VSRS Sodba III Ips 94/2016-3

I. Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba toženke in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici stroške pritožbenega in revizijskega postopka v višini 4.508,31 (1.461,07 + 3.047,24) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 57.023,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49.275,04 EUR od 2. 2. 2011 in od zneska 7.748,75 EUR od 25. 5. 2012 (I. točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice (III. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi za plačilo 57.023,79 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Posledično je tožnici naložilo povračilo toženkinih stroškov celotnega postopka (II. točka izreka).

3Vrhovno sodišče je na predlog tožnice s sklepom III DoR 69/2016-9 z dne 15. 7. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanj:

- ali je višje sodišče napačno interpretiralo določbe 9. člena Pogodbe A. s tem, ko je presodilo, da ne predstavlja pogodbe v korist tretjega in da iz te določbe ne izhaja (določen oziroma določljiv) predmet obveznosti toženke;

- ali je materialnopravno pravilna odločitev višjega sodišča, da na strani naročnika ni podana obveznost unovčitve bančne garancije za poplačilo podizvajalca, ki jo je naročnik zahteval v vsebini, da krije tudi obveznosti izvajalca do njegovih podizvajalcev, če jih izvajalec ne bi poplačal iz kakršnega koli razloga, upoštevaje, da je zavarovalni primer nastopil, naročnik pa je bil izrecno pozvan k unovčitvi bančne garancije in poplačilu podizvajalca;

- ali je bil (v okoliščinah konkretnega primera) naročnik dolžan unovčiti bančno garancijo in iz prejetih sredstev poplačati podizvajalca oziroma ali naročnik lahko odkloni unovčitev bančne garancije in poplačilo podizvajalca brez utemeljenih razlogov in ali je podana odškodninska odgovornost naročnika, če bančne garancije ne unovči ob nastopu zavarovalnega primera (neplačila podizvajalca s strani izvajalca);

- ali je materialnopravno pravilna odločitev višjega sodišča, da lahko naročnik unovči bančno garancijo za poplačilo podizvajalca zgolj v primeru izpolnjenih pogojev po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), upoštevaje, da taki pogoji za unovčitev niso določeni ne v bančni garanciji ne v 631. členu OZ ne v Pogodbi A. in da 631. člen OZ vsebuje zakonito cesijo;

- ali je (v okoliščinah konkretnega primera) odškodninska terjatev podizvajalca do naročnika samostojna terjatev, ki ni vezana na zaključek stečajnega postopka nad izvajalcem, in ali odškodninska terjatev podizvajalca do naročnika zapade v plačilo neodvisno od zaključka stečajnega postopka nad izvajalcem;

- ali je višje sodišče poseglo v dejansko stanje z ugotovitvijo, da je tožbeni zahtevek preuranjen, čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo datume zapadlosti odškodninskega zahtevka, kot je tudi tožeča stranka izkazovala, da v stečajnem postopku B., d. d. [sedaj B., d. d. - v stečaju], navadni upniki ne bodo poplačani, in ali bi sodišče zaradi zapisanega moralo opraviti pritožbeno obravnavo.

4Na podlagi navedenega sklepa je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo toženke zavrne in v I. točki izreka potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno pa je predlagala, da Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Zahtevala je povračilo stroškov revizijskega postopka.

5Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

Glede uporabe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

6Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki so se uporabljale pred začetkom uporabe ZPP-E.

Relevantno dejansko stanje

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Toženka je z B., d. d., Ljubljana - v stečaju (kot izvajalko oziroma vodilno partnerko) sklenila pogodbo, št. 1/2004 z dne 22. 12. 2004, za oddajo javnega naročila za izvedbo pogodbeno določenih del na odseku avtoceste L., za pogodbeno vrednost 51,541.307,22 EUR, ter pogodbo, št. 9/2004 z dne 19. 10. 2004, za oddajo javnega naročila za izvedbo pogodbeno določenih del na odseku avtoceste H., za pogodbeno vrednost 59,193.979,59 EUR (v nadaljevanju Pogodbi).

- Tožnica je za glavno izvajalko (B., d. d. - v stečaju) opravila dela po podizvajalski pogodbi, št. 6/05 z dne 20. 4. 2005, na avtocestnem odseku L. in po podizvajalski pogodbi, št. 8/2004 z dne 22. 12. 2004, na avtocestnem odseku H.

- Glavna izvajalka svojih potrjenih in zapadlih obveznosti do tožnice ni izpolnila, zaradi česar je tožnica 1. 2. 2011 na toženko naslovila zahtevek za neposredno plačilo podizvajalca, ki ga je ta prejela 2. 2. 2011. 4. 3. 2011 je nanjo naslovila urgenco za plačilo; 19. 4. 2011 pa še zadnji poziv za neposredno plačilo, zahtevo za unovčitev bančne garancije in dostop do informacij javnega značaja, ki ga je toženka prejela 20. 4. 2011.

- V skladu s pogoji Pogodb¹ je A., d. d., pridobil bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Z njo se je banka nepreklicno in brezpogojno zavezala toženki izplačati zavarovani znesek, če glavna izvajalka svoje pogodbene obveznosti ne bi izpolnila v dogovorjeni kvaliteti, količini in rokih oziroma če ne bi poravnala potrjenih zapadlih obveznosti do podizvajalcev iz podizvajalskih pogodb.

Presoja utemeljenosti revizije (I. točka izreka)

8V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.² Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena;³ zato Vrhovnemu sodišču na takšne revizijske navedbe ni treba odgovarjati. Dovoljeni revizijski razlogi so izrecno določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, pri čemer je v tretjem odstavku 370. člena ZPP izrecno izključeno, da bi bilo revizijo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da je revizijsko sodišče pri svojem odločanju vezano na dejansko podlago, ugotovljeno v sodbah sodišč nižjih stopenj, zaradi česar so v celoti neupoštevane tiste navedbe pravdnih strank, ki od te dejanske podlage odstopajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Takšnih dejanskih navedb in z njimi povezanih revizijskih razlogov zato Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

9Vrhovno sodišče je problematiko odškodninske odgovornosti toženke (naročnice) v razmerju do podizvajalke zaradi neunovčitve bančne garancije že obravnavalo v sodbah III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016, III Ips 53/2015 z dne 31. 8. 2016 in III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017, v katerih je pojasnilo, da 9. člen Pogodb ne ustanavlja lastne in neposredne pravice podizvajalcev nasproti toženki, da pa vsebuje zavezo glavne izvajalke, da toženki izroči bančno garancijo z določeno vsebino. Tudi sama bančna garancija podizvajalcem takšne (neposredne) pravice ne daje. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da niti Pogodb niti obravnavane bančne garancije ni mogoče šteti za pogodbo v korist tretjega v smislu 126. člena OZ (prvo dopuščeno revizijsko vprašanje). Revizijske navedbe, da je neposredna upravičenka iz bančne garancije tudi tožnica, tako niso utemeljene.

10Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v prej citiranih zadevah pa je zmotno stališče sodišča druge stopnje in stališče toženke, da slednja na podlagi določb Pogodb ni imela obveznosti unovčiti bančno garancijo (drugo in tretje dopuščeno revizijsko vprašanje). Čeprav namreč tožnica ni pridobila neposrednega zahtevka do toženke na podlagi Pogodb ali bančne garancije, pa vendarle ni dvoma, da je bil smisel in namen določb 9. in 20. člena Pogodb prav v tem, da se tožnici in drugim podizvajalcem zagotovi varstvo in neposredno plačilo od izvajalca del. Te pogodbene določbe so bile namreč posledica dolžnosti toženke, vzpostavljene (tudi v javnem interesu) z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000),⁴ sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000), ki bi bile v primeru drugačnega materialnopravnega stališča izvotljene ter zgolj gola črka na papirju. Ni šlo namreč le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo toženko in njenega izvajalca del (B., d. d. - v stečaju), temveč tudi za izpeljavo zaveze toženke, ki pa ni bila le v tem, da toženka doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v skladu z načelom skrbnosti ter v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena (med drugim v dobro tožnice). V tem smislu zavarovanje obveznosti B., d. d. - v stečaju, zagotovo varuje koristi tožnice, zaradi česar ravnanje toženke, ki je, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, brez utemeljenih razlogov opustila dolžnost unovčenja bančne garancije, četudi so se stekli pogoji za njeno unovčneje, ne more biti pravno varovano. Ratio ureditve položaja podizvajalcev v sistemu javnega naročanja je namreč tako v varovanju njihovega položaja kot (tudi) v javnem interesu. Ob upoštevanju obrazloženega pa toženke k skrbnemu ravnanju v dobro tistih, katerih varstvo je jasno predvidela že v razpisnem postopku, ne odvezuje niti sklicevanje na nejasno pozitivnopravno ureditev.

11Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, so pogoji Pogodb in vsebina bančne garancije pri tožnici že ob sklepanju podizvajalske pogodbe z B., d. d. - v stečaju vzbudili zaupanje in utemeljeno pričakovanje, da bo imela plačilo za opravljeno delo varovano oziroma da bo plačilo za opravljeno delo prejela vsaj iz sredstev unovčene bančne garancije. Ob upoštevanju dejstva, da je pogodbeno določilo temeljilo na predpisih o zavarovanju obveznosti ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja, za katere se domneva, da so vsem poznani, pa je to utemeljeno še toliko bolj. Ob obstoju takih pričakovanj tožnice, njenih izrecnih pozivov za unovčenje bančne garancije in ob vednosti, da plačila od izvajalca ni in ga ni mogoče pričakovati, je mogoče toženkino zavrnitev teh zaprosil brez utemeljenega razloga šteti za nedopustno (protipravno) ravnanje. Da bo tožnica v takšnem primeru ostala brez plačila za svoje delo in ji bo s tem nastala škoda, pa je bila za toženko predvidljiva posledica. Vrhovnega sodišča pri tem stališču ne omaje niti sklicevanje respondentke na njegovo sodbo X Ips 115/2015 z dne 20. 1. 2016 (na stališče, da vsako pričakovanje (še) ni pravno varovano pričakovanje). V obravnavanem primeru je namreč pridobitev pravice tako gotova, da predstavlja pravno zavarovan položaj tožnice.

12Prav tako zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da lahko naročnik unovči bančno garancijo za poplačilo podizvajalca zgolj v primeru izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ, upoštevaje okoliščino, da taki pogoji za unovčitev niso določeni ne v bančni garanciji ne v 631. členu OZ ne v Pogodbi in da 631. člen OZ vsebuje zakonito cesijo (četrto dopuščeno revizijsko vprašanje). Presoja obstoja odškodninske odgovornosti v okoliščinah konkretnega primera namreč ni odvisna od (ne)izpolnjenosti pogojev za zahtevek na podlagi 631. člena OZ, saj gre pri neposrednem zahtevku podizvajalca do naročnika po 631. členu OZ oziroma po določilih ZJN-2⁵ za drugo pravno podlago kot pri vtoževani odškodnini. Neutemeljenost prvega posledično ne pomeni sama po sebi tudi neutemeljenosti zahtevkov po morebitnih drugih podlagah.⁶

13Tudi materialnopravno stališče sodišča druge stopnje glede petega dopuščenega revizijskega vprašanja je zmotno. Ne velja namreč, da odškodninska obveznost zapade šele, ko je znan obseg škode, kar naj bi bilo v primeru stečajnih postopkov šele z zaključkom postopka, saj naj bi (navadni) upniki stečajnega dolžnika šele takrat izvedeli, v kolikšni meri bodo njihove terjatve ostale neplačane. Obstoj obveznosti toženke do tožnice ni odvisen od stečajnega postopka nad glavno izvajalko. Po določbi prvega odstavka 164. člena OZ je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Tožnici pa je škoda nastala s tem, ko toženka ni unovčila bančnih garancij. Vzpostavitev stanja pred škodnim ravnanjem (opustitvijo) toženke pomeni plačilo zneska, ki bi ga plačala banka na podlagi garancije. V primeru, da bi toženka garancijo unovčila, bi banka (garant) pridobila terjatev do B., d. d. - v stečaju v višini izplačanih zneskov, in sicer na podlagi njunega pogodbenega razmerja. Tako bi banka (lahko) terjatev uveljavljala v stečajnem postopku nad B., d. d. Odškodninska terjatev tožnice do toženke je torej osamosvojena in ni v konkurenci s stečajnim postopkom glavne izvajalke.⁷

14Ob upoštevanju pojasnjenega se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odškodninska terjatev tožnice zapadla v plačilo z dnem prejema poziva za neposredno plačilo (oziroma za del zahtevka z dnem vložitve tožbe), zaradi česar je od tega trenutka od toženke upravičeno zahtevala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti.

15Po obrazloženem je z odločitvijo revizijskega sodišča vzpostavljena prvostopenjska sodba, zaradi česar Vrhovnemu sodišču na zadnje (šesto) dopuščeno revizijsko vprašanje ni bilo treba odgovoriti.

16Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka)

17Odločitev o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP. Z vzpostavitvijo prvostopenjske sodbe je že odločeno, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji. Glede na to da je revidentka z revizijo v celoti uspela in je bila sodba sodišča druge stopnje razveljavljena, je toženka tožnici dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo in stroške revizijskega postopka. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) so stroški pravdnega postopka glede na čas vložitve tožbe odmerjeni po ZOdvT. Vrhovno sodišče je upoštevaje vložene stroškovnike tožnici priznalo 1.461,07 EUR pritožbenih stroškov⁸ ter 3.047,24 EUR revizijskih stroškov⁹ (skupaj 4.508,31 EUR, kot to izhaja iz II. točke izreka te sodbe).

¹ Tretji odstavek 9. člena Pogodb je izvajalcu nalagal izročitev bančne garancije naročniku, prvi odstavek 20. člena Pogodb pa je njuno veljavnost pogojeval (odložni pogoj) s predložitvijo te garancije.
² Drugi odstavek 371. člena ZPP.
³ Tretji odstavek 374. člena ZPP.
⁴ Določba drugega odstavka 8. člena teh Navodil se glasi: "Če poleg glavnega izvajalca sodelujejo v izvedbi javnega naročila tudi njegovi podizvajalci, mora glavni izvajalec za zavarovanje svoje obveznosti iz naslova plačila podizvajalcem izročiti naročniku bančno garancijo, določeno v 5. členu Odredbe o finančnem poslovanju proračunskih porabnikov (Uradni list RS, št. 71/99 in 78/99).
⁵ Uradni list RS, št. 128/06, Uradni list Evropske unije, št. 317/07, Uradni list RS, št. 16/08, 34/08, Uradni list Evropske unije, št. 314/09, Uradni list RS, št. 19/10, 18/11, Uradni list Evropske unije, št. 319/11, Uradni list RS, št. 43/12 - odl. US, 90/12 - ZJNPOV, 90/12, 12/13 - uradno prečiščeno besedilo, Uradni list Evropske unije, št. 335/13, Uradni list RS, št. 19/14, 32/14 - ZPDZC-1, 90/14 - ZDU-1l, Uradni list Evropske unije, št. 330/15, Uradni list RS in št. 91/15 - ZJN-3.
⁶ Glej tudi 15. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016 in 23. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 53/2015 z dne 31. 8. 2016.
⁷ Glej tudi 22. in 23. točko obrazložitve sodbe VS RS III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017.
⁸ Priznani pritožbeni stroški tožnice vključujejo 1.177,60 EUR stroškov za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 263,47 EUR (22 %) DDV.
⁹ Priznani revizijski stroški tožnice vključujejo 1.472,00 EUR stroškov za revizijo (tar. št. 3300), 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), sodno takso v višini 1.227,00 EUR in 328,24 EUR (22 %) DDV.