UPRS sodba in sklep U 2563/2006

Tožba se zavrne. Zahteva tožnika za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne.

Z odločbo, št. ... z dne 20. 9. 2006, je toženec zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A., št. ... z dne 11. 5. 2006, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožnik dolžan takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo nadomestne stanovanjske hiše, ki jo brez gradbenega dovoljenja gradi na zemljišču s parc. št. ... in ... k.o. B., ter objekt v roku 6 mesecev od vročitve odločbe odstraniti ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje na svoje stroške. Hkrati so bile tožniku odrejene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V obrazložitvi odločbe toženec navaja, da je iz podatkov v zadevi razvidno, da je upravni organ prve stopnje dne 9. 5. 2006 opravil inšpekcijski pregled in pri tem ugotovil, da je v kraju C. na zemljišču s parc. št. ... in ... k.o. B. v gradnji zidan objekt tlorisnih dimenzij približno 14 m x 8 m, po višini pritličje, nadstropje in mansarda, zaključen z dvema med seboj pravokotnima dvokapnima strehama s čopi in frčadama na severovzhodni in jugozahodni strani, s smerjo slemena SZ - JV in SV - JZ. Objekt je bil ob času inšpekcijskega pregleda brez fasade in brez priključka na električno in vodovodno omrežje. Ob pregledu je upravni organ prve stopnje tudi zaslišal investitorja, ki je izjavil, da je lastnik 4/5 zemljišča, na katerem je zgrajen sporni objekt ter da pridobiva projekte za gradnjo hiše in tudi zahtevek za pridobitev gradbenega dovoljenja naj bi že vložil. Je pa na upravni enoti postopek ustavljen, ker ni lastnik celotnega zemljišča. Toženec v zvezi z navedenim zaključuje, da je organ prve stopnje v obravnavanem primeru kot nesporno ugotovil, da tožnik za predmetno gradnjo nima predpisanega gradbenega dovoljenja, zato mu je bil po njegovem mnenju tudi utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1, torej ustavitev gradnje in odstranitev objekta.

Z odločbo, št. ... z dne 20. 9. 2006, pa je toženec zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A., št. ... z dne 7. 6. 2006, s katerim je bilo odločeno, da se zavrže njegov predlog za odlog prisilne izvršbe odločbe (izvršilnega naslova) istega organa z dne 11. 5. 2006. V obrazložitvi odločbe toženec svojo odločitev opira na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in navaja, da iz tožnikove vloge z dne 18. 5. 2006 povsem jasno izhaja, da je hkrati s pritožbo zoper odločbo, št. ... z dne 7. 6. 2006 (pravilno: št. ... z dne 11. 5. 2006) podal tudi predlog za odlog izvršbe te odločbe. Določbe o upravni izvršbi vsebuje ZUP v členih od 282 do 305. Iz navedenih zakonskih določb povsem jasno izhaja, da se izvršba v upravnem postopku uvede, če zavezanec ne izpolni obveznosti, ki mu je bila naložena z izvršljivo upravno odločbo. Odločba se lahko izvrši tako, da zavezanec sam izvrši naloženo obveznost. Šele, če tega zavezanec ne stori, se lahko uvedbe upravna izvršba. Upravni organ, pristojen za izvršbo, mora zato najprej ugotoviti, ali so za uvedbo upravne izvršbe sploh podani pogoji. Prvi pogoj je vsekakor ta, da zavezanec naložene obveznosti v postavljenem roku ne izvrši sam. Tega pa pred iztekom postavljenega roka nikakor ni mogoče ugotoviti. Ker v obravnavani zadevi rok za izvršitev naloženih obveznosti še ni potekel, saj bo potekel šele 6 mesecev po vročitvi odločbe zavezancu, je kakršnokoli odločanje o izvršbi povsem nemogoče. Vnaprej namreč nikakor ni mogoče ugotoviti niti tega, ali bo ob poteku roka izpolnjena temeljna predpostavka za uvedbo izvršbe, torej okoliščina, da zavezanec obveznosti ni izpolnil sam. Toženec še pripominja, da bi bilo glede na podobnost izrazov izvršitev in izvršba iz vsebine tožnikovega predloga mogoče sklepati, da je zavezanec v svoji vlogi dejansko želel predlagati podaljšanje roka za izvršitev naloženih obveznosti. Ker pa je v svojem predlogu tožnik izrecno navedel, da predlaga odlog izvršbe po določbah 292. in 293. člena ZUP, ne more biti dvoma, da je dejansko predlagal odlog izvršbe.

Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in med drugim navaja, da je skupaj s pritožbo zoper prvostopno odločbo predlagal tudi odlog izvršbe odločbe, saj je v 6. točki izreka jasno navedeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Glede na težke posledice, ki bi jih za tožnika imela izvršitev odločbe, pa je jasno, da je predlagal njen odlog, saj je zoper prvostopno odločbo vložil pritožbo, za katero je bil glede na vse okoliščine prepričan, da bo z njo uspešen in bo odločba razveljavljena. Vendar pa je bil predlog za odlog izvršbe zavržen s sklepom z dne 7. 6. 2006 z obrazložitvijo, da naj bi bil predlog preuranjen, saj se je prvostopni organ postavil na stališče, da je tožnik vložil predlog za odlog sklepa o dovolitvi izvršbe. To pa ne drži, saj tožnik nikjer v svojem predlogu ne govori o sklepu od dovolitvi izvršbe, pač pa zgolj o odlogu izvršitve same odločbe, ki je v tem, da mora zavezanec v roku 6 mesecev od vročitve odločbe odstraniti objekt in sicer nadomestno gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. ... in ... k.o. B. in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Iz navedenega jasno izhaja, da je tožnik vložil predlog za odlog izvršitve naloženih obveznosti glede na vse pritožbene navedbe, ki jih je podal v pritožbi in o utemeljenosti katerih je trdno prepričan. Za odlog izvršbe odločbe so po njegovem mnenju podani prav vsi pogoji in je zato treba prvostopni sklep in drugostopno odločbo odpraviti, saj očitno temeljita na povsem napačnih predpostavkah. Tožnik dalje navaja, da posredno izpodbija tudi odločbo inšpektorja z dne 11. 5. 2006, ki je odredil odstranitev objekta, saj trenutno tečejo vsi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja za nadomestni objekt. Tožnik je dal izdelati projekte za gradnjo nadomestne hiše, podal pa je tudi vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja, samega dovoljenja pa mu v času inšpekcijskega pregleda ni uspelo pridobiti izključno iz razlogov, ki niso na njegovi strani. V samem postopku se je namreč izkazalo, da je tožnik lastnik gradbene parcele le do 4/5, medtem ko je lastnik preostalega dela zemljišča tožnikov brat, ki je živel v tujini, in je že pokojni. Z dediči pa tožnik težko vzpostavlja stike, še posebej, ker so v tujini, kar vse je privedlo do tega, da je prišlo do nepredvidenega zastoja pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Je pa zadeva glede lastništva zemljišča že tik pred koncem in tudi gradbeno dovoljenje naj bi bilo po njegovem mnenju v kratkem izdano. V zvezi z navedenim tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani odločbi toženca ter sklep in odločbo orana prve stopnje odpravi, tožencu pa naloži povračilo stroškov postopka. Hkrati tožnik sodišču še predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks, saj bi plačilo taks ogrozilo njegovo že tako slabo finančno stanje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Toženec v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijanih odločbah in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

Po proučitvi tožbe in predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je bila odločitev toženca, ki je zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo organa prve stopnje, št. ... z dne 11. 5. 2006, s katero mu je bila odrejena ustavitev gradnje in odstranitev objekta, pravilna in zakonita in tudi razlogi, s katerimi toženec utemeljuje svojo odločitev, so pravilni in imajo podlago v podatkih iz predloženih upravnih spisov ter v določbi 152. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 14/05 - popr.). Ta določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj je šteti za nelegalno gradnjo, ZGO-1 opredeljuje v 12.1. točki 1. odstavka 2. člena, kjer je navedeno, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Hkrati z ukrepom, ki se nanaša na nelegalno gradnjo, je dolžan inšpektor inšpekcijskemu zavezancu odrediti tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1, ki so obvezna sestavina inšpekcijske odločbe.

V obravnavanem primeru ni sporna ugotovitev toženca in pred tem organa prve stopnje, da tožnik za gradnjo obravnavanega objekta na zemljišču s parc. št. ... in ... k.o. B. v času inšpekcijskega nadzora ni imel nikakršnega upravnega dovoljenja, čeprav bi ga moral tudi po presoji sodišča imeti in to preden je pričel z izvedbo del. Ker je torej tožnik v spornem primeru ravnal v nasprotju z določbo 3. člena ZGO-1 (gradnja brez gradbenega dovoljenja), mu je bil tudi po presoji sodišča utemeljeno odrejen inšpekcijski ukrep po določbi 152. člena ZGO-1, utemeljeno pa so mu bile odrejene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Ob tem je treba dodati, da za to odločitev ni relevantna okoliščina, ki jo tožnik kot pomembno navaja v tožbi, da že pridobiva upravno dovoljenje, kot tudi ne, da se je postopek pridobivanja dovoljenja zavlekel iz razlogov, ki so izven njegove moči, saj je bilo že navedeno, da mora investitor razpolagati z upravnim dovoljenjem že v času, ko začne z gradnjo.

Pravilno je stališče upravnega organa prve stopnje, ki mu je toženec pritrdil, da je bil predlog tožnika, da se odloži izvršba odločbe (izvršilnega naslova), št. ... z dne 11. 5. 2006, preuranjen in je zato njegov predlog zavrgel. Neizpodbijana je ugotovitev upravnih organov, da je tožnik predlagal zadržanje izvršitve izvršilnega naslova, po določbah 292. in 293. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), torej po določbah, ki urejajo upravno izvršbo. Na to ne more vplivati tožbena navedba, da v predlogu za odložitev izvršbe ni govoril o nikakršnem sklepu o dovolitvi izvršbe. Tudi sicer izrek "pritožba ne zadrži izvršitve" pomeni, da morebitna pritožba zoper odločbo nima vpliva na njeno prisilno izvrševanje oziroma na njeno izvršljivost, ki je pogoj za dovolitev upravne izvršbe (1. odstavek 282. člena ZUP). Odložitev izvršitve odločbe, s katero je bila inšpekcijskemu zavezancu naložena določena obveznost, pa je tudi po mnenju sodišča mogoča šele potem, če naložena obveznost ne bi bila izvršena in ob pogoju, da je izdan sklep o dovolitvi izvršbe, saj se po določbi 1. odstavka 291. člena ZUP upravna izvršba lahko opravi le na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Navedeno torej pomeni, da bo tožnik lahko predlagal odložitev izvršbe ob pogojih iz 293. člena ZUP šele, ko bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe.

Ker sta bili po obrazloženem odločitvi toženca pravilni in zakoniti, tožnik v tem upravnem sporu ni mogel uspeti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka

Po določbi 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - preč. bes.), sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena ZST). Sklep o oprostitvi izda sodišče na predlog stranke. Predlogu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz prvega odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju (3. odstavek 13. člena ZST).

Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da tožnik k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni preložil nobenih dokazov, zato je bil z dopisom dne 3. 11. 2006 pozvan, da sodišču predloži: svojo zadnjo dohodninsko odločbo in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov; potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev in potrdilo o premoženjskem stanju. Tožnik pozivu sodišča, ki ga je preko pooblaščenca prejel dne 7. 11. 2006, ni sledil, saj ni predložil zahtevanih dokazil, čeprav je bil opozorjen na posledice za primer, če sodišču listine ne bodo predložene. Predvsem niso bila predložena dokazila o dohodkih vseh družinskih članov oziroma o njihovem statusu, medtem ko je iz tožnikove odločbe o dohodnini razvidno, da ni imel dohodkov zgolj iz naslova zaposlitve (za kar je predložil potrdilo) temveč tudi iz drugih naslovov, kar je razvidno iz dohodninske odločbe. Ker sodišče na podlagi tako pomanjkljivih podatkov ni moglo ugotoviti, ali bi se zaradi plačila sodnih taks občutno zmanjšala sredstva s katerimi se preživlja tožnik in njegovi njeni družinski člani, je bilo treba njegovo zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks zavrniti.