UPRS Sodba I U 1121/2016-23

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Krško št. 330-560/2015/45 z dne 23. 12. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

1Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odobrila pravni posel za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču na podlagi kupne pogodbe, ki sta jo 20. 5. 2015 sklenili pogodbeni stranki B.B. kot prodajalec in A.A. kot kupec za parcele št. *107/33, 1815/0, 1816/0 in *239/0, vse k.o. ..., za kupnino 6000 EUR (v 1. točki izreka), odločila, da se zahteva tožnika za odobritev pravnega posla glede istih nepremičnin zavrne (v 2. točki izreka), odločila, da se zahteva za povračilo stroškov, ki jih je priglasil A.A., zavrne (v 3. točki izreka), odločila, da se zahteva za povračilo stroškov, ki jih je priglasil tožnik, zavrne (v 4. točki izreka) in ugotovila, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (v 5. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v ponovnem postopku, po tem ko je drugostopenjski organ njegovo v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 22. 7. 2015 odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovno odločanje. Drugostopenjski organ je odločbo z dne 22. 7. 2015 odpravil iz razloga, ker je presodil, da je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede prihodkov iz kmetijske proizvodnje za leto 2014, ob tem ko je A.A. izkazoval, da na kmetiji pridobiva pomemben del dohodka in s tem izpolnjuje vse pogoje iz prve alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki so določeni za kmeta fizično osebo. V ponovnem postopku prvostopenjski organ ugotavlja, da mora biti, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 24. člena ZKZ glede dohodka, vrednost ustvarjenih kmetijskih pridelkov na kmetiji v letu 2014 12.322 EUR. Upravni organ je narok za ustno obravnavo razpisal za dne 1. 12. 2015 in povabil tudi predlagane priče: C.C., Č.Č., D.D., E.E.in F.F. Te priče je tudi zaslišal, zaslišal pa je tudi mag. G.G., terensko svetovalko, zaposleno pri A., v zvezi z izračunom kmetijske proizvodnje za leto 2014, ki ga je izdelala za kmetijo A.A. dne 8. 5. 2015, z dopolnitvama z dne 17. 6. 2015 in 22. 6. 2015, in iz katerega izhaja, da je znašal skupni prihodek kmetijske proizvodnje za kmetijo A.A. v letu 2014 14.113 EUR. Na podlagi vseh zbranih dokazil: izjav strank in izjave kmetijske svetovalke ter izpovedb prič je upravni organ zaključil, da je vrednost kmetijske proizvodnje za leto 2014 za kmetijo A.A. v višini 14.113 EUR. Upravni organ ugotavlja, da tudi tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta fizično osebo po določilih 24. člena ZKZ in pri nakupu predmetnih nepremičnin tako lahko uveljavlja predkupno pravico do nakupa kot drug kmet. Vendar je navedena predkupna pravica po vrstnem redu predkupnih upravičencev, določenih v 23. členu ZKZ, za kmetom, katerega zemljišče meji na zemljišče, ki je naprodaj, in ki jo je uveljavljal A.A., zato je zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla zavrnil, A.A. pa je, ob izpolnjenih tudi drugih predpisanih pogojih, pravni posel odobril.

2Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 22. 6. 2016 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa; zavrnilo je tudi tožnikovo zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožnik v tožbi predlaga odpravo 1., 2., 3. in 4. točke izreka odločbe prvostopenjskega organa. Meni, da je ugotovitev organa prve stopnje, da A.A. izpolnjuje pogoje za kmeta fizično osebo, ki so določeni v 24. členu ZKZ, in da ima zato predkupno pravico kot kmet, nepravilna in da je zato v zadevi tudi nepravilno odločeno. V ponovnem postopku je bilo treba ugotavljati le še, ali je A.A. v letu 2014 iz kmetijske dejavnosti pridobil pomemben del dohodka, kot je predpisano v 24. členu ZKZ. Organ prve stopnje je v ponovnem postopku izvedel zgolj dokaze z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal A.A., ter zaslišal še kmetijsko svetovalko. Dokazov, ki jih je predlagal tožnik, predvsem s cenilcem kmetijske stroke, ki bi pripravil izračun prihodka iz kmetijske dejavnosti za A.A., in ki bi izkazoval dejanske prihodke ter ne bi temeljil zgolj na izjavi A.A., ni izvedel. Pri odločitvi je organ prve stopnje izhajal iz (popravljenega) izračuna prihodka kmetijske proizvodnje za leto 2014, ki ga je izdelala kmetijska svetovalka, in ki izkazuje vrednost prihodkov kmetijske proizvodnje v višini 14.113 EUR. V obrazložitvi izračuna je navedeno, da so podatki o prašičih povzeti iz registra prašičev, ostali podatki (odojki, piščanci, race, koruza, ječmen, krompir, vino) pa so povzeti po izjavi A.A., kar je kmetijska svetovalka, ko je bila zaslišana, potrdila. V zvezi z ugotovitvami organa o prihodkih, doseženih iz naslova prodaje prašičev, tožnik ugovarja, da se je ugotavljalo številčno stanje prašičev, in še to nepravilno, ne pa dohodek, ki je bil dosežen iz tega naslova. Tožnik ocenjuje, da je zaslišanje kmetijske svetovalke in drugih prič pokazalo, da izračun prihodka iz kmetijske dejavnosti za leto 2014 ne izkazuje dejanskih prihodkov A.A. iz kmetijske dejavnosti, temveč gre zgolj za oceno, ki nima podlage v dejanskem stanju. Tožnik meni, da je iz izpovedb prič mogoče zaključiti, da je bilo na kmetiji v letu 2014 zaklanih največ 10 prašičev, težkih povprečno 200 kg, ostalih 9 je bilo težkih med 50 in 120 kg. To pomeni, da je vrednost prihodka najmanj za tretjino nižja od prikazane (če se upošteva, da so bili ostali prašiči težki povprečno 100 kg), torej nižja za vsaj 2400 EUR, kar pomeni tudi, da je vrednost kmetijske proizvodnje nižja od 12.322 EUR. Po mnenju tožnika so prihodki iz naslova kmetijske dejavnosti ostali neizkazani tudi zato, ker A.A. ni predložil izdanih računov za prodano meso, prav tako ne računov za nakup krmil in ostale prehrane za prašiče, piščance in race; pri tem ne gre za vprašanje hrambe računov, kot to ugotavlja organ prve stopnje, temveč za vprašanje dokazovanja. Kot je izpovedala kmetijska svetovalka, vzreja prašičev do devetega tedna lahko poteka samo s kupljeno krmo, in če bi bilo dejansko stanje glede prašičev pravilno ugotovljeno, bi tako A.A. moral (mogel) predložiti tudi te račune in z listinami izkazati, da so zatrjevani podatki točni. Tožnik dalje navaja, da je bilo v izračunu za ječmen in koruzo upoštevano, da je bil pridelek porabljen za krmo živali in še kot samostojen proizvod, prodan na trgu; zato je v izračunu ugotovljen previsok znesek dohodka. Poleg tega je bila v letu 2014 cena za koruzo 0,06 EUR/enota, v izračunu pa je upoštevana cena 0,22 EUR, za ječmen je bila cena 0,15 EUR, v izračunu pa je upoštevana 0,24 EUR. Po mnenju tožnika bi bilo v postopku potrebno pri ugotavljanju dohodkov upoštevati dejansko pridelane kmetijske pridelke oziroma storitve, in ne tiste, ki bi bili lahko pridelani, prav tako je treba upoštevati podatke iz registrov, ki jih vodi država, in ne iz registrov, ki jih vodi sam kmet, še zlasti, če teh podatkov ne potrdijo niti izpovedbe prič. Prvostopenjski organ je postopal drugače, s čimer je kršil določbe 139. člena ZUP. Organ pa je kršil tudi določbe 169. člena ZUP, ker je štel, da imajo enako dokazno moč kot javne listine izjave stranke kot dokaz. Tožnik še navaja, da ni mogoče prezreti, da A.A. ni predložil nobenega računa, pri čemer ta okoliščina ne more dajati podlage za zaključek, da kmet ne more izkazati ustvarjenih prihodkov, ker ne uveljavlja ukrepov s področja kmetijstva. Ni mogoče prezreti niti tega, da A.A. ni predložil niti računov, s katerimi bi lahko izkazal, da ima zaradi kmetijske dejavnosti tudi stroške (nakup krmil, veterinarske storitve, izdatki za kmetijsko mehanizacijo in podobno). Tožnik sodišču predlaga, naj ga v dokazne namene zasliši, predlaga pa tudi imenovanje cenilca kmetijske stroke, ki bo pripravil izračun prihodka iz kmetijske dejavnosti za A.A. Sodišču predlaga, naj odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 12. 2015 v izpodbijanem delu odpravi ter v tem delu zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek oziroma podrejeno, naj odločbo prvostopenjskega organa v izpodbijanem delu odpravi ter samo odloči, da se zahteva za odobritev pravnega posla za predmetne nepremičnine, ki jo je vložil A.A., zavrne ter da se njegova zahteva za odobritev pravnega posla glede teh nepremičnin odobri. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

4Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi prvostopenjskega organa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom tudi A.A. in B.B. Odgovoril je A.A., ki tožbene navedbe prereka ter pritrjuje izpodbijani odločbi, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba je utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ o zahtevah za odobritev pravnega posla tožnika in A.A. odločil na podlagi pravilno rešenega predhodnega vprašanja o tem, ali A.A., katerega zahtevi je organ z izpodbijano odločbo ugodil kot kmetu mejašu kot predkupnemu upravičencu po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, šteje za kmeta po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena tega zakona. Tožnik, ki je predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, kar ni sporno, namreč meni, da je bil eden od pogojev za ugotovitev, da A.A. šteje za kmeta, to je, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, ugotovljen na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

8Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po drugem odstavku tega člena se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti - pri čemer se za kmetijsko dejavnost šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti - šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Ni sporno, da znaša v smislu navedene določbe ZKZ kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti za leto 2014 12.322 EUR; to leto pa je v obravnavanem primeru pravno relevantno, glede na to, da je bilo treba za A.A. ugotoviti, ali šteje za kmeta, v letu 2015 (ko je sprejel ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč).

9Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ ugotovil, da je znašal skupni prihodek kmetijske proizvodnje za kmetijo A.A. v letu 2014 14.113 EUR, in da je tako zaključil na podlagi izračuna kmetijske proizvodnje, ki ga je izdelala kmetijska svetovalka G.G., z dne 8. 5. 2015, z dopolnitvama z dne 17. 6. 2015 in 22. 6. 2015, njenega zaslišanja, izjav stranke A.A. ter listinskih dokazov, ki jih je predložil, in izpovedb prič.

10Iz navedenega izračuna kmetijske proizvodnje (v spisu) izhaja, da obsega ugotovitve o doseženem prihodku od odojkov (1.820 EUR), prašičev (7.220 EUR), piščancev (1.350 EUR), rac (300 EUR), koruze (1.232 EUR), ječmena (691 EUR), krompirja (300 EUR) in vina (1.200 EUR), iz obrazložitve pa, da je bil prihodek od prireje prašičev ugotovljen na podlagi registra prašičev (iz kopije registra, ki je v spisu, je razvidno, da je register prašičev dolžno sproti voditi vsako kmetijsko gospodarstvo, na katerem se redijo prašiči, in sicer o premikih živali, staležu živali itd.), in sicer na podlagi vpisanih podatkov o zakolu živali na domu (ter po izjavi A.A. o neposredni prodaji mesa na domu), prihodek od ostale prireje in pridelkov pa (zgolj) po izjavi A.A. Navedeno je kmetijska svetovalka, ko je bila zaslišana, potrdila, in podala nekaj dodatnih obrazložitev, npr. da si je kmetijo ogledala in da je prostore za živali tudi izmerila ter opravila pregled površin in ugotovila, da prostori za živali in kmetijske površine zadoščajo za v izračunu upoštevano prirejo živali ter pridelano krmo. Iz zapisnikov o zaslišanjih prič (F.F., E.E.,D.D., Č.Č.,C.C.) pa izhaja, da so priče izpovedovale o kmetijski proizvodnji na kmetiji A.A. v letu 2014, in sicer o posameznih vrstah pridelane krme, z grobimi ocenami o količinah ali celo brez vsakršnih takih ocen ter o prireji nekaterih vrst živali, z grobimi ocenami o številčnem stanju ali celo brez teh ocen, vse pa po spominu in ne na podlagi lastnih zapisov itd.. Ob tem iz spisnih listin izhaja še, da A.A. ni predložil nobenega računa od prodaje na domu mesa in kmetijskih pridelkov v letu 2014, in da tudi ni predložil nobenega računa, s katerim bi izkazoval stroške, nastale z opravljanjem kmetijske dejavnosti, npr. za krmo ali krmila za živali, veterinarske storitve ipd..

11Tako voden in zaključen ugotovitveni postopek pa tudi po presoji sodišča ni dajal podlage za zaključek, da je A.A. izkazal pogoj, da je v letu 2014 dosegel dohodek iz kmetijske dejavnosti v višini najmanj 12.322 EUR. A.A. je (namreč) doseganje dohodka iz kmetijske dejavnosti dokazoval v bistvenem z lastno izjavo; tudi kolikor je izračun kmetijske proizvodnje izdelala kmetijska svetovalka kot strokovnjakinja, ga je sestavila na podlagi lastnih podatkov, ki jih je podal A.A. (brez da bi se pri tem oprl na listine), kar pomeni, da v postopku ni nastopala kot izvedenka kmetijske stroke, ampak v svojstvu A.A. strokovne pomočnice (pri čemer njena zaposlitev pri A. ni pomembna; ne ona ne institucija, v kateri je zaposlena, namreč nista bili določeni za izvedenko kmetijske stroke za potrebe dokazovanja v tem postopku), in kot priča. Izjava kot dokaz pa se po ZUP (prvi odstavek 188. člena) sme vzeti za ugotovitev nekega dejstva le, če ni dovolj drugih dokazov, ali v malo pomembnih zadevah, če bi bilo zaradi iskanja drugih dokazov oteženo uveljavljanje pravic stranke; navedeno, torej da gre za subsidiaren dokaz, je toženka glede na navedbe v odgovoru na tožbo očitno prezrla. Za malo pomembno zadevo v obravnavanem primeru ne gre, saj je od rešitve predhodnega vprašanja statusa kmeta A.A. odvisna odločitev o odobritvi pravnega posla, (pogojno) sklenjenega, ali s A.A. ali tožnikom kot kupcem. Za izkazovanje dohodka iz kmetijske dejavnosti v letu 2014 pa je izjava A.A. (lastna pisna izjava ter izračun kmetijske proizvodnje, ki ga je po podatkih A.A. izdelala kmetijska svetovalka) nosilni (ključni) dokaz, ki poleg tega z dovolj drugimi in primernimi dokazi ni bil dopolnjen. Kot dokaz ni predložena nobena javna listina, od zasebnih listin, ki se nanašajo na leto 2014, pa je bil tudi predložen le lastno vodeni register prašičev, katerega podatki poleg tega niso potrjeni s podatki Centralnega registra prašičev kot javnega registra; predložen tudi ni bil noben račun za kupljena krmila, kupljeno krmo, opravljene veterinarske storitve, predložen ni bil noben izdan račun od prodaje na domu mesa in kmetijskih pridelkov ipd.. Iz izpovedb prič pa tudi izhajajo ali le grobe ocene o posameznih vrstah pridelane krme ter količinah in o prireji posameznih vrst živali ter njihovem številčnem stanju ali še te ne oziroma iz izpovedbe kmetijske svetovalke le ocene o tem, da prostori za živali in kmetijske površine zadoščajo za v izračunu upoštevano prirejo živali ter pridelano krmo. S temi dokazi tako dohodek iz kmetijske proizvodnje na kmetiji A.A. v letu 2014, in ta je bil predmet dokazovanja, tudi po presoji sodišča ni bil izkazan. Sodišče sodi, da tožnik utemeljeno ugovarja, da izvedeni dokazi niso bili zadostni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja v pogledu dohodka, ki ga je A.A. dosegel iz kmetijske dejavnosti v letu 2014. Po presoji sodišča glede na to organ tudi ne bi mogel zavrniti tožnikovega dokaznega predloga, ki ga je ta podal v postopku, za dokazovanje dohodka iz kmetijske dejavnosti na kmetiji A.A. v letu 2014, z izvedencem kmetijske stroke. To tudi zato, ker bi bil ob dokazovanju z izvedencem (lahko) odstranjen dvom v verodostojnost izračuna kmetijske proizvodnje, ki ga je izdelala G.G., ne le v pogledu upoštevanih prodanih proizvodov po obsegu in vrsti ter dejanskih podlag za to, pač pa tudi v pogledu upoštevanih prodajnih cen, kar vse je bilo v postopku med strankami sporno.

12Sodišče ne sprejema navedb stranke z interesom A.A. v odgovoru na tožbo, podanih v smeri, da je bil dohodek od njegove kmetijske proizvodnje v letu 2014 dokazan, in da so nasprotni ugovori tožnika neutemeljeni. A.A. se je v postopku skliceval na status kmeta ter je zakonske pogoje za priznanje dolžan dokazati, kar pomeni, da je na njem trditveno in dokazno breme (in ne na tožniku, da bi ta moral nepopolno ugotovljeno dejansko stanje izpodbijati z nasprotnimi dokazi), založiti je dolžan tudi morebitne stroške (tretji odstavek 115. člena ZUP, tretji odstavek 189. člena tega zakona). Kot je sodišče že navedlo, (namreč) sodi, da A.A. ni predložil ali predlagal zadosti primernih dokazov; priče, kot so bile zaslišane, so za dokazovanje doseženega dohodka neprimeren dokaz, saj so v bistvenem lahko potrjevale le, da se A.A. ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, in sicer s prirejo živali in pridelavo kmetijskih proizvodov, kar pa niti ni sporno, o doseženem dohodku pa niso mogle izpovedati. Tudi listin A.A. o tem ni predložil, vendar pa tega ne more opravičevati z navedbami, da ni dolžan voditi evidenc in hraniti računov, ker ne prejema sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike; v postopku se je skliceval na status kmeta, zato je na njem dokazno breme, da izkaže zakonske pogoje za priznanje, in da torej predloži oziroma predlaga ustrezne in zadostne dokaze.

13Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je tožbi na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter na podlagi tretjega odstavka tega člena zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Glede na to za odločitev v zadevi sodišču tudi ni bilo potrebno opraviti glavne obravnave. Zaradi vsebinske povezanosti odločitve je sodišče odpravilo izpodbijano odločbo v celoti. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 mora prvostopenjski organ izdati nov upravni akt ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča in stališč sodišča, ki se tičejo postopka; to pomeni, da mora popolno ugotoviti dejansko stanje za rešitev predhodnega vprašanja statusa kmeta za A.A. po določbi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ ter pri tem v posebnem ugotovitvenem postopku dosledno upoštevati določbe ZUP o dokazovanju, nato pa (ponovno) odločiti o zahtevah za odobritev pravnega posla, upoštevajoč 23. člen ZKZ ter druge relevantne določbe tega zakona.

14Tožnik izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega organa o stroških. Čeprav v tožbi za to ne podaja razlogov, je sodišče moralo odločitev odpraviti tudi v tem delu izreka, zaradi vsebinske povezanosti odločitve. V ponovnem postopku bo organ o stroškovnih zahtevkih strank odločil na podlagi 113. člena ZUP.

15Stroškovnemu zahtevku tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške sodnega postopka po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, povečane za 22 % DDV, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV.

16Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. pa je sodišče zavrnilo iz razlogov v nadaljevanju. V 19. členu je ZUS-1 za osebe, ki bi jim bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, določil, da imajo položaj stranke. Vendar za te osebe ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov postopka. Zato je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 potrebno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primerno je uporabiti tiste določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu¹. Po prvem odstavku 154. člena ZPP pa stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Glede na to stranka z interesom A.A., ki je v upravnem sporu nastopal na strani toženke (v odgovoru na tožbo je podal vsebinsko enak predlog sodišču glede odločitve o tožbi), ki pa ni uspela obraniti svoje odločitve ter v tem upravnem sporu z odgovorom na tožbo ni uspela, do povrnitve stroškov postopka ni upravičen.

-------------------------------

¹ Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepih I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.