dopustitev upniku, da pred plačilom obveznosti pretvori svojo nepristno devizno terjatev v SIT in od tedaj dalje zahteva zakonske zamudne obresti kljub temu, da

Izračun višine obveznosti ne more biti predmet revizijske presoje, ker gre za dejansko vprašanje, zato se v reviziji lahko preizkuša le pravilnost uporabe materialnopravnih pravil, ki so bila uporabljena za izračun višine neporavnanih obveznosti, ter pravilnosti uporabe določb postopka v upravnem sporu.

Za subsumpcijo dejanskega stanu pod pravilo iz prvega odstavka 312. člena ZOR zadošča, da dolžnik ob plačilu opredeli terjatev, ki jo želi poravnati, in ni potrebna še kakšna posebna (dodatna) pisna izjava o vračunavanju ali načinu poplačevanja (vseh) obstoječih terjatev med strankama.

Tožnik je v prometni nezgodi utrpel raztrganino na čelu, v levi goleni, odrgnine v predelu pogačice in desnega komolca, nihajno poškodbo vratu, lažji pretres možganov s posledično posttravmatskim psihooorganskim sindromom. Odškodnina v višini 25.000 EUR za vse oblike škode je primerna.

Dolžnik lahko določi vrstni red vračunavanja izpolnitev po 312. členu ZOR, medtem ko pri vračunavanju stroškov, obresti in glavnice po 313. členu ZOR dolžnik ne more izbrati vrstnega reda brez upnikovega soglasja. V času delnih plačilih, ki sta bili opravljeni pred uveljavitvijo ustavne odločbe št. U-I-300/04, omejitev teka zapadlih, pa neplačanih zamudnih obresti do višine glavnice še ni bila predpisana in je zato ni mogoče upoštevati.

Samo upnikov pristanek na drugačno vračunavanje od tistega, ki ga določa 313. člen ZOR (izražen izrecno ali s konkludentnimi dejanji), izključi uporabo 313. člena ZOR. Glede na to, da tožeča stranka ni umaknila zahtevka glede plačila glavnice in da se pravdni stranki nista dogovorili o drugačnem vračunavanju, kot izhaja nenazadnje tudi iz pritožbenih navedb, pa upnikovega pristanka na drugačno vračunavanje v konkretni zadevi ni bilo.

Za ugotavljanje višine povračilnih zahtevkov zavarovalnice je odločilen čas škodnega dogodka, ki je razlog za pogodbeno kršitev. Vrstni red glavne in stranskih obveznosti ureja določba 313. čl. ZOR, ki daje upniku izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve iz omenjene zakonske določbe bo pokril z dolžnikovim plačilom, s katerim ne more v celoti pokriti stroškov, obresti in glavnice. Tega njegovega upravičenja ne more izključiti dolžnik z izjavo, da z delnim plačilom odplačuje glavni dolg (ne pa tudi stroškov in obresti). Presoja deljene odgovornosti.

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo plačila tožencev na račun nedovoljenih dogovorjenih obresti kot plačila glavnic posojil, je dejansko ugodilo zahtevi toženca, da se njuna preplačila obresti pobotajo z dolgovanimi glavnicami.

Ker pravdni stranki pogodbe o najemu nista podaljšali in je bila višina najemnikovih vlaganj sporna, je za del vlaganj najemnik pridobil mnenji izvedenca (kar je toženec priznal), del terjatve pa ni izkazal na v pogodbi določen način, zato sta v tem delu sodišči pravilno zavrnili njegov zahtevek. Sodišče je pravilno uporabilo določbe o pobotanju terjatev, ko je na podlagi najemnikove pripoznave pobotalo terjatev najemodajalca nasproti najemniku, s tistim, kar je ta terjal od njega, saj je šlo za zapadlo denarno terjatev.

Domneva se, da ima hipotekarni dolžnik, čigar nepremičnina je zastavljena, pravni interes opraviti izpolnitev namesto dolžnika iz posojilne pogodbe. Na izpolnitelja preidejo vse upnikove pravice, pri čemer od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Dolžnik lahko ugovarja in dokazuje, da je izpolnitelj plačal preveč.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikovemu pravnemu razlogovanju pravila o vračunavanju, določenega v 1. odstavku 312. člena ZOR. Vendar pa ugotavlja, da tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji ni trdila, da obvestila dolžnika o vrstnem redu vračunavanja obveznosti v zvezi s plačili zneskov 391.360,62 SIT in 12.396,00 SIT ni prejela v časovnih okvirih, določenih v 1. odstavku 312. člena ZOR.

Da pa tožena stranka ugovora delne krivde tekom pravde ni podala, pa so tudi neutemeljena pritožbena izvajanja tožeče stranke, ker je tožena stranka tekom pravde navajala, da je podana izključna krivda tožnika za nastali škodni dogodek. Tak ugovor o izključni krivdi (drugi odstavek 177. člena ZOR) pa zajema tudi ugovor o delni krivdi (tretji odstavek 177. člena ZOR).

Terjatev lahko preneha tudi s pobotom, vendar v izvršbi ni mogoč procesni pobot. Takšen pobot je namreč mogoče uveljavljati najkasneje v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje. V izvršilnem postopku je zato možno le materialnopravno pobotanje, terjatve pa morajo biti ugotovljene z izvršilnim naslovom oziroma njihov obstoj ne sme biti sporen. Za uspešen pobot morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji: vzajemnost terjatev, zapadlost in istovrstnost. Prvi odstavek 312. člena OZ pa določa, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. To izjavo pa dolžnik lahko poda tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi

Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe že v izhodišču napačno obračunalo obseg obveznosti dolžnika. To pa je tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer glede tega, v kakšnem delu je tožeča stranka umaknila tožbo in tudi o tem, ali in v kolikšnem delu bi tožeča stranka z zahtevkom, v primeru če tožbe ne bi umaknila, uspela, o odločilnih dejstvih, o tem, ali je tožena stranka v celoti izpolnila zahtevek tožeče stranke, pa tudi obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini navedenih listin in med samimi temi listinami. Navedena dejstva so bistvenega pomena za samo odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je tožeča stranka v primeru umika tožbe upravičena terjati od tožene stranke povrnitev pravdnih stroškov le, če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. člena ZPP).

Do vračunavanja po določbah 2. odst. 312. člena ZOR bi bila tožeča stranka upravičena, če tožena stranka pri posameznih plačilih ne bi navedla, kaj z njimi plačuje, pa še to samo v primeru, če bi bil dolg tožene stranke iz naslova prejšnjih mesečnih obveznosti med strankama nesporen. Ker ta dolg ni bil nesporen, pa tožeča stranka že zaradi tega ni bila upravičena, da plačila tožene stranke uporabi za poravnavo tistega, za kar je samo ona menila, da ji tožena stranka še dolguje.

Tožena stranka je torej zatrjevala, da je tožeči stranki po računu št. 730/94 plačala več kot je bila njena obveznost iz navedenga računa, v posledici česar je preplačilo uveljavljala kot podlago za prenehanje terjatve po neplačanem delu računa št.361/95 v višini 160.849,00 SIT. Takšno trditveno podlago tožene stranke je potrebno razumeti kot ugovor prenehanja terjatve. V delu, ko naj bi izpolnitev tožene stranke pri plačilu obveznosti po računu št.730/94 presegla obveznost tožene stranke, bi torej šlo za izpolnitev, za katero tožena stranka ni določila namena izpolnitve. V takem primeru je potrebno smiselno uporabiti pravila o vračunavanju iz 1. odst. 312. člena ZOR, katerega določila so se uporabljala v spornem obdobju. Če tovrstna pravila o vračunavanju veljajo v primeru, ko izpolnitve dolžnika ne zadostujejo za poravnavo vseh obveznosti, ni videti razloga, da se ista pravila ne bi uporabljala tudi v primeru, ko bi dolžnik izkazoval, da je ob izpolnitvi posamezne obveznosti izpolnil toliko več, da preplačilo celo presega drugo istovrstno obveznost upnika.

Z izjavo na listini je toženec pristopil k dolgu. Tožnik je imel pravni interes, da plača dolg, ker je bila njegova nepremičnina obremenjena s hipoteko, dolg pa je zapadel.