VSRS Sklep X Ips 732/2007

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo pod opr. št. X Ips 732/2007, X Ips 733/2007, X Ips 734/2007, X Ips 735/2007, X Ips 776/2007 in X Ips 784/2007, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 732/2007.
2. Revizije se zavržejo.

Zoper pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka dne 22. 10. 2007 oziroma dne 5. 11. 2007 po odvetniku vložila revizije. Njihovo dovoljenost v vseh zadevah vsebinsko enako utemeljuje z 2. točko 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS,

št. 105/2006 in 26/2007 – sklep US

).

K 1. točki izreka:

Glede na to, da gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj se v obeh primerih izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, poleg tega pa sta obe stranki spora v vseh primeri isti. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljenih razlogov zoper združevanje postopkov na revizijski stopnji in je ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (1. odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) smiselno uporabilo določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1 in obravnavane postopke samo združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

Revizije niso dovoljene.

Z izpodbijanimi pravnomočnimi sodbami je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkine tožbe zoper odločbe tožene stranke, s katerimi je ta zavrnila revidentkine pritožbe zoper odločbe Carinskega urada N.G. V vseh spornih carinskih postopkih je prvostopenjski carinski organ za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po posameznih carinskih deklaracijah (ECL), naknadno obračunal carinski dolg na podlagi točke c 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (CZ-1995; Uradni list RS, št. 1/1995, 28/1995, 32/1999 in 40/1999 - popr.), ker je bilo ugotovljeno, da blago ni izpolnjevalo pogojev za preferencialno obravnavo.

Po 2. odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova Vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in obenem je bil imenovan nov minister. Revidentka meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/1999, 70/2000, 52/2002 in 73/2004) v

28do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje neenotno sodno prakso prvostopenjskega sodišča glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po CZ(1995).

Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne va

rnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanih primerih je vsebina zadeve vprašanje, ali je bil obnovljen postopek carinjenja izveden pravilno in zakonito ter s tem povezano vprašanje, ali carinski dolg obračunati v skladu z določbami o naknadnem obračunom carine po CZ(1995)

ali

na podlagi določb o obnovi postopka po ZUP

.

Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje (pooblastilo državne podsekretarke), zato ni pomembno pravno vprašanj

e po vsebini obravnavane zadeve, ampak stransko vprašanje, ki ga navaja zgolj kot razlog za dovoljenost revizije. Sodna praksa prvostopenjskega sodišča je v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge), kar kaže na jasen pravni položaj in zato od odločitve vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni mogoče pričakovati razvoja prava oziroma poenotenja sodne prakse. Poleg tega se vrhovno sodišče glede tega stranskega vprašanja v celoti strinja s stališčem,

ki ga v izpodbijani sodbi navaja tudi prvostopenjsko sodišče, in sicer, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat in da je zato imenovana državna podsekretarka imela veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse prvostopenjskega sodišča v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ(!995)

, pa

Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (opr. št. X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ (in na podlagi tega naknadni obračun carinskega dolga) ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanih primerih je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

Ker torej vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podana neenotnost sodne prakse, po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je Vrhovno sodišče revizije kot nedovoljene zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

V skladu z določilom 1. odstavka 154. člena in določilom 1. odstavka 165. člena ZPP-UPB3, ki se

na podlagi 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno za

vprašanja postopka, ki niso urejena v ZUS-1,

revidentka sama nosi stroške revizijskega postopka.