VDSS Sodba Pdp 541/2017

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.539,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila".

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 5.514,00 EUR in da mu je dolžna od bruto zneska 1.581,05 EUR obračunati in zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2015 do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 1.889,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2Tožnik se pritožuje zoper I. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo v znesku 1.581,05 EUR, ter zoper II. in III. točko izreka sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da bi sodišče kot mobing moralo opredeliti tudi ravnanja, pri katerih je ugotovilo le medsebojno nagajanje med sodelavci. Nasprotuje zaključku, da se je A.A. prilagodil njegovemu načinu pospravljanja opreme, saj je bilo v resnici obratno. Tožena stranka je zaznala konflikt med njim in sodelavcem B.B., pa je kljub temu dopustila, da se je ta stopnjeval. Sodišče bi moralo kot zavržno ravnanje opredeliti tudi vztrajanje B.B. pri novem načinu pospravljanja opreme, kot tudi njegovo zalezovanje tožnika. B.B. je fotografije domnevno nepravilno pospravljene opreme s strani tožnika posredoval nadrejenemu delavcu, kar prav tako predstavlja trpinčenje. Sodišče je glede dogodkov v zvezi s predstavo C. neutemeljeno sledilo izpovedi B.B., A.A. in B.B. sta dosegla, da so tožnika odstranili s predstav, po premierah, ki so posebej beležene in imajo dodatno veljavo, pa je tožena stranka od njega zahtevala, da predstavo ponovno prevzame. S tem je tožena stranka preostalemu kolektivu sporočila, da mu ne zaupa več. A.A. je na svojem telefonu blokiral tožnikovo telefonsko številko. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je v zvezi s tem verjelo A.A. in ne njemu. Nasprotuje zaključku, da v. d. direktorici ni mogoče očitati vertikalnega trpinčenja, saj si je prizadevala pridobiti slabo mnenje o tožnikovem delu. To dokazuje elektronska korespondenca med njo in režiserjem D.D. v času največjih pritiskov na tožnika. V. d. direktorica je zbirala tudi druge pritožbe v zvezi z njegovim delom, kar dokazuje korespondenca naslovljena "E.". Pritožb o njegovih sodelavcih ni zbirala, zato ne drži, da si je želela ustvariti realno sliko o stanju v tonskem sektorju. Sodišče je zmotno presodilo, da ga tožena stranka v zvezi s plačilom za delo ni diskriminirala, saj sta bila z B.B. za isto delo - oblikovanje zvoka - različno plačana. Avtorsko delo, ki ga je B.B. opravil pri predstavah F. in G., je namreč oblikovanje zvoka. Ugotovitev, da je dodatno plačilo prejel kot avtor glasbe in zvočnih efektov, je zato sama s seboj v nasprotju. Napačen je tudi zaključek, da ga tožena stranka ni diskriminirala pri razporejanju dela. S tem, ko je tožena stranka tožniku naložila premalo delovnih ur, ga je želela prikazati kot lenuha. V. d. direktorica je "problem" manka ur izpostavila na sestanku sindikata 15. 1. 2015 in v elektronski pošti z dne 21. 6. 2015, to pa izhaja tudi iz elektronske pošte, v kateri je B.B. tožniku napisal, da mu manka ur ne bo odpustil. O svojem višku ur v primerjavi s tožnikovim mankom sta izpovedali tudi priči B.B. in A.A. Vztraja, da je v postopku na prvi stopnji z natančno analizo planov dela dokazal, da bi imel v primeru, če bi sodelavca svoje delo opravila znotraj planov, največ ur opravljenega dela. Nedopustno je, da delodajalec dopušča nepotrebno nabiranje viška ur, nato pa to izkorišča na način, da sodelavca prikaže kot bolj pridna, njega pa kot lenuha. Sodelavca sta bila s plačilom za delo in prostimi dnevi nagrajena za delo, ki ni bilo potrebno, ni bilo odrejeno in ki je bilo opravljeno izven planov dela tehničnega vodje. Takšno ravnanje predstavlja vsaj vertikalno trpinčenje. Prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode je prenizka že zato, ker sodišče kot mobing ni opredelilo vseh očitanih ravnanj. Opozarja na mnenje izvedenke H.H., da še vedno duševno trpi, in na izpoved izvedenke I.I., da ga situacija pri toženi stranki še vedno močno čustveno obremenjuje. Glede nevšečnosti med zdravljenjem poudarja, da je zdravniško pomoč potreboval še v prvi polovici leta 2016. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vseh nevšečnosti med zdravljenjem, katerim je bil izpostavljen, kot tudi ni upoštevalo, da je v posledici stresa na delovnem mestu shujšal pet kilogramov ter da so se mu pojavile bolečine v hrbtu. Tudi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki sta ga ugotovili obe izvedenki, sodišče ni upoštevalo. V zvezi s tem navaja, da je izgubil veselje do glasbe, da ga je zapustilo dekle in da se je prenehal ukvarjati s športom. Opozarja, da je namen odškodnine iz naslova mobinga tudi v tem, da se kaznuje delodajalca in da se prepreči nadaljnja nedopustna ravnanja. Glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo navaja, da je bila ta zahtevana v neto znesku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da toženi stranki naloži, naj mu plača neto znesek 1.581,05 EUR, na ta znesek pa zanj obračuna prispevke in akontacijo dohodnine, oziroma podrejeno, da naj toženi stranki naloži plačilo neto zneska 1.581,05 EUR. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Sodišče bi moralo izhajati iz nagrade za tožbo v višini 500 (in ne 300) točk, posledično pa so tudi ostale postavke priznane v prenizkem znesku. Sodišče bi mu moralo priznati povračilo stroškov kilometrine za pooblaščenko. Gre za neenakopravno obravnavanje strank glede na njihovo gmotno stanje in posledično za kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. Pri tem se sklicuje na zadevo I Ips 46367/2010. Navaja še, da iz sodbe ni razvidno, v kakšni višini so bili stroški postopka priznani toženi stranki, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, na kakšen način naj bi tožnika neenako obravnavala zaradi njegove funkcije sindikalnega zaupnika. Vztraja, da je vse delavce tonske ekipe obravnavala enakopravno, da so imeli vsi enako delovno obremenitev in da je vsakemu od njih na enak način in pod enakimi pogoji ponudila plačilo za dodatno opravljeno delo. Tudi glede razporejanja delovnega časa je vse obravnavala enako. Če je bil tožnik občasno večkrat razporejen na delo na terenu, je bilo to le zato, ker so bile predstave, pri katerih je sodeloval, uspešnejše. Plani dela so bili pravilno pripravljeni. Tožnik je od prevzema funkcije sindikalnega zaupnika dalje v okviru delovnega časa opravljal tudi sindikalne dejavnosti, kar je tudi vplivalo na njegovo delo. V. d. direktorica je k težavi pristopila konstruktivno in si vsakodnevno prizadevala za razrešitev problemov v tonskem sektorju. V ta namen je celo organizirala mediacijo, razlog za njen neuspeh pa je bilo nesodelovanje in trmasto vztrajanje tožnika. Glede na navedeno je sodišče zmotno ugotovilo, da za preprečitev ali omilitev nastalih konfliktov ni storila vsega, kar bi lahko. Tožnikovo doživljanje delovnega okolja kot čustveno zelo obremenjujočega je le njegovo osebno doživljanje, ki ne odraža realnega stanja. To bi treba upoštevati pri presoji, ali je bil tožnik trpinčen. Tudi izvedenki sta ugotovili, da je osebnost tožnika prispevala k njegovi preobčutljivosti na posamezne dogodke v delovnem okolju, to pa je vplivalo tudi na neuspeh v. d. direktorice, da bi razrešila konflikt v tonski ekipi. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju, saj sodišče najprej navaja, da je pri tožniku prišlo do izgube stikov, nato pa, da se je socializacija izboljšala. Napačna je tudi ugotovitev, da je bil tožnik vedno bolj izrinjen iz delovnega okolja, saj je bil redno razporejen na delo pri toženi stranki. V. d. direktorica mu je ponudila funkcijo vodje tonske ekipe, ki je ni želel prevzeti. Enkratna izjava sodelavca, izrečena v stresni situaciji, ne more predstavljati trpinčenja. Opozarja, da je z vidika enake obravnave delavcev treba upoštevati tudi čustva in položaj drugih zaposlenih, ne le tožnika. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bilo izraženo mnenje B.B. na sestanku tehničnega sektorja nezaželeno, saj je bil sestanek namenjen ravno temu, da so delavci povedali svoje mnenje o delu. Le na takšen način je lahko tožena stranka pridobila celostno sliko o vzdušju v kolektivu. Če ostalim delavcem ne bi dopustila, da spoštljivo izrazijo svoje mnenje, bi jih neenakopravno obravnavala. Odsotnost tožnika je bila dolgotrajna, zato bi bilo že z vidika zagotavljanja nemotenega teka delovnega procesa nedopustno, da se zaposleni v tehničnem sektorju ne bi mogli sestati in odkrito pogovoriti o delu. Sklep sveta zavoda z dne 8. 7. 2015 predstavlja le laično mnenje njegovih članov, zato ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče je napačno odločilo, da je v. d. direktorica od zunanjih sodelavcev zahtevala, da podajo negativno mnenje o delu tožnika. Poziv sodelavcem, naj svoje mnenje podajo pisno in obrazloženo, je podala le zato, ker ni želela reagirati na podlagi govoric. V. d. direktorica je od vsega začetka zasledovala cilj razreševanja nesoglasij na miren, primeren in konstruktiven način. Večkrat je tožnika vprašala, kakšne so njegove želje, kaj želi delati in česa ne, če je bilo le mogoče, pa je njegove želje tudi upoštevala. Delodajalec lahko vpliva na odnose med zaposlenimi, vendar le do neke mere, v obravnavani zadevi pa je tožena stranka več kot izpolnila svojo obveznost iz 47. člena ZDR-1. Sodišču očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bo izpodbijana odločitev tudi s strani pritožbenega sodišča ugotovljena kot pravilna, uveljavlja, da določbi 7. in 8. člena ZDR-1 nasprotujeta 14. členu Ustave RS. Delodajalce namreč postavljata v podrejen položaj v razmerju do delavcev, saj ti kljub vztrajnemu prizadevanju za razrešitev konfliktov med zaposlenimi še vedno odškodninsko odgovarjajo. Sodišče je z odločitvijo kršilo 22. člen Ustave RS, ker je prezrlo vrsto njenih navedb ter zmotno ocenilo dokaze, ki govorijo njej v prid. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Stranki v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, razen glede odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari.

7Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna iz naslova trpinčenja na delovnem mestu. Pri tej presoji je pravilno uporabilo četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), da je prepovedano vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom, ter tudi prvi odstavek 47. člena ZDR-1, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu in v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe. Če delodajalec navedenih obveznosti ne izpolni, je delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR-1).

O pritožbi tožnika:

8Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje kot del trpinčenja na delovnem mestu moralo upoštevati tudi dogodke, ki jih je opredelilo zgolj kot medsebojno nagajanje med sodelavci (tj. konflikte med tožnikom in sodelavcema v zvezi s pospravljanjem opreme ter dogajanje v zvezi s predstavo C.). Ni pomembno, kdo se je prilagodil čigavemu načinu pospravljanju opreme. Pritožbeno nasprotovanje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s tem je neutemeljeno. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tako tožnik kot B.B. trmasto vztrajala pri svojem načinu pospravljanja opreme, posledično pa je konflikt med njima iz dneva v dan naraščal po krivdi obeh. Ker torej (tudi) tožnik ni želel odstopiti od svojega načina pospravljanja opreme, v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje vztrajanje B.B. pri svojem načinu pospravljanja opreme opredeliti kot zavržno. Pritožba nadalje izpostavlja, da je B.B. nepravilno pospravljeno opremo s strani tožnika fotografiral in te fotografije posredoval nadrejenemu delavcu, vendar je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje žaljivo in neprimerno vedenje mogoče očitati tudi tožniku. Ta je namreč nadrejenemu delavcu nenehno poročal o napakah sodelavca B.B., na eno od škatel z baterijami, na katero je B.B. napisal "frišno napolnjene", pa je tožnik napisal "lihkar prefukane".

9Ne drži pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s predstavo C. slediti le tožniku, ne tudi izpovedi priče B.B. Tožnikove navedbe, da je B.B. (skupaj z avtorjem glasbe) dosegel njegovo izključitev iz omenjene predstave, je namreč štelo za dokazane. Vseeno pa je glede dogajanja v zvezi s to predstavo pravilno presodilo, da ni šlo za trpinčenje tožnika. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, namreč izhaja, da so tožnika kot tonskega tehnika iz predstave izključili iz objektivnega razloga, in sicer zato, ker se ni udeleževal vaj, ko je prišel na predstavo, pa je naredil takšno zmešnjavo, da so ga avtorji glasbe prosili, naj gre stran. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje kot mobing moralo opredeliti dogajanje v zvezi s predstavo J. Tudi iz te predstave namreč tožnik ni bil odstranjen iz subjektivnih, ampak iz objektivnih razlogov, in sicer zato, ker je pred premiero zbolel. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka z izključitvijo tožnika iz omenjenih predstav preostalemu kolektivu sporočila, da tožniku ne zaupa več.

10Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je v aprilu 2014 prišlo do zaostritve odnosov med sodelavci v tonskem oddelku, od tedaj dalje pa je bil tožnik izpostavljen kontinuiranim žaljivim in graje vrednim ravnanjem s strani A.A. in B.B.. Ker že ostala ugotovljena ravnanja omenjenih sodelavcev utemeljujejo zaključek, da je šlo v tem obdobju za trpinčenje tožnika na delovnem mestu, za kar je tožena stranka kot delodajalka odškodninsko odgovorna, za odločitev ni bistvenega pomena, ali je A.A. v tem času na svojem telefonu blokiral tožnikovo telefonsko številko.

11Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je šlo v obravnavani zadevi za horizontalno trpinčenje, ki ga toženi stranki oziroma v d. direktorici ni uspelo preprečiti, ne pa tudi za vertikalno trpinčenje z njene strani. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v. d. direktorica režiserje, ki so se pritoževali nad tožnikovim delom, prosila, naj svoje pripombe podajo v pisni obliki, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne pomeni, da je v. d. direktorica nad tožnikom izvajala mobing. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je v. d. direktorica želela pridobiti (pisno) slabo mnenje o tožnikovem delu le zato, da bi se ga znebila, saj ga je želela pridobiti zato, da bi rešila nesoglasja med tožnikom in sodelavcema v tonski ekipi.

12Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika v primerjavi z njegovima sodelavcema ni neenako obravnavala pri plačilu za delo. Ugotovilo je namreč, da tudi A.A. dodatnega plačila za oblikovanje zvoka ni prejel, B.B. pa je posebno plačilo preko avtorske pogodbe prejel zato, ker je v predstavi F. igral inštrument. Tožnik na takšen način v predstavah ni nastopal, zato gre v primerjavi z B.B. za bistveno različna položaja, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Ni torej pravilno stališče tožnika, da ga je tožena stranka s tem, ko mu je za izdelavo posebnih efektov ponudila (le) dodatek za povečan obseg dela, ne pa plačila preko avtorske pogodbe, diskriminirala.

13Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni neenakopravno obravnavala pri razporejanju dela. Tožnik v pritožbi vztraja, da mu je tožena stranka načrtno naložila premalo ur dela in ga na ta način želela prikazati kot lenuha, kar pa ne drži. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je delo v gledališču že zaradi narave dela vedno do neke mere neenakomerno razporejeno (obseg dela tonskega tehnika je odvisen od tega, ali pripravlja predstavo in kakšno - nekatere imajo večje število vaj, ponovitev). Da je popolnoma enakomerno obremenjenost delavcev v tonski ekipi skorajda nemogoče doseči, potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta sodelavca plan dela v času, ko ga je pripravljal tožnik, dojemala kot njuno preobremenitev, v času, ko je plan dela pripravljal B.B., pa je bil tožnik tisti, ki se je počutil preobremenjenega. Kljub temu si je tožena stranka stopnje vselej prizadevala, da bi bili vsi delavci v tonski ekipi enakomerno obremenjeni (med drugim tudi s predlogom, da bi se sodelavci glede priprave plana dela vsak mesec izmenjevali). Pritožba v zvezi s tem sicer še navaja, da bi imel tožnik, če bi sodelavca delo opravljala le v okviru planov, največ ur opravljenega dela, vendar je ustrezno stališče sodišča prve stopnje, da gre pri vprašanju, ali sta sodelavca v službo hodila takrat, ko na delo nista bila razporejena, za vprašanje kontrole tožene stranke nad njunim delom, ne pa za vprašanje diskriminatorne obravnave tožnika. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo utemeljenost tožnikovih očitkov glede horizontalnega mobinga, ne pa tudi glede vertikalnega mobinga in diskriminacije.

14Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo stroške predsodnega postopka v vtoževanem in neprerekanem znesku 514,66 EUR, njegovemu zahtevku za povračilo nepremoženjske škode iz naslova mobinga pa je ugodilo do višine 5.000,00 EUR od zahtevanih 7.900,00 EUR.

15Tožnikovo pritožbeno zavzemanje v smeri zvišanja prisojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo iz 8. člena ZDR-1, po katerem se mora pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Odškodnina v prisojenem znesku je primerna in pravična glede na trajanje in obseg ugotovljenih duševnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja, da ga situacija pri toženi stranki še vedno močno obremenjuje, da je še v letu 2016 zaradi posledic trpinčenja na delovnem mestu potreboval zdravniško pomoč, da so se mu pojavile bolečine v hrbtu in da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane, vendar je vse navedeno pri odmeri višini odškodnine sodišče prve stopnje tudi upoštevalo (29. in 30. točka obrazložitve sodbe). S prisojeno odškodnino pa je bil dosežen tudi namen odvračanja tožene stranke od nadaljnjih kršitev oziroma nezagotavljanja dostojanstva na delovnem mestu.

16Tožnik je uveljavljal tudi premoženjsko škodo v višini 1.581,05 EUR, kot razliko med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, in prejetim nadomestilom plače za čas bolniškega staleža (v katerem je bil zaradi trpinčenja). Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo, da je dolžna v zvezi od navedenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku. Navedeni zahtevek iz naslova premoženjske škode se je nanašal na razliko v plači, zato prisoja zgolj neto zneska brez naložene obveznosti davkov in prispevkov, za kar se zavzema pritožba, ne bi bila pravilna. Prav tako ni utemeljen pritožbeni predlog, naj se toženi stranki na navedeni znesek naloži še davke in prispevke, saj bi to pomenilo, da se tožniku prisodi nekaj več od zahtevanega (2. člen ZPP).

17Glede na to, da je sedež sodišča prve stopnje, ki je odločalo v tem sporu, v Novi Gorici, sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov kilometrine njegove pooblaščenke, ki ima sedež v Ljubljani. V skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. Pdp 19/2014, Pdp 162/2016) se namreč kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP) štejejo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež v kraju sedeža stranke ali na delovnem območju sodišča. V zvezi s tem je nerelevantna pritožbena navedba, da se je tožnik kot sindikalni zaupnik zaradi mobinga po pravno pomoč najprej obrnil na Območno organizacijo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Primorske in Notranjske, a tam pomoči ni dobil. Navedeno stališče o priznavanju potrebnih stroškov ne pomeni kršitve 14. in 22. člena Ustave RS. Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.). Sicer drži, da ima vsaka stranka pravico do zastopanja po odvetniku in pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je treba strošek kilometrine, ki je nastal zaradi neizbire odvetnika z območja sodišča, prevaliti na nasprotno stranko. Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na I Ips 46367/2010, saj gre za kazensko zadevo, v kateri so se stroški (zagovornika obdolženca) odmerjali po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 32/12 in nasl.), ne pa po ZPP.

18Tožnik pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje njegove potrebne stroške postopka odmerilo v prenizkem znesku, saj je glede na vrednost spornega predmeta napačno izhajalo iz nagrade za tožbo v višini 500, namesto 300 točk. V skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15) so tožnikovi stroški: 500 točk za tožbo, 375 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 375 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 375 točk za pripombe na izvedensko mnenje izvedenke I.I., 375 točk za četrto pripravljalno vlogo, 500 točk za zastopanja na prvem naroku in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na drugem naroku, 250 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na tretjem naroku, 100 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na četrtem naroku, 200 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na petem naroku, 50 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 58.75 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 4.933,75 točk. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tožnik upravičen do 2.264,59 EUR, kar povečano za DDV znese 2.762,80 EUR stroškov postopka, s povračilom stroškov predujma za izvedenki v znesku 800,00 EUR pa 3.562,80 EUR. Ob upoštevanju 70 % uspeha v postopku, je upravičen do povračila stroškov v znesku 2.493,96 EUR.

19Stroški prvostopenjskega postopka tožene stranke so: 500 točk za odgovor na tožbo, 375 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 250 točk za pripombe na izvedensko mnenje, 500 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na drugem naroku, 300 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na tretjem naroku, 100 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na četrtem naroku za glavno obravnavo, 200 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne, 250 točk za zastopanje na petem naroku, 50 točk urnine in 80 točk za odsotnost iz pisarne ter 43 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 4.343 točk oziroma 1.993,44 EUR, povečano za DDV pa 2.431,99 EUR. Tožena stranka je utemeljeno priglasila tudi povračilo stroškov predujma za izvedenki v znesku 748,22 EUR, kar skupaj znaša 3.180,21 EUR, v 30 % pa to znaša 954,06 EUR. Po poračunu stroškov prvostopenjskega postopka obeh strank je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 1.539,90 EUR, ne pa 1.889,41 EUR, kot je to napačno odmerilo sodišče prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke:

20Kot izhaja iz zadnjega dela obrazložitve, je pritožbeno sodišče v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka poseglo na pritožbo obeh strank.

21Sicer pa tako kot tožnikova tudi pritožba tožene stranke zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini izvedenskih mnenj in izpovedbah izvedenk, in med resnično vsebino mnenj in zapisnika o zaslišanju izvedenk. Pavšalno uveljavljanega očitka protispisnosti v smislu kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba niti ne obrazloži, tako da tudi pritožbeno sodišče navedene postopkovne kršitve ne ugotavlja.

22Pritožba poudarja, da naj bi v. d. direktorica storila vse, da bi preprečila ali vsaj omilila nastale konflikte v tonski ekipi. Drži, da je v ta namen organizirala tudi npr. mediacijo. Vendar pa je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri tem ni bila uspešna, da ji ni uspelo zagotoviti varovanja dostojanstva delavca, kot ji to nalaga 47. člen ZDR-1. Po tej določbi je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu (prvi odstavek). O sprejetih ukrepih iz prejšnjega odstavka mora delodajalec pisno obvestiti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije) (drugi odstavek). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, je dokazno breme na strani delodajalca (tretji odstavek). Res je v. d. direktorica tožniku ponudila delo na drugem delovnem mestu, kar je odklonil, vseeno pa se tudi s tem tožena stranka ni razbremenila svoje odškodninske odgovornosti. Pritožba neutemeljeno izpodbija razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnika učinkovito zaščititi, česar pa ni storila.

23Pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik redno razporejen na delo pri toženi stranki in da ni sprejel ponudbe v. d. direktorice za delo na drugem delovnem mestu na eni strani, in ugotovitvijo, da je bil proti koncu leta 2014 vedno bolj izrinjen iz delovnega okolja na drugi strani (po vsebini gre za očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč jasno obrazložilo zaključek glede tega, da so sodelavci tožnika postopoma izrinjali iz delovnega okolja, pri čemer je poudarilo, da so na tožnikova vprašanja v zvezi z razporejanjem dela odgovarjali bodisi zadirčno bodisi mu sploh niso odgovorili.

24Pritožba navaja, da enkratna izjava sodelavca, rečena v stresni situaciji, ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Te pritožbene navedbe zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta namreč na tožnika (večkrat) vpila tako B.B. (glede popravila mešalne mize), kot tudi A.A. (glede zapleta v zvezi z razporedom na delo), iz pritožbe pa ne izhaja, na katerega od dogodkov se nanaša zgoraj povzeta pritožbena navedba.

25Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da je bil tožnik tudi v obdobju, ko je bil v bolniškem staležu, trpinčen v obliki nenehnega kritiziranja njegovega dela. Kritiko in poskus razrešitve s funkcije sindikalnega zaupnika je utemeljeno štelo kot graje vredno ravnanje. Sicer drži, da ima vsak delavec pravico izraziti svoje mnenje, vendar iz dejanskih ugotovitev izhaja, da sta A.A. in B.B. na sestanku sindikata 15. 1. 2015 nedostojno izrazila nezadovoljstvo nad tožnikovim delom, ko sta povedala, da tožnika nočeta več za sodelavca in da je v. d. direktorica k temu dodala, da tožnika nihče od režiserjev ne mara. Navedeno, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da tožnik na tem sestanku niti ni bil prisoten, ni bilo spoštljivo do tožnika. Takšno negativno razpravljanje o tožniku in njegovem delu tudi ni moglo biti nujno za zagotovitev teka delovnega procesa, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

26Sodišče prve stopnje je pri presoji temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljeno upoštevalo tudi sklep sveta zavoda z dne 8. 7. 2015, iz katerega izhaja, da je bilo vodenje in organiziranje dela v tehničnem sektorju neprimerno. Pritožbena navedba, da gre le za laično mnenje članov sveta zavoda, ki ne sme imeti pravne veljave, ni utemeljena. Gre za relevanten dokaz, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

27Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bil za neuspeh v. d. direktorice pri reševanju nesoglasij v tonski ekipi odgovoren izključno tožnik. Kot že nakazano, pri razreševanju konflikta tudi tožnikova sodelavca nista želela sodelovati. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v. d. direktorica tožnika vprašala, kaj želi delati, in česa ne, če je le bilo mogoče, pa njegove želje tudi upoštevala. Kot že obrazloženo, navedeno ne predstavlja ustreznega ukrepa v smislu 47. člena ZDR-1.

28Tožena stranka v pritožbi navaja, da sta določbi 7. člena (prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu) in 8. člena ZDR-1 (odškodninska odgovornost delodajalca in denarna odškodnina) neustavni. Pritožba konkretno uveljavlja nasprotje z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS, češ da jo navedeni določbi ZDR-1 kot delodajalko postavljata v podrejen položaj in ji nalagata pretirano breme, kar pa iz navedenih dveh zakonskih določb ne izhaja.

29Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Obstoj te kršitve tožena stranka utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje prezrlo vrsto njenih navedb, ter da je zmotno ocenilo dokaze, ki te navedbe potrjujejo, vendar pa očitanega ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh navedb tožene stranke, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, oblikovano dokazno oceno pa sprejema kot celovito in pravilno.

30Drži, da je tožnik v posledici prometne nesreče v letu 2008 trpel za posttravmatsko stresno motnjo, ter da je tudi sicer občutljiva osebnost z visokimi ambicijami in z burnimi reakcijami na stres, kar je na podlagi izvedenskih mnenj ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa zaradi tega še ne more biti izključen iz upravičenja do odškodnine zaradi trpinčenja. Za odločitev v tem sporu so pomembnejše ugotovitve, da so bila ravnanja sodelavcev zoper tožnika v kritičnem obdobju (vpitje, ignoriranje njegovih vprašanj, pikro odgovarjanje na njegova elektronska sporočila, nenehno kritiziranje njegovega dela, poskus njegove razrešitve s funkcije sindikalnega zaupnika itd.) - ne zgolj z vidika tožnika, ampak objektivno gledano - graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Tožena stranka zato ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da tožnikovo doživljanje delovnega okolja kot obremenjujočega ne odraža realnega stanja, ter da je osebnost tožnika prispevala k njegovi preobčutljivosti na posamezne dogodke v delovnem okolju. Ob presoji, da je bil tožnik žrtev trpinčenja na delovnem mestu, namreč ni bistveno, kakšne posledice bi trpinčenje pustilo na drugem (povprečnem) delavcu. Delodajalec za škodo, ki je bila povzročena z opustitvijo obveznosti iz 47. člena ZDR-1, odgovarja tudi v primeru, če do škode pride zaradi povečane občutljivosti oškodovanca (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi npr. v zadevah Pdp 735/2010 in Pdp 493/2015).

31Kot zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče na pritožbo obeh strank poseglo le v odločitev o stroških postopka (358. člen ZPP). Ker zoper odločitev o glavni stvari uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi strank v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32Ker sta stranki uspeli le s pritožbenimi navedbami glede stroškov postopka, krijeta vsaka svoje stroške pritožbe. Njuna odgovora na pritožbo nista prispevala k rešitvi pritožb, zato stranki krijeta svoje stroške tudi v zvezi z vloženima odgovoroma na pritožbo (154., 155. 165. člen ZPP).