VSL Sodba II Cpg 851/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9048/2016 z dne 2. 2. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka sklepa razveljavilo (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek - da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2015 dalje - zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9048/2016 z dne 2. 2. 2016 obdrži v veljavi ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna postopkovna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se sodba v tovrstnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog, kar pomeni, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje predstavlja neizpodbojno podlago pritožbene odločitve.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila les v vrednosti 12.506,55 EUR, katerega je tožena stranka v celoti plačala že po predračunu št. 06/15 z dne 4. 2. 2015. Po prevzemu lesa se je izkazalo, da ima le-ta pomanjkljivosti (razpoke na veliki količini lesa), o katerih je bila tožeča stranka pravočasno obveščena. Tožeča stranka je pomanjkljivosti na lesu priznala in toženi stranki sporočila, da bo napake odpravila tako, da bo do konca oktobra 2015 brezplačno dobavila 3 m² lesa v vrednosti okoli 3.000,00 EUR. Obenem sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka za ta znesek, do izpolnitve predhodno navedenega dogovora, zadržala plačilo kupnine za dobavljen les iz druge dobave, kar je tožena stranka tudi storila. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka v dogovorjenem roku na dogovorjen način ni odpravila napake. Zato je zaključilo, da je tožena stranka upravičeno znižala kupnino za drugo dobavo, kot sta se pravdni stranki tudi dogovorili.

7Tožeča stranka z očitki: - da tožena stranka ni podala reklamacije v zvezi s prvo dobavo lesa; - da les iz prve dobave ni imel napak; - da je zavoljo dobrih poslovnih odnosov vseeno izpolnila dogovor glede odprave napak; - in da dogovora o zadrževanju oziroma znižanju plačila kupnine za drugo dobavo lesa ni bilo, uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato se višje sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 458. člen ZPP).

8Ugovor, da tožena stranka v zakonskem roku enega leta ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, in da je zato izgubila pravice iz tega naslova, tožeča stranka prvič podaja šele v pritožbi, kar je glede na izrecno določbo 453. člena ZPP prepozno. Po uradni dolžnosti pa sodišče poteka tega roka (torej neobstoj predpostavke iz prvega odstavka 480. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ne sme upoštevati (prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 198).

9Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, češ da sodišče ne bi smelo nuditi varstva toženi stranki, ki da si je samovoljno zadržala kupnino, čeprav je bil les iz druge dobave brezhiben. In sicer že zato, ker opisano postopanje tožene stranke ni bilo samovoljno, temveč rezultat dogovora pravdnih strank (gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je višje sodišče vezano). V takšnem dogovoru pa višje sodišče tudi ne vidi nič nedopustnega oziroma nemoralnega. Nasprotno; takšen dogovor (kot tudi dogovor, da si bo tožena stranka, v kolikor tožeča stranka v roku ne bo zagotovila lesa v vrednosti 3.000,00 EUR, pri naslednji dobavi za to vrednost znižala kupnino) je po oceni višjega sodišča v skladu z načelom avtonomije oziroma prostega urejanja obligacijskih razmerij (prim. 3. člen OZ).

10Prav tako ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preverilo ali so bile napake pravočasno grajane. Višje sodišče namreč po pregledu spisa ugotavlja, da tožeča stranka v vlogah, kot jih predvideva 451. in 452. člen ZPP, ni prerekala navedb tožeče stranke, da je bilo blago pravočasno reklamirano. Pomeni, da to dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, zato se sodišče prve stopnje do vprašanja pravočasnosti reklamacije ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Da bi bila reklamacija veljavna, samo če bi bila pisna, pa med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, kaj takega niti zakonsko materialno pravo ne določa.

11Odločitvi o pravdnih stroških pritožnica ugovarja zgolj zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker je ta dejansko pravilna, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

12Iz navedenega izhaja, da pritožbeni očitki v pretežnem delu niso dovoljeni, v preostalem delu pa so neutemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

14O pritožbi je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.