VSRS Sodba I Ips 9999/2014

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 270,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 2. 2016 obsojenega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, ki v zahtevi uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Opozarja na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se prvostopenjska sodba opira na dva nedovoljena dokaza, in sicer na izjavo, v kateri je obsojenec oškodovanki priznal storitev očitanega kaznivega dejanja ter na videoposnetek, ki ga je posnela oškodovanka. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je pri presoji obsojencu očitanega kaznivega dejanja oprlo na kasnejše dogodke. V zahtevi uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec nagnjen k agresivnostnim prebojem, kar je v nasprotju z izvedenčevimi ugotovitvami; nadalje, ker je sodišče sledilo izpovedi oškodovanke, ki po zagovornikovi oceni ni bila prepričljiva in podprta z drugimi dokazi; ter nenazadnje, ker ni raziskalo trditev obrambe o izzvanosti obsojenca s strani oškodovanke. Zagovornik pravnomočni sodbi očita kršitev kazenskega zakona, saj je šlo zgolj za enkratno ravnanje obsojenca, medtem ko zakonski opis kaznivega dejanja nasilništva vsebuje nedovršne glagole, ki implicirajo ponavaljajoča se ravnanja storilca. Dodaja, da intenziteta in trajanje obsojenčevega ravnanja ne dosegata stopnje, potrebne za kaznivo dejanje nasilništva ter, da je zakonski znak nasilnega omejevanja enakih pravic nekonkretiziran. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi nepravilno odmero kazni in napačno odločitev o stroških postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga ugoditev zahtevi in spremembo pravnomočne sodbe tako, da se obsojenca oprosti.

3Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar v odgovoru z dne 6. 2. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj se pravnomočna sodba ne opira na nedovoljene dokaze. Očitana kršitev kazenskega zakona ni podana, ker sodba sodišča prve stopnje vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6Vložnik uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se prvostopenjska sodba opira na izjavo o kazenski odgovornosti (list. št. 13), s katero je obsojenec oškodovanki priznal storitev očitanega kaznivega dejanja. Omenjena izjava po vložnikovem mnenju krši privilegij zoper samoobtožbo, ker obsojenec pred podajo izjave ni bil poučen v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Navedeno izjavo (list. št. 13) je prostovoljno napisal in podpisal obsojenec naslednji dan po storitvi kaznivega dejanja ter jo izročil oškodovanki, pri čemer je v izjavi priznal storitev očitanega kaznivega dejanja. Oškodovanka je izjavo predala policiji, kasneje pa je postala dokaz, na katerega je sodišče oprlo svojo sodbo. Vložnikovi očitki o nedovoljenosti predmetnega dokaza, temeljijo na napačnem razumevanju privilegija zoper samoobtožbo. Omenjeni privilegij, katerega sestavni del je tudi pouk o pravici do molka, posameznika ščiti v situacijah, ko je zaslišan s strani državnih organov, ki v razmerju do njega nastopajo s pozicije moči. V takšni situaciji šele seznanitev osumljenca z njegovimi pravicami, vključno s pravico do molka, omogoča prostovoljno odločitev o izpovedovanju.¹ Drugače kot v razmerju do oblastnih organov, se posamezniki v medsebojnih odnosih svobodno odločajo o vsebini komunikacije in pri tem od sogovornikov ni mogoče pričakovati, da bodo drug drugega opozarjali na pravico do molka. Domet privilegija zoper samoobtožbo tako niti pojmovno ne more zajemati situacij med enakovrednimi subjekti. Vrhovno sodišče je glede izjav o priznanju krivde, ki so jih posamezniki dali v neformalnih pogovorih, že zavzelo stališče, da predstavljajo veljavno pridobljen dokaz in da v takšnih primerih posamezniki nimajo dolžnosti opozarjanja sogovornika na njegove pravice.² Glede na to, da je v obravnavani zadevi šlo za komunikacijo med zakonskima partnerjema, povedano velja še v bistveno večji meri. Ob upoštevanju navedenega je mogoče zaključiti, da gre pri predmetni izjavi za veljaven dokaz, na katerega je prvostopenjsko sodišče smelo opreti svojo sodbo.

7Zagovornik očita prvostopenjski sodbi kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zaradi opiranja prvostopenjske sodbe na videoposnetek (priloga A1), iz katerega je razvidno obsojenčevo verbalno nasilje nad oškodovanko in ga je slednja posnela v letu 2013, torej tri leta po storitvi očitanega kaznivega dejanja. Do očitane kršitve je po zagovornikovi oceni prišlo, ker je oškodovanka s snemanjem obsojenca posegla v njegovo pravico do zasebnosti, sodišče pa je na tako pridobljen dokaz oprlo svojo sodbo. V obravnavanem primeru videoposnetka ni pridobila policija oziroma drug oblastni organ, ampak obsojenčeva žena. Omenjeno dejstvo je pomembno z vidika namena instituta izločitve dokazov, kot sredstva, ki je primarno namenjeno zaščiti posameznika pred neutemeljenimi posegi državnih organov.³ Vprašanje (ne)dovoljenosti dokazov, ki jih pridobijo zasebniki s posegi v pravice drugih posameznikov, se tako ne presoja z vidika drugega odstavka 18. člena ZKP, ampak ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena Ustave RS, ki določa, da so pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS. Navedeno pomeni, da se posameznikova pravica konča takrat in tam, kjer trči ob pravico drugega. Odločitev o dovoljenosti dokaza, ki ga je pridobil zasebnik zato terja tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in pravicami osebe, ki je v dokaz pridobila,⁴ v konkretnem primeru oškodovanke.

8V obravnavani situaciji sta, tako kot sta pravilno ugotovili že obe sodišči nižje stopnje, v koliziji obsojenčeva pravica do zasebnosti ter oškodovankina pravica do osebne varnosti in dostojanstva, ki ju jamči 34. člen Ustave RS. Sestavni del pravice do zasebnosti je tudi pravica do lastne podobe, ki daje upravičencu možnost prepovedati nadaljnjo uporabo posnetkov, na katerih je posnet. Navedeno pomeni, da je oškodovankino snemanje obsojenca in posredovanje videoposnetkov organom pregona, sicer predstavljalo poseg v njegovo pravico do lastne podobe, do katerega pa je prišlo, zaradi obrambe pravice do osebne varnosti. Oškodovanka se je namreč zaradi obsojenčeve vinjenosti in verbalnega nasilja počutila ogroženo, še zlasti zato, ker v kritičnem času ni bilo navzoč nihče, ki bi jo lahko zaščitil, zato se je v nastali situaciji poskusila zavarovati tako, da je obsojenca snemala. Za takšno ravnanje je, glede na obsojenčevo dotedanje agresivne izpade, nedvomno imela upravičene razloge. Nenazadnje je v dogodku posredovala tudi policija, ki je obsojencu na podlagi drugega odstavka 109. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) odredila pridržanje. Šlo je le za poseg, ne pa za kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti, zato nadalje tehtanje med posegom v zasebnost in oškodovankino pravico do osebne varnosti ni potrebno. Vložnikov očitek o nedovoljenosti dokaza in obremenjenosti sodbe s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se tako pokaže kot neutemeljen.

9Zagovornik uveljavlja tudi kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je sodišče pri presoji obsojencu očitanega kaznivega dejanja oprlo na kasnejše dogodke in tudi na njihovi podlagi presodilo, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Hkrati očita sodišču, da je ugotavljalo vprašanje obsojenčevega alkoholizma, kar po njegovi oceni predstavlja prekoračitev obtožnega predloga in kršitev načela materialne resnice. Kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe) je podana, če sodišče izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena (subjektivna identiteta med obtožbo in sodbo), ali če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. To kršitev lahko sodišče zagreši le s spremembo opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku, če obtoženca obsodi za povsem drugo kaznivo dejanje, kot je obtožen, ali če v obsodilni sodbi spremeni opis dejanja v obtoženčevo škodo. Omenjena kršitev se ne more nanašati na razloge sodbe, kot to skuša prikazati zagovornik, zato je njegov očitek neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prekoračilo načela materialne resnice, s tem, ko je ugotavljalo vprašanje obsojenčevega alkoholizma. Omenjeno vprašanje je sodišče razčiščevalo v kontekstu obsojenčeve (ne)prištevnosti. Pri tem je nerelevantno zagovornikovo zatrjevanje, da se obsojenec ni skliceval na neprištevnost oziroma bistveno zmanjšano prištevnost. Sodišče mora namreč skladno z načelom materialne resnice ugotoviti tako odločilna dejstva, ki obsojenca obremenjujejo, kot tudi razbremenilna dejstva. Vprašanje (ne)prištevnosti je bilo v obravnavanem primeru pomembno z vidika uporabe zakonskih določil o krivdi in neprištevnosti, oziroma bistveno zmanjšani prištevnosti, pri čemer je bilo sodišče po uradni dolžnosti zavezano preizkusiti okoliščine, ki bi lahko omajale domnevo o prištevnosti. Prištevnost se namreč domneva, vendar mora sodišče, kolikor se pojavijo okoliščine, ki vzbujajo dvom v to domnevo, le-te preveriti, še zlasti, ker bi bile takšne okoliščine izrazito razbremenilne narave. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi zagovornikovim očitkom o "zlorabi načela materialne resnice in kršitvi iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Vložnik pravnomočni sodbi očita tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so razlogi o odločilnih dejstvih s seboj v nasprotju, vendar z navedbami, da je sodišče v nasprotju z izvedenčevimi ugotovitvami sprejelo zaključek o obsojenčevi nagnjenosti k agresivnostnim prebojem; z izpodbijanjem verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, ki po vložnikovi oceni ni bila prepričljiva in podprta z drugimi dokazi; ter z navajanjem, da sodišče ni raziskalo trditev obrambe o izzvanosti obsojenca s strani oškodovanke, po vsebini ne uveljavlja očitane kršitve procesnega zakona, ampak nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

11Po oceni zagovornika je podana tudi kršitev kazenskega zakona, ker intenziteta in trajanje obsojenčevega ravnanja ne dosegata stopnje, potrebne za kaznivo dejanje nasilništva. Pri tem navaja, da kaznivega dejanja nasilništva ni mogoče storiti zgolj z enkratnim ravnanjem, še zlasti glede na to, da zakonski opis kaznivega dejanja vsebuje nedovršne glagolske oblike, ki terjajo določeno kontinuiteto ravnanja storilca oziroma ponavljajoča se ravnanja. Ocenjuje še, da dejstvo, da je do prijave očitanega kaznivega dejanja prišlo šele po treh letih od dejanja, kaže na to, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju. Trditve glede časovne oddaljenosti prijave kaznivega dejanja in same storitve le-tega, predstavljajo grajo dokazne ocene, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. V preostalem pa je iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da je šlo za grob napad na osebno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost oškodovanke, ki jo je obsojenec davil, ji grozil s smrtjo ter jo žalil, da je "kurba ušiva", v posledici česar se je bila prisiljena zakleniti v drug prostor. Takšen opis dejanja kaže na to, da se je obsojenec nad oškodovanko znesel do te mere, da se mu ni imela prav nobene možnosti upirati in je v, sicer resnično enkratnem dogodku, postala objekt izvajanja nasilja. Glede vprašanja enkratnosti uporabe fizične sile ali grdega ravnanja, je Vrhovno sodišče⁵, že zavzelo stališče, da tudi enkraten primer uporabe fizične sile lahko predstavlja kaznivo dejanje nasilništva. Pri tem zakonski opis kaznivega dejanja nasilništva, ki pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne glagole, ne predpostavlja, da je mogoče zakonski znak uresničiti izključno s ponavljajočimi se ravnanji. Nedovršni glagoli, ki se nanašajo na izvršitvena ravnanja kaznivega dejanja nasilništva, tako kot pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1,⁶ predstavljajo le enoten kaznovalni okvir tudi v primerih večkratnih ravnanj, pri čemer pa raba tovrstnih glagolov ne izključuje kaznivosti "zgolj" enkratnega ravnanja.

12V presojo utemeljenosti zagovornikovega očitka o nekonkretiziranosti zakonskega znaka nasilnega omejevanja enakih pravic, se Vrhovno sodišče ni spuščalo, ker ni bil podrobneje obrazložen. Zagovornik v zahtevi prvostopenjskemu sodišča očita tudi nepravilno odmero kazni, pri čemer s takšnimi navedbami meri na izpodbijanje višine in primernosti kazni, kar v izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških, kar prav tako v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče, razen če pri tem sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Prvostopenjsko sodišče je postopalo v skladu z določilom prvega odstavka 95. člena ZKP, po katerem je obsojenec, ki je spoznan za krivega dolžan plačati stroške kazenskega postopka, zato je pravnomočna sodba tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka zakonita.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec G. G. dolžan plačati sodno takso v višini 270,00 EUR po tarifni številki 7114 v zvezi s tarifno številko 7152 ter po tarifni številki 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena, 7. točko prvega odstavka 5. člena ter 16. členom Zakona o sodnih taksah-1 (v nadaljevanju ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

¹ DOKAZNE PREPOVEDI V KAZENSKEM POSTOPKU, Katja Šugman, Založba Bonex, Ljubljana, 2000, str. 166-167 in 209-210.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 16553/2010 z dne 25. 6. 2016.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61352/2011 z dne 5. 6. 2014.
⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ip 5909/2011 z dne 18. 7. 2013, I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁵ v sodbi I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 83/2007 z dne 6. 12. 2007.