291. člen ZUP

Ker je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen (s sodbo št. III U 281/2019 z dne 15. 10. 2021), je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba posledično odpraviti tudi izpodbijani sklep o stroških izvršbe po drugi osebi, saj je ta s tem ostal brez podlage (prvi odstavek 291. člena ZUP). Okoliščina, da je bil sklep o izvršbi z dne 22. 5. 2019 odpravljen, zadeva pa vrnjena tožnici v ponovni postopek, na drugačno presojo sodišča ne more vplivati. Morebitna izdaja novega sklepa o izvršbi bo namreč terjala izdajo novega sklepa o stroških izvršbe po drugi osebi. Vse to pa so razlogi, da je sodišče v okoliščinah konkretne zadeve in na podlagi prej opisanih zaključkov presodilo, da spremenjeno (drugačno) dejansko stanje zahteva tudi drugačno uporabo ZUP o odmeri stroškov izvršbe po drugi osebi ter je zato na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in sklep o stroških izvršbe po drugi osebi (le) odpravilo, ni pa zadeve vrnilo v ponovni postopek, saj bi bila v opisanih okoliščinah in iz opisanih razlogov taka odločitev materialno pravno zmotna. Odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, torej je v zadevi odločilo v

Denarne kazni so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Zagrožena denarna kazen je torej prisilno sredstvo, za njen izrek pa zadostuje že objektivna neizpolnitev naložene obveznosti, ne glede na subjektivne razloge, zaradi katerih zavezancu obveznosti ni uspelo izpolniti. ZUP izrek denarni kazni, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, veže na eno samo okoliščino: da je tudi naknadni, v sklepu o dovolitvi izvršbe postavljeni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova, pretekel brez uspeha.

Vročena odločba o odstranitvi je postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje. Ker poleg tega šele okoliščina izdane in vročene odločbe o odstranitvi vzpostavlja tujčevo pravico po odložitvi izvedbe navedenega ukrepa, pomeni, da gre v nasprotnem primeru za uveljavljanje pravice, ki tujcu očitno ne pripada. Pri vlogi za podaljšanje dovoljenja za dovolitev zadrževanja gre za novo zadevo, o kateri se odloča v posebnem, od prejšnjih ločenem postopku. Zaradi tega je treba in je tudi dopustno vsakokratno preverjanje, ali so za postopek odločanja izpolnjene procesne predpostavke, ki jih predpisuje zakon, veljaven v času odločanja (načelo zakonitosti).

Če je izvršilni naslov odpravljen, se (upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in) opravljena procesna dejanja odpravijo (prvi odstavek 293. člena ZUP). Ker je torej inšpekcijska odločba z dne 29. 11. 2019 (izvršilni naslov) (s pravnomočno sodbo I U 416/2020 z dne 21. 1. 2021) odpravljena ter je posledično odpravljen (s pravnomočno sodbo I U 828/2020 z dne 6. 5. 2021) tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 2. 2020, je glede na ugotovljeno spremenjeno dejansko stanje treba odpraviti tudi izpodbijani sklep o izvršbi z denarno kaznijo, saj je ostal brez podlage (291., 298. člen ZUP).

Tožnik v tožbi utemeljeno ugovarja, da je za odločanje o predlogu za odlog izvršbe pristojen organ prve stopnje in ne župan, ki je organ druge stopnje. Zoper odločitev prvostopenjskega organa pa je dovoljena pritožba. Vendar iz tožnikovega predloga izhaja, da je prosil za odlog izvršbe (le) do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Pritožba zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa je bila zavrnjena 18. 6. 2019, tj. že pred vložitvijo te tožbe. Pri tem odlog izvršbe do tega trenutka sploh ni mogoč, ampak je mogoč le do izčrpanja pravnih sredstev zoper izvršilni naslov; v tem primeru do pravnomočnosti inšpekcijske odločbe. Odprava odločbe tako ne bi izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj toženka glede na zakonske pogoje in ustaljeno sodno prakso tudi pri ponovnem odločanju predlogu za odlog izvršbe ne bi mogla ugoditi.

Izvršbo se lahko v obravnavanem primeru opravi tako z izvršbo po drugih osebah kot s prisilitvijo. V taki procesni situaciji pa inšpekcijski organ ni prost pri izbiri izvršbe in mora ob upoštevanju prvega odstavka 285. člena ZUP obrazložiti izbiro načina izvršbe, da je možen preizkus, ali je pri izbiri upošteval za zavezanca najmilejši način.

Tožnik kljub navedbam, da bi po vsebini zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici moralo biti ugodeno, saj je bil v izvršilnem naslovu očitno prekršen materialni predpis, ni izkazal, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Zgolj izkaz teh posledic bi lahko bil utemeljen razlog za ugoditev tožbi.

Če s sklepom o dovolitvi izvršbe ni odločeno oziroma poseženo v pravico, obveznost ali pravno korist tožnika, tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. ZG za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek v gozd, ne zahteva ugotovitev okoliščin o ugotavljanju škode na biosistemu oziroma o ugotavljanju posega v funkcije gozda. Dejanska raba ni pomembna, temveč se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v 2. členu ZG.

Sklep z dne 5. 5. 2010 je v smislu določb ZUP sklep o dovolitvi izvršbe iz 290. člena ZUP, ki vsebuje vse sestavine po prvem odstavku tega člena. Glede na to (in ker tožnika prostovoljno obveznosti iz odločbe z dne 2. 6. 2009 nista izpolnila, kar niti ni sporno) je bila dana podlaga, da se opravi upravna izvršba. V sklepu pa sta bila tožnika tudi opozorjena, da bo izvršba po drugi osebi opravljena na njune stroške. Sodni preizkus višine stroškov izvršbe omejuje na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk v odločbi ustrezno obrazložil, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu. Tak obseg preizkusa je stvarno utemeljen ter zagotavlja prepoznanje morebitnih bistvenih kršitev, glede na katere bi odločba, v kateri je odločeno o stroških upravne izvršbe, ne mogla biti pravilna in zakonita.

Skladno s 1. odstavkom 146. člena ZDavP-2 je odločba izvršilni naslov le, če je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Obstoj izvršilnega naslova pa predstavlja procesno predpostavko za izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Pravilno je stališče upravnega organa prve stopnje, ki mu je toženec pritrdil, da je bil predlog tožnika, da se odloži izvršba odločbe (izvršilnega naslova), preuranjen in je zato njegov predlog zavrgel. Odložitev izvršitve odločbe, s katero je bila inšpekcijskemu zavezancu naložena določena obveznost, je tudi po mnenju sodišča mogoča šele potem, če naložena obveznost ne bi bila izvršena, in ob pogoju, da je izdan sklep o dovolitvi izvršbe, saj se po določbi 1. odstavka 291. člena ZUP upravna izvršba lahko opravi le na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Navedeno torej pomeni, da bo tožnik lahko predlagal odložitev izvršbe ob pogojih iz 293. člena ZUP šele, ko bo izdan sklep o dovolitvi izvršbe.

Izpolnjena sta oba pogoja za upravno izvršbo iz 291. člena ZUP, saj je odločba upravnega organa postala izvršljiva s pretekom roka za izpolnitev obveznosti, zaradi neizpolnitve naložene obveznosti pa je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Utemeljeno se je sklicevalo na določbe 290., 291., 294. in 298. člena ZUP, ki jih je pravilno uporabilo v konkretnem primeru izdaje sklepa za izterjavo denarne kazni v upravni izvršbi ter po presoji revizijskega sodišča navedlo utemeljene razloge za uporabo teh določb.

Pritožba v postopku upravne izvršbe je dopustna le, če je podana v okviru okoliščin in rokov iz 291. do 293. člena v zvezi z 230. do 236. členom ZUP. V primeru pritožbe po 292. in 293. členu ZUP se vzpostavljanje prejšnjega stanja ne predvideva; iz tega (in ob upoštevanju posebnih določb v primeru izvršbe s prisilitvijo po 300. členu ZUP) po presoji sodišča izhaja stališče, da se je glede izvršilnih dejanj iz razlogov po 292. in 293. členu ZUP (časovno gledano) mogoče pritožiti samo, dokler izvršba še ni končana. Potem, ko je upravna izvršba že končana, bi imel tožnik le civilnopravni (odškodninski) zahtevek pred pristojnim rednim sodiščem, če bi tam seveda dokazal nezakonitost izvedene upravne izvršbe. Prav tako pa v obravnavanem primeru tudi ni podan nobeden od relevantnih vsebinskih razlogov za pritožbo po določbah 292. in 293. člena ZUP, saj so bila vsa neposredna dejanja upravne izvršbe opravljena z ustrezno pravno podlago, prav tako niso nastopili razlogi, ki bi narekovali ustavitev izvršilnega postopka - obveznost ni bila izpolnjena (tožnik spornega objekta sam ni porušil), pa tudi izvršilni naslov ni bil odpravljen.