UPRS sodba in sklep U 2596/2005

1. Tožba se zavrne. 2. Tožeča stranka je stranki z interesom, A.A.A. d.d., dolžna povrniti stroške postopka v višini 23 EUR.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Javne agencije RS za energijo, Svetozarovska 6, Maribor, št. ... z dne 6. 6. 2005 (točka 1 izreka) in tožniku naložila povrnitev stroškov postopka v višini 57.222,00 SIT gospodarski družbi A.A.A. d.d. Javna agencija RS za energijo je s sklepom z dne 6. 6. 2005 zavrgla zahtevo tožnika za odločanje, to je "pritožbo" zoper nevrnitev neupravičeno zaračunanih storitev, ki jo je vložila gospodarska družba B.B.B. d.o.o., po določbi 5. odstavka 88. člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 26/05 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju EZ), ker je tožnik zamudil procesni rok za uvedbo tega postopka. Tožena stranka je pritožbo poslala tudi A.A.A. d.d. kot stranki z nasprotnimi interesi, ki je podala odgovor. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrne ugovor nasprotne stranke, da v konkretni zadevi ne gre za upravno stvar. Po mnenju tožene stranke podlago za odločanje o konkretnem sporu v upravnem postopku predstavlja 2. odstavek 3. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP) in 88. člena EZ. Določba 88. člena EZ določa posebni postopek, pri čemer se določbe ZUP uporabljajo subsidiarno za vprašanja, ki niso urejena s posebnim zakonom. Po določbah EZ v upravnem postopku na prvi stopnji odloča Javna agencija RS za energijo, (v nadaljevanju Agencija) in sicer v sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami (v nadaljevanju upravičenci), ter sistemskimi operaterji oziroma organizatorji trga v posamičnih zadevah, ki izvirajo iz dostopa do omrežij, obračunane cene za uporabo omrežji, zatrjevane kršitve splošnih dobavnih pogojev in sistemskih obratovalnih navodil, ugotovljenih odstopanj in zneskov za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih aktov, ki urejajo odstopanje in njihovo izravnavo. V obravnavni zadevi gre za spor v zvezi z dostopom do omrežja in tudi v zvezi z obračunano ceno za uporabo omrežji. Po določbi 7. alinee 23.a člena EZ je sistemski operater distribucijskega omrežja (v nadaljevanju SODO), med drugim odgovoren tudi za zagotavljanje potrebnih podatkov upravičenim odjemalcem, da lahko učinkovito uveljavljajo dostop do omrežja, torej učinkovito uporabljajo energetsko omrežje za odjem ali oddajo dogovorjene količine električne energije ob dogovorjenem času. Na podlagi tega posredovanje potrebnih podatkov spada v okvir izvajanja gospodarske javne službe SODO. Neposredovanje potrebnih podatkov oziroma oviranje posredovanja le teh (kar zaračunavanje storitve, ki naj bi bila za upravičenega odjemalca brezplačna, zagotovo je), pa onemogoča učinkovito uveljavljanje dostopa do omrežja. Pri tem pa se tožena stranka ni spuščala v vsebinsko presojo potrebnosti podatkov za poslovanje tožnika v konkretnem primeru in s tem opredeljevanja okvira dejavnosti gospodarske javne službe SODO. Zato je po mnenju tožene stranke spor v zvezi s posredovanjem potrebnih podatkov spor v zvezi z dostopom do omrežja po 1. alinei 1. odstavka 88. člena EZ. Prav tako je zaračunavanje storitve posredovanja podatkov tudi v zvezi z obračunano ceno za uporabo omrežij, v smislu 2. alinee 1. odstavka 88. člena EZ, katere del je tudi omrežnina, saj se stroški posredovanja teh podatkov pokrivajo ravno iz omrežnine, kar jasno izhaja iz 40. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije in gospodarske javne službe dobava električne energije tarifnim odjemalcem (Uradni list RS, št. 117/04, v nadaljevanju Uredba o načinu izvajanja gospodarske javne službe). Interpretacija nasprotne stranke pojma upravičeni odjemalci je napačna. Tudi (pri)tožnik sam kot njegove stranke, s katerimi ima sklenjene pogodbe o dobavi električne energije je upravičeni odjemalec, to je namreč vsak odjemalec, ki lahko prosto izbira svojega dobavitelja. Po povedanem, po mnenju tožene stranke gre za upravno zadevo. Tožena stranka pritrdi odločitvi prvostopnega organa kot pravilni in zakoniti. Tudi tožena stranka je prišla do zaključka, da se morata kot prvi zahtevi za odpravo zatrjevanih nezakonitosti ali nepravilnosti šteti reklamacije računov z dne 20. 12. 2004 in 31. 12. 2004 in sicer računov št. 015-392 z dne 14. 12. 2004 in št. 015-396 z dne 21. 12. 2004. Po mnenju tožene stranke bi tožnik lahko upravičeno zahteval posredovanje podatkov za njegove odjemalce o porabi za zadnjih 12 mesecev oziroma preteklo leto, naročena moč in dosežena moč, kolikor bi dokazal, da mu zahtevani podatki omogočajo izvedbo trgovanja. Slednje bi lahko storil s predložitvijo pogodb, ki jih ima sklenjene s svojimi kupci in dobavitelji. Podatki, ki dobavitelju omogočajo izvedbo trgovanja so tisti potrebni podatki, ki jih mora SODO skladno s 7. alineo 23.a člena EZ zagotoviti upravičenim odjemalcem in tako spadajo v okvir gospodarske javne službe. Če upravičeni odjemalci pooblastijo svojega dobavitelja, kot je v konkretnem primeru pooblaščen tudi tožnik, pa je SODO dolžan dostop do teh podatkov zagotoviti tudi dobaviteljem. Bistvo principa reguliranega dostopa tretjega do omrežja je ravno svobodna izbira dobavitelja, ki pa ni možna, če dobavitelj ne razpolaga s potrebnimi podatki, sprva za izdelavo ponudbe, in kasneje po sklenitvi pogodbe in pooblastitvi s strani kupcev za izvajanje dobave in za izdajanje računov. Zato je treba 2. odstavek 91. člena splošnih pogojev interpretirati v smislu 7. alinee 23.a člena EZ in mesečno obveznost SODO šteti kot minimalno obveznost SODO. Kolikor je potrebno dodatno posredovanje podatkov za učinkovito uveljavljanje dostopa do omrežja, takšna storitev ne presega okvira gospodarske javne službe. Ker se gospodarska javna služba SODO skladno s 1. odstavkom 40. člena Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe financira iz omrežnine, mora SODO te podatke upravičenim odjemalcem posredovati brezplačno.

Vendar pa po mnenju tožene stranke, kot že povedano, za obravnavani primer navedeno ni relevantno, saj je tožnik zamudil procesni rok s tem, ko ni upošteval reklamacije računov kot prvi zahtevi naslovljeni na SODO skladno s 3. odstavkom 88. člena EZ. Reklamacija računa predstavlja ugovor in s tem vsebinsko zahtevo za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti. Tožnik bi moral v roku sprožiti postopek pred prvostopnim organom, ne glede ali si je pridržal pravico ugovora računu z dogovorom z dne 25. 1. 2005 in račun poravnal, pri čemer tožena stranka še navaja, da obstoj dogovora, s katerim naj bi bil razrešen spor ni izkazan z nobeno listino. Dopis z dne 25. 1. 2005 se ne more šteti kot dogovor, saj gre le za enostransko izjavo tožnika. Ker SODO na reklamacijo ni odgovoril, se je rok za prvi račun iztekel dne 1. 3. 2005 in za drugi račun 8. 3. 2005, to je po preteku dveh mesecev od vložitve reklamacije in dodatnih petnajstih dni od poteka dvomesečnega roka kot to določa 4. odstavek 88. člena EZ. Dopis tožnika z dne 16. 2. 2005 ne predstavlja zahteve za uvedbo predhodnega postopka po 3. odstavku 88. člena CZ, ki je procesna predpostavka za uvedbo upravnega postopka po 88. členu CZ, ker se kot taki štejeta reklamacija računov. Napačna je trditev tožnika, da plačilni opomini SODO z dne 25. 3. 2005 predstavljajo upravno odločbo, saj ne vsebujejo sestavin skladno iz 210. členom ZUP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je prvostopni organ formalno presegel zahtevek tožnika, ki je kot procesno predpostavko za vložitev svoje zahteve vložil vlogo "zahtevek za vračilo plačanega zneska" z dne 16. 2. 2005 in ne obeh že navedenih reklamacij računov in s tem, ko je prvostopni organ vsebinsko odločal preko okvira 88. člena EZ, ki po mnenju pritožbe ne določa nobenih časovnih omejitev glede sprožitve postopka pred prvostopnim organom, niti omejitev glede števila vsebinskih vlog. Tožena stranka poudarja, da je postopek po 88. člena EZ natančno opredeljen, in sicer se začne z zahtevo za odpravo nezakonitosti oziroma nepravilnosti naslovljeno na SODO, ki predstavlja predhoden postopek v upravnemu postopku. Roki za postopanje so jasno določeni. S tem, ko je tožnik vložil reklamacijo je sprožil postopek po 88. členu EZ in bi moral v nadaljevanju, kolikor se ni strinjal z ravnanjem SODO, postopati skladno z določenim postopkom. V roku bi moral vložiti zahtevo na prvostopni organ, kot to določata 3. in 4. odstavek 88. člena CZ. Kolikor je vloga na prvostopni organ vložena v nasprotju z navedenim, 5. odstavek 88. člena EZ določa, da se taka vloga zavrže kot nedovoljena oziroma kot prepozna. Iz tega po mnenju tožene stranke jasno izhaja, da mora biti vloga pravočasna, da je rok prekluziven in je uvedba tega upravnega postopka časovno omejena z opredeljenim predhodnim postopkom. Vsebinsko pa je omejena le posredno, namreč s tem, ko je vložena vloga v predhodnem postopku, začnejo teči določen roki, in sicer ne glede na to ali so kasneje vložene vsebinsko iste vloge. Slednje ne pretrgajo teka rokov. Drugačna interpretacija bi naredila 5. odstavek 88. člena EZ povsem irelevanten. Prvostopni organ tudi ni v ničemer formalno presegel zahtevka kot zatrjuje pritožba, če ugotavljal temelj nastanka zahtevka. Prvostopni organ je z izdajo popravnega sklepa popravil tudi obrazložitev sklepa. Izrek o stroških tožena stranka utemelji z določbo 1. odstavka 114. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je zaključek tožene stranke in pred njo organa prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila procesni rok za sprožitev upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, ki je določen v 4. odstavku 88. člena EZ zmoten in nima podlage niti v dejanskem stanju, niti v obstoječi veljavni procesni pravni ureditvi (ZUP). Kot zahtevo za odpravo zatrjevanih zakonitosti ali nepravilnosti je šteti zahtevo tožeče stranke z dne 16. 2. 2005 (ki je tudi tako naslovljena), na podlagi katere je tožeča stranka tudi pravočasno sprožila upravni postopek pred Agencijo, in ne obe reklamacije računov. Po 88. členu EZ je posameznik, ki želi predložiti spor v reševanje Agenciji (to je preden sproži upravni postopek na Agenciji), dolžan predhodno vložiti zahtevo na sistemskega operaterja za odpravo zatrjevane nezakonitosti. Navedena določba pa ne vsebuje vsebinskih in časovnih omejitev; kot kolikokrat lahko vloži posameznik vsebinsko enako zahtevo na sistemskega operaterja (preden sproži upravni postopek na Agenciji), kdaj (v katerem roku, od katere časovne točke, npr.: od nastanka spora), je takšen posameznik dolžan vložiti zahtevo na sistemskega operaterja. Gre za jezikovno razlago določbe 88. člena EZ, ki pa je hkrati tudi smiselna (po teleološki razlagi), saj bi v nasprotnem primeru prišlo do neracionalnega generiranja sporov. Kolikor bi stranke (brez predhodnega poizkusa mirne rešitev spora) zaradi vsakega nesoglasja ali zgolj potencialnega nesoglasja s sistemskim operaterjem nemudoma začele formalni postopek reševanja spora, bi s tem lahko bil brez utemeljenega razloga povzročen občuten porast in predvsem izostritev sporov v predhodnem postopku pred sistemskim operaterjem (predvsem zaradi časovne omejitve). S takšno ureditvijo bi se povečalo število nerešenih sporov, kasneje v upravnem postopku pred Agencijo, oziroma pred toženo stranko, kar ne bi bilo v skladu s členom 7 (varstva pravic strank, varstvo javnih koristi) in 14 (ekonomičnost postopka) ZUP, ki sta dve izmed temeljnih načel upravnega procesnega prava in, ki ju je potrebno upoštevati tudi pri interpretaciji procesnih določb EZ. Zato je po mnenju tožeče stranke vsebinsko primerna jezikovna interpretacija 88. člena EZ, po kateri za zahtevo šteje samo tako imenovana vloga, in jo je mogoče vložiti večkrat vse do meritorne odločitve s strani Agencije. Tako Agencija kot tudi tožena stranka sta sami določili, kaj se mora v konkretnem primeru šteti kot zahteva. S tem je tožena stranka z napačno opredelitvijo zahteve napačno ugotovila dejansko stanje, saj obe reklamacije računov nista bili vloženi kot zahtevi, temveč zgolj kot reklamacije računov (to je dolžnost vsakega gospodarska subjekta, saj se v nasprotnem primeru lahko šteje, da se priznava obveznost kot je prikazana v računu). Tako nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je nastopilo kot posledica kršitve določbe 88. člena EZ, ki izrecno določa, da se lahko zahteva šteje zgolj tista zahteva, ki je vložena v skladu z 88. členom EZ, torej tista zahteva, ki se imenuje zahteva in ne kakršenkoli pisni dokument (na primer reklamacija računa), ki izraža nestrinjanje s stališčem sistemskega operaterja. Poleg navedenih kršitev pa je tožena stranka tudi neutemeljeno in predvsem brez zakonske podlage še dodatno omejila možnost vlaganja zahtev s tem, ko je določila, da se kot pravno veljavna zahteva šteje zgolj prva zahteva, ki je naslovljena na sistemskega operaterja. Takšne omejitve EZ ne vsebuje. Na ta načina pa je bila kršena tudi ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ni pravilen vsebinski zaključek, da samo prva zahteva (formalno vsebinsko pravilna zahteva), vložena v predhodnem postopku sproži tek rokov. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da bi prva vloga (tudi vloga, ki bi jo Agencija oziroma tožena stranka po vsebini štela za zahtevo) v določenem (tudi potencialno) spornem vprašanju naslovljena na sistemskega operaterja pomenila reševanje vprašanja, v katerem se v prihodnosti ne bi smelo več odločati, saj bi imela učinek materialno pravnomočne zadeve. Takšen zaključek ni v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, po kateri ima učinek materialno pravnomočne zadeve zgolj upravna zavrnilna odločba. V obravnavanem primeru pa sistemski operater ne odloča v upravnem postopku, saj EZ izrecno v 88. členu določa, da v upravnem postopku na prvi stopnji odloča Agencija. Zaradi navedenega niti "negativna" odločitev sistemskega operaterja, niti molk sistemskega operaterja (pri čemer je treba upoštevati tudi dejstvo, da so sistemski operaterji praviloma pasivni, kar se je izkazalo tudi v navedeni zadevi, kjer A.A.A. d.d. v zvezi s konkretnim sporom ni podala niti ene obrazložene vloge, če ne upoštevamo odgovora na pritožbo, kjer se je v pretežni meri sklicevala na to, da zahteva tožeče stranke ni pravočasna), nimata nikakršnih dokončnih oziroma pravnomočnih pravnih učinkov. Navedeno je še dodatni razlog, da lahko tožeča stranka v navedeni zadevi vse dotlej, dokler ne bo razpolagala z negativno pravnomočno upravno odločbo Agencije oziroma tožene stranke (pa se dejanska in pravna podlaga ne spremenita), brez omejitve vlaga zahteve na sistemskega operaterja, ki prav tako ni vezan s svojo prejšnjo (morebiti drugačno) odločitvijo. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z veljavno ureditvijo vsebovano v ZUP in EZ. V zvezi s stroški postopka tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka priznala A.A.A. d.d. stroške po odvetniški tarifi, čeprav je le-ta po podatkih iz izpodbijane odločbe ni sestavilo odgovora po svojih pooblaščencih, temveč ga je sestavila sama, zaradi česar do povrnitve navedenih stroškov ni upravičena. Sklepno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločba, zadevo pa vrne toženi stranki v ponovni postopek in da naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da tožeča stranka nima prav, da sporne reklamacije računov, to je reklamaciji računov št. 015-392 z dne 20. 12. 2004 in št. 015-396 z dne 31. 12. 2004, ne gre šteti kot pisni zahtevi po 3. odstavku 88. člena EZ, samo zato, ker se imenujeta reklamaciji in ne zahtevi. Po mnenju tožene stranke reklamacija računa predstavlja ugovor zoper izstavljena računa in s tem vsebinsko zahtevo za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti. Tudi zahteva tožeče stranke z dne 16. 2. 2005, ki jo tožeča stranka šteje kot prvo zahtevo se ne imenuje dobesedno enako kot to določa 3. odstavek 88. člen EZ. Po mnenju tožene stranke imenovanje same vloge ni relevantno, bistvena je njena vsebina. Iz spornih reklamacij računov jasno izhaja, da tožeča stranka nasprotuje izstavljenem računu in želi, da se nepravilnosti odpravijo. Iz zahtevka tožeče stranke z dne 16. 2. 2005, ki naj bi ga po mnenju tožeče stranke šteli kot prvo zahtevo po 3. odstavku 88. člena EZ, pa ne izhaja nič drugega kot ponovno nasprotovanje izstavljenim računom. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem tožeče stranke, da sta prvostopni organ in tožena stranka neutemeljeno in brez zakonske podlage omejila možnost sprožitve upravnega postopka tožeči stranki. Postopek je v določbi 88. člena EZ natančno opredeljen. Glede ugovora v zvezi s stroški tožena stranka pojasnjuje, da je vloga nasprotne stranke, to je A.A.A. d.d. sestavljena s strani pooblaščenke odvetnice C.C., zato so bili stroški odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in poudarja, da bi tožena stranka glede na jasno izraženo stališče, da je potrebno vsakršno vlogo obravnavati po vsebini, tudi predmetni spor morala obravnavati po vsebini. Če bi tako ravnala tudi v predmetni zadevi, po tem bi ugotovila, da predmet obravnave nista reklamaciji obeh računov, temveč vprašanje ali je, skladno z EZ in na njegovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi, sistemski operater distribucijskega omrežja (v konkretnem primeru A.A.A. d.d.) dolžan brezplačno dostaviti tožeči stranki podatke o uporabi za zadnjih 12 mesecev ali preteklo leto naročeno moč in doseženo moč, ali ne. Tožena stranka se neupravičeno sklicuje na oba sporna računa in njuni reklamaciji (ki sta sicer posledica predmetnega spora), ter prek tega (posredno) dokazuje nepravočasnost vložene zahteve z dne 16. 2. 2005, hkrati pa zanemarja kaj je bistveno sporno vprašanje, ki bi ga bilo potrebno (vsebinsko) rešiti, ter da je navedeno vprašanje sporno med tožečo stranko in A.A.A. d.d. vse od dne, ko je tožeča stranka prejela ponudbo A.A.A. d.d. in je očitno sporno še danes, na kar kaže dejstvo, da je A.A.A. d.d. še vedno ni vrnila neupravičeno prejetega zneska, ki je bil plačan v zvezi s predmetnim sporom. Kdaj nastopi tisti časovni trenutek, ko je potrebno vložiti zahtevo za odpravo zatrjevane nepravilnosti in kdaj nastopi tisti časovni trenutek, ko takšne zahteve za odpravo zatrjevane nepravilnosti ni mogoče več vložiti, pa se da po oceni tožeče stranke razbrati zgolj s tisto interpretacijo določbe 88. člena EZ in relevantnih določb ZUP (ki se nanašajo na vprašanje dokončnosti oziroma pravnomočnosti upravne odločbe), ki jo je tožeča stranka navedla že v svoji tožbi.

V odgovoru na pripravljalno vloga tožena stranka poudari, da je bila tožeča stranka neuspešna v upravnem postopku pred prvostopnim in drugostopnim organom iz procesnih razlogov, zato se tožena stranka ni spuščala v vsebinsko presojo celotne zadeve.

Naveden odgovor je bil posredovan pooblaščencem tožeče stranke.

Stranki z interesom - A.A.A. d.d. je bila v odgovoru poslana tožba tožeče stranke B.B.B. d.o.o. z dne 29. 11. 2005, odgovor na tožbo tožene stranke z dne 5. 1. 2006, pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30. 1. 2006 in pripravljalna vloga tožene stranke z dne 21. 2. 2006. Stranka z interesom v svoji vlogi z dne 6. 6. 2007 prereka vse navedbe tožeče stranke, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in predlaga stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za spor med uporabnikom omrežja oziroma zainteresirano osebo in sistemskim operaterjem, v katerem odloča v upravnem postopku Javna agencija RS za energijo skladno z določbami 88. člena EZ, ki so glede na ZUP lex specialis. Po določbi 88. člena EZ mora v predhodnem postopku uporabnik omrežja oziroma zainteresirana oseba vložiti pisno zahtevo za odpravo zatrjevane nepravilnosti. Vložitev zahteve po 88. členu EZ v predpisanem roku je procesna predpostavka za odločanje po 1. odstavku navedenega člena. Po mnenju stranke z interesom je potek postopka v konkretnem primeru popolnoma jasen in je potekal v celoti v skladu z zakonskimi določili. Če bi sledili navedbam tožeče stranke bi bil celoten predhoden postopek v njenih rokah, saj bi sama odločala o tem, kaj sploh je zahteva za odpravo nepravilnosti ter tudi o tem od katere vloge dalje teče rok za sprožitev pravnega postopka na Agenciji. Po povedanem bi bil popolnoma odveč 88. člen EZ, ki predpisuje postopanje v primeru nepravilnosti in nezakonitosti.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se v celoti strinja z razlogi iz izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Določba 88. člena EZ v besedilu, ki se uporablja za odločitev v tem upravnem sporu je bila v zakon vključena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah energetskega zakona (Uradni list RS, št. 51/2004, v nadaljevanju EZ-A). V državnozborskem gradivu (Poročevalec št. 34/04) je navedeno, da je pomembna pristojnost Agencije za energijo reševanje sporov, ki nastanejo na energetskem področju, kot to določajo tudi direktive EU. V teh primerih Agencija za energijo na zahtevo upravičenca odloča v upravnem postopku na prvi stopnji o vrsti zadevnih sporov, pri čemer je s predlogom zakona podrobneje urejen postopek tega odločanja ter možnost sprejema ukrepov s strani Agencije za energijo. 88. člen EZ torej specialno ureja (upravni) postopek na prvi stopnji v sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami (upravičenci) ter sistemskimi operaterji oziroma organizatorjem trga v posamičnih zadevah, ki izvirajo iz dostopa do omrežij, obračunane cene za uporabo omrežij, zatrjevane kršitve splošnih dobavnih pogojev in sistemskih obratovalnih navodil in ugotovljenih odstopanj in zneskov za pokrivanje stroškov izravnave odstopanj ter kršitev splošnih aktov, ki urejajo odstopanja in njihovo izravnavo. Posebej je določeno, da pred sprožitvijo postopka pred Agencijo za energijo mora upravičenec vložiti pisno zahtevo na sistemskega operaterja za odpravo zatrjevane nezakonitosti ali nepravilnosti. Sistemski operater mora na zahtevo pisno odgovoriti in navesti razloge za svojo odločitev najkasneje v dveh mesecih od vložitve zahteve s strani upravičenca (3. odstavek 88. člena EZ). Po 4. odstavku istega člena lahko zahtevo za odločanje pred Agencijo za energijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja ali mu sistemski operater pisno ni odgovoril v skladu z roki iz prejšnjega odstavka. Rok za vložitev zahteve je 15 dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja, oziroma od poteka rokov za odgovore iz prejšnjega odstavka. V obravnavanem zadevi je sporno vprašanje ali sta vloženi reklamaciji tožeče stranke, ki ju je naslovila na A.A. d.d. dne 20. 12. 2004 (račun št. 015-392 z dne 14. 12. 2004) in z dne 31. 12. 2004 (račun št. 015-396 z dne 21. 12. 2004) (ki sta bila oba izdana za opravljeno storitev analize merilnih podatkov na merilnih mestih), po vsebini pisni zahtevi sistemskemu operaterju za odpravo nezakonitosti ali nepravilnosti po 3. odstavku 88. člena EZ. Tudi po presoji sodišča je iz same vsebine obeh vlog - reklamacije računa razvidno, da se tožnik ne strinja s plačilom storitev po navedenih dveh računih, saj meni, da mora SODO A.A.A. d.d. podatke zagotoviti brezplačno, saj je javna služba, njegovo financiranje pa je iz omrežnine. Podatke bi morala A.A.A. d.d. zagotoviti v skladu s 23.a členom EZ, kjer so naštete naloge sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, ki se prav tako pokrivajo iz omrežnine. Vlogo se presoja glede na zahteve, ki ga stranka z njo uveljavlja oziroma glede na vsebino vloge, zato ni pomembno, kako je stranka vlogo poimenovala (66. člen ZUP). Ker je tožnik torej z navedenima reklamacijama, tudi po presoji sodišča, sprožil postopek po 3. odstavku 88. člena EZ, je bil s tem vezan tudi na roke iz navedene določbe in je, kot pravilno ugotavljata prvostopni organ in tožena stranka, zamudil rok za vložitev zahteve iz 4. odstavka 88. člena EZ, zato je Agencija za energijo tožnikovo zahtevo pravilno po določbi 5. odstavka 88. člena EZ zavrgla kot prepozno. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožeči stranki natančno pojasnila in obrazložila svoje stališče, kot tudi pravno pravilno podprla odločitev Agencije za energijo. Določba 88. člena EZ je jasna. S to določbo je urejen poseben postopek, katerega namen nedvomno je, da se morebitni spori med upravičenci in sistemskimi operaterji oziroma organizatorji trga rešijo sporazumno brez vključitve Agencije za energijo.

Tožbeni ugovori so neutemeljeni. Določba 88. člena EZ vsebuje vsebinske in časovne omejitve, gre za lex specialis upravnega postopka in je zato tudi pisno zahtevo iz 3. odstavka 88. člena EZ šteti kot del tega posebnega upravnega postopka. Kakršnikoli drugi dogovori, ki so potekali med tožečo stranko in stranko z interesom, ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Morebitne druge spore lahko tožeča stranka rešuje v pravdnem postopku.

Po povedanem je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Stranka z interesom - A.A.A. d.d. je v obravnavani zadevi intervenirala na strani tožene stranke, ki je v postopku uspela, zato je sodišče tožeči stranki na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem poru (Ur .l. RS št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS), upoštevajoč 104. člen ZUS-1 in na podlagi 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04, dalje ZPP-UPB 2), naložilo povračilo stroškov postopka v višini 50 točk po tarifni številki 40. Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popravek). Sodišče ni priznalo zahtevanih 500 točk za sestavo vloge stranke z interesom z dne 5. 6. 2007, ker v vlogi ni povedano ničesar pomembnega, kar bi vplivalo na odločitev v tem upravnem sporu.