UPRS Sodba I U 278/2017-8

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo zaradi molka organa, ki jo je vložil tožnik, ker Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju UIL) v zakonskem roku ni odločil o njegovi zahtevi za izrek ničnosti sklepa št. 31221-7/2013-4/105 z dne 21. 4. 2014, s katerim je UIL ugotovil, da je tožnik kršil četrti odstavek 156. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Toženka je svojo odločitev oprla na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem morata biti za dopustnost pritožbe izpolnjeni dve predpostavki in sicer, da organ prve stopnje na zahtevo stranke ni izdal odločbe ter da je zoper odločitev organa prve stopnje možna pritožba, o kateri odloča organ druge stopnje. V obravnavani zadevi postopek ni dvostopenjski, saj zoper odločbe in sklepe UIL po ZASP in po Zakonu o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (v nadaljevanju ZKUASP) pritožba ni dovoljena. V primeru molka organa prve stopnje je možna tožba v skladu s tretjim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Tožnik se v tožbi sklicuje na četrti odstavek 280. člena ZUP. Po tem določilu je zoper odločbo, s katero se odločba izreče za nično ali se predlog za izrek njene ničnosti zavrne, dovoljena pritožba, razen če zoper odločbo organa, ki jo je izdal, po zakonu ni pritožbe. Meni, da iz določb 150. člena ZASP in 162. a člena ZASP izhaja, da je pritožba izključena le v primeru postopkov po teh dveh členih, torej v primeru izdaje dovoljenja po 150. člena ZASP in v primeru nadzorstvenega postopka po 162. a členu ZASP. V konkretnem primeru po njegovem mnenju ne gre za nobenega izmed teh dveh postopkov, ampak za postopek zaradi ničnosti po prvem odstavku 280. člena ZUP. Ker ZASP v primeru odločanja o predlogu za izrek ničnosti odločbe po 280. členu ZUP pritožbe ne izključuje, po 25. členu Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU) o pritožbi odloča toženka. Poleg tega je z zavrženem pritožbe kršena pravica tožnika do pritožbe, ki jo uokvirjata 13. člen ZUP in 229. člena ZUP, kar hkrati predstavlja kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Toženki očita tudi, da ni ravnala po 255. členu ZUP, kar je vplivalo na zakonitost sklepa in predstavlja kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in odloči, da mu mora toženka povrniti stroške postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da v zadevah upravnega odločanja s področja avtorskih pravic ni organ druge stopnje in da to velja tudi v primeru, ko gre za pravna sredstva v zvezi z zahtevo za izrek ničnosti sklepa UIL. Ker toženka ni drugostopenjski organ v razmerju do urada, se tudi določba 255. člena ZUP v obravnavani zadevi ne more uporabiti. Pravico do pritožbe izključuje že ZASP, po katerem lahko stranke namesto pritožbe vložijo drugo učinkovito pravno sredstvo - tožbo v upravnem sporu. Predlaga zavrnitev tožbe.

4Ker tožnik izpodbija sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, je tožba v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS - 1 dovoljena.

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče se strinja s tožnikom, da je v tej zadevi ključno vprašanje, ali bi bila zoper odločbo UIL, s katero bi odločil o predlogu za izrek ničnosti, dovoljena pritožba. Tožnik trdi, da bi bila pritožba dovoljena, kar naj bi izhajalo iz prvega odstavka 150. člena ZASP in 162. a člena ZASP ter 25. člena ZDU. Navaja, da se na določbe ZASP sklicuje zato, ker je ta zakon veljal v času vložitve predloga za izrek ničnosti, pri čemer sicer meni, da je ZUKSP v relevantnem delu vsebinsko enak.

7Glede na te navedbe bo sodišče uvodoma zavzelo stališče do vprašanja, ali so v tej zadevi relevantne določbe ZASP ali ZKUASP. Tožnik je vložil predlog za izrek ničnosti sklepa UIL¹, ki je bil izdan v postopku nadzora po 162. a členu ZASP. V času vložitve predloga za izrek ničnosti, tj. dne 10. 2. 2016 in v času vložitve pritožbe zaradi molka organa, tj. 21. 9. 2016, je bil nadzor pristojnega organa nad kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic urejen v šestem poglavju ZASP². Toženka pa je o predlogu odločala 21. 12. 2016, ko je že veljal ZKUASP³, ki v 87. členu določa, da z dnem njegove uveljavitve preneha veljati šesto poglavje ZASP. S tem sta prenehala veljati tudi 150. in 162. a člen ZASP, na katera se sklicuje tožnik. Kolektivno upravljanje avtorskih pravic, vključno s postopki odločanja za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti kolektivne organizacije in postopkom nadzora, ter pravna sredstva zoper odločbe, izdane v teh postopkih, so tako od 22. 10. 2016 urejeni v ZKUASP. Sodišče presoja materialno zakonitost izpodbijanega akta praviloma glede na predpise, ki so veljali ob izdaji akta, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravnem interesu tožnika. Izjeme veljajo le, kadar zakon določa drugače.⁴ Po ZUP se zahteva po uporabi veljavnega predpisa nanaša na čas odločanja prvostopenjskega organa, če posamezni posebni upravni postopki tega vprašanja ne uredijo drugače.⁵ V primeru procesnih vprašanj ne obstaja ustavna zahteva, da bi se postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku postopka niso pravica stranke.⁶ Ker gre v obravnavani zadevi za procesno vprašanje in prehodne določbe ZKUASP ne določajo, da se v postopkih v teku uporabljajo določbe ZASP, sodišče zaključuje, da je potrebno glede vprašanja dopustnosti pritožbe zoper odločbe in sklepe UIL uporabiti tisti zakon, ki je veljal v času odločanja o pritožbi zaradi molka, in ne tisti zakon, ki je veljal v času, ko se je začel postopek po predlogu za izrek ničnosti odločbe.

8Nadzor in ukrepi pristojnega organa so urejeni v XIII. poglavju ZKUASP, in sicer šesti odstavek 72. člena določa, da zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, možna pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča upravno sodišče na svojem sedežu. Zakon torej jasno določa, da zoper odločbe ali sklepe, ki jih izda UIL v postopku nadzora nad izvajanjem ZKUASP, pritožba ni dovoljena⁷.

9Po 222. členu ZUP bi moral UIL o predlogu tožnice za izrek ničnosti sklepa res odločiti najpozneje v enem oziroma dveh mesecih, česar ni storil. Če bi o predlogu odločil, pa pritožba zoper to odločitev ne bi bila dovoljena. Zato je odločitev toženke, ki je pritožbo zaradi molka zavrgla, pravilna. Tožnik nima prav, ko trdi, da mu je s tem kršena ustavna pravica do pravnega sredstva. Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil. Sodišče se strinja s toženko, da Ustava zakonodajalcu daje možnost, da izključi pritožbo kot redno pravno sredstvo, če zagotovi drugo enako učinkovito pravno sredstvo. Učinkovito pravno sredstvo, ki je bilo v tem primeru na voljo tožniku, je upravni spor (tretji odstavek 28. člena ZUS-1).

10Ker torej tožnik v tej zadevi nima pravice do pritožbe po 222. člen ZUP, toženka tudi ni kršila pravil postopka, ker ni ravnala po 255. členu ZUP, ki ureja postopek s pritožbo, če odločba prve stopnje ni bila izdana. Ta postopek v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj pritožba ni dovoljena. Zato se toženki tudi do vprašanja opravičenosti razlogov za zamudo ni bilo potrebno opredeliti in sklep v tem smislu ne more biti neobrazložen ter tožniku ne morejo biti kršene pravice iz 22. člena Ustave.

11Nazadnje sodišče še pripominja, da četudi bi se uporabljal ZASP, bi bila odločitev v tem sporu enaka. Peti odstavek 162. a člena ZASP je namreč določal, da se v postopku po tem členu, torej v postopku nadzora nad delovanjem kolektivne organizacije, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek; zoper odločbo ali sklep pristojnega organa ni dovoljena pritožba, mogoča pa je tožba v upravnem sporu, o kateri odloča upravno sodišče. Tega določila po mnenju sodišča ni mogoče razlagati zgolj z gramatikalno razlago tj. dobesedno, kot je to storila tožnica s tem, ko trdi, da ureditev velja zgolj za postopek po tem členu, ne pa tudi za postopek z izrednim pravnim sredstvom. Potrebno je upoštevati ratio legis predpisa, po katerem je treba besedilo "v postopku po tem členu", razlagati v pomenu nadzornega postopka, ki se vodi na podlagi 162. a člena. Namen zakonodajalca je očitno ta, da v postopku, v katerem se odloča o nadzoru nad delovanjem kolektivnih organizacij, ni pritožb, ampak je namesto pritožbe zagotovljeno pravno varstvo v upravnem sporu. Nobenega razumnega razloga ne bi bilo, da bi zgolj v primeru izrednih pravnih sredstev zoper odločbe in sklepe nadzornega organa veljala drugačna ureditev, po kateri bi bila pritožba dovoljena. Razumna in v skladu z načelom pravne varnosti je ureditev, po kateri se v primeru izrednih pravnih sredstev zoper odločbe in sklepe UIL uporabijo enaka pravna sredstva kot v primeru odločitev, ki so sprejete v rednem postopku.

12Kar se tiče trditve toženke iz odgovora na tožbo, da bi lahko kot organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki je akt izdal, eventualno odločala le o predlogu za izrek ničnosti upravnega akta, torej ničnosti sklepa št. 31221-7/2013-4/105 z dne 21. 1. 2014, sodišče pripominja, da gre za navedbe, ki v tem upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti toženkine odločitve o zavrženju pritožbe zaradi molka organa, niso relevantne.

13Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Po drugem odstavku 280. člena ZUP je dopustno izreči za ničen tudi sklep, pod pogojem, da je v njem odločeno o vsebinskem vprašanju; UIL pa v sklepu ni odločil o procesnem, ampak o vsebinskem vprašanju.
² Ur.l. RS 21/1995, 9/2001, 30/2001-ZCUKPIL, 43/2004, 17/2006, 114/2006-ZUE, 139/2006, 68/2008, 110/2013, 56/2015
³ Ur.l. RS 63/2016, ki velja od 22. 10. 2016
⁴ J. Breznik in ostali; Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2008, stran 379
⁵ Enako kot opomba št. 4, stran 178
⁶ Takšno stališče je zavzelo Ustavno sodišče v zadevi U-I-21/02, ko je šlo za vprašanje uporabe novega ZPP tudi za postopke, v katerih je bila tožba vložena še v času veljavnosti starega ZPP.
⁷ Enako določa četrti odstavek 14. člena, ki ureja izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje, kar je prej urejal 150. člen ZASP.