88. člen EZ-UPB1

Tožnik v upravnem sporu je lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Odločitev, da se drugemu tožniku ne prizna položaja stranke, je skladna z določbami ZUP. Njena pomanjkljivost je le v tem, da ni izrecno navedena v izreku odločbe. Ker pa odločitev logično sledi iz 1. točke izreka, v kateri so izrecno navedeni tisti, ki se jim položaj stranke prizna, in še posebej iz obrazložitve k tej točki, kjer je navedeno, da se drugega tožnika upošteva (le) kot pooblaščenca, sodišče pomanjkljivost izreka ni štelo za bistveno in s tem za takšno, ki bi vplivala na zakonitost odločbe. Odločitev, po kateri se nezakonitost ravnanja družbe SODO pri zaračunavanju čezmerno prevzete jalove energije ne ugotavlja oziroma se zahteva strank v tej zvezi zavrne, prvenstveno temelji na določbah 14. člena Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja. Gre za določbe, s katerimi je zagotavljanje čezmerno prevzete jalove energije opredeljeno kot posebna sistemska storitev in s katerimi se uvaja obveznost in način njenega

Predmetni spor je potrebno obravnavati kot spor, ki izvira iz dostopa do omrežja električne energije iz točke a) 1. odstavka 88. člena EZ, za odločanje v tovrstnih sporih v upravnem postopku je na prvi stopnji zakonsko določena pristojnost Agencije Republike Slovenije za energijo.

Odločanje o sporu, ki izvira iz dostopa do omrežja električne energije, ne sodi v sodno pristojnost.

Ker revident vloge na Agencijo za energijo ni vložil v roku iz četrtega odstavka 88. člena EZ, je bila vloga zavržena skladno s petim odstavkom 88. člena istega zakona. Taka odločitev tudi ni v neskladju z Direktivo 2003/54/ES o skupnih pravilih za notranji trg in električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES.

Glede zakonitosti odločanja upravnih organov v posameznih upravnih zadevah (6. člen ZUP) velja splošno pravilo, da se ob odločanju na prvi stopnji uporabljajo zakoni, predpisi oziroma splošni akti, ki veljajo na dan izdaje odločbe, kolikor posamezni zakoni ne določajo drugače (primerjaj 155. člen URS). To velja tudi za obravnavano upravno zadevo, ki po vsebini predstavlja upravno reševanje spora med tožnico in SODO na podlagi 88. člena EZ.

Odgovor sistemskega operaterja ni upravna odločba, ki bi morala vsebovati vse z zakonom določene sestavine, je pa nujni pogoj, ki mora biti izpolnjen, da Agencija za energijo v upravnem postopku odloči o sporih med osebami in v vsebinskem okvirju iz 1. odstavka 88. člena EZ.

Iz 88. člena EZ izhaja, da lahko zahtevo na Agencijo vloži samo upravičenec, katerega zahteva je bila v celoti ali deloma zavrnjena s strani sistemskega operaterja ali mu sistemski operater ni odgovoril v skladu z roki iz 88. člena EZ. Iz navedenega člena izhaja, da je rok za vložitev zahteve petnajst dni od vročitve pisnega odgovora s strani sistemskega operaterja oziroma od poteka roka za odgovor iz 88. člena EZ. Glede na to, da je organizator trga v zvezi z danima reklamacijama tožeči stranki odgovoril z dopisoma z dne 26. 4. 2005 in z dne 12. 5. 2005, bi tožeča stranka morala, upoštevajoč določilo 88. člena EZ, v roku 15 dni vložiti zahtevo na Agencijo.

Določba 88. člena EZ vsebuje vsebinske in časovne omejitve, gre za lex specialis upravnega postopka, in je zato tudi pisno zahtevo iz 3. odstavka 88. člena EZ šteti kot del tega posebnega upravnega postopka.

Z razpisom so bile določene omejene količine za uvoz električne energije in to za vsak koledarski mesec posebej. Interesenti, ki so se prijavili na razpis, so torej kandidirali za iste količine. V obravnavanem primeru je torej šlo za en postopek, v katerem se je odločalo o vlogah vseh vlagateljev. Odločitev, da se posameznemu (najugodnejšemu) upravičenemu odjemalcu omogoči dostop do prenosnega omrežja, je za druge vlagatelje pomenila negativno odločitev o njegovi vlogi. Šlo je torej za postopek, v katerem je učinek pozitivne odločitve v korist posameznega vlagatelja sočasno predstavljal negativne učinke za vse ostale vlagatelje. Iz navedenega razloga je zato podan pravni interes vsakega vlagatelja, da lahko ugovarja zoper odločitev o izbiri najugodnejšega upravičenega odjemalca. Le na ta način je namreč zagotovljeno učinkovito pravno varstvo vsakega vlagatelja, saj zgolj odprava negativne odločbe sama po sebi ne omogoča tudi izdaje pozitivne odločbe v ponovljenem postopku. Iz navedenega razloga zato tudi odločba, s katero je bil tožeči stranki dovoljen dostop do prenosnega omrežja, ni postala dokončna, čeprav tožnica zoper njo ni vložila pritožbe.