UPRS sodba in sklep U 341/2007

1. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi tako, da se šteje tožba zoper odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2007 za pravočasno vloženo. 2. Tožba se zavrne. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika (roj. 27. 1. 1982 v kraju A.) na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi s peto alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik v prošnji navedel, da je po narodnosti Albanec, muslimanske veroizpovedi. Kdaj je odšel iz matične države, ne ve. Potoval je zaprt v prtljažniku avtomobila, za pot je plačal 2400 evrov. Koliko časa je potoval, ne ve, ker je izgubil občutek za čas, bilo pa je dolgo. Prevoznik ga je izpustil iz vozila v Italiji, ki je bila njegova ciljna država, ker so mu rekli, da lahko tam dobi delo in da je Italija varna država. Vozilo je med potjo od Kosova do Italije zapustil enkrat ali dvakrat. Matično državo je zapustil zato, ker ne ve, kje se nahaja njegova družina (oče, mati, 5 sester in 3 bratje), ki je izginila med vojno. V šolo ni nikoli hodil, ker niso imeli denarja. Bratje in sestre so v šolo hodili največ do tretjega razreda, potem so morali delati na zemlji. Socialna služba jim je pomagala z živili, k obiskovanju šole jih ni nikoli nagovarjala. Ukvarjali so se z obdelovanjem zemlje. Po vojni so ga velikokrat napadali Albanci, ker naj bi njegov oče sodeloval s Srbi. Prvič so ga napadli pred dvema letoma. Napadli so ga trikrat. Teden dni pred odhodom iz matične države so ga napadli neznanci, ki so mu grozili z nožem in ga pretepli. Rekli so mu, da ga bodo naslednjič ubili. Očitali so mu očetovo sodelovanje s Srbi. Groženj policiji ni prijavil, ker se je bal, da ga bodo ubili. Ali je oče dejansko sodeloval s Srbi, ne ve. Preživljal se je z občasnim delom v gradbeništvu, za denar in hrano je prosil tudi po hišah. Prebival je v neki zapuščeni hiši. S prosjačenjem po hišah je zbral tudi denar za pot. Tožena stranka pravi, da iz depeše PP B. št. ... z dne 15. 1. 2007 izhaja, da je bil prosilec dne 15. 1. 2007 ob 15.40, skupaj s še dvema sodržavljanoma, s strani italijanskih mejnih organov predan mejnim organom Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da so bili tega dne ob 7.20 uri zjutraj prijeti v C. s strani mejne patrulje, ko so nameravali vstopiti v nek osebni avtomobil. Kot je bilo ugotovljeno v postopku, so se dne 11. 1. 2007 odločili, da zapustijo Kosovo in odidejo v Nemčijo oziroma Švico z namenom iskanja zaposlitve. Dne 14. 1. 2007, ob 21. uri zvečer, so na relaciji D. (Hrvaška) - E. nedovoljeno vstopili v Republiko Slovenijo. Dne 15. 1. 2007 so z neznanim voznikom ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo. Za pot od Kosova do Italije so plačali 2400 evrov. Zaradi kršitev določb Zakona o nadzoru državne meje (Uradni list RS, št. 69/06 - u.p.b) je bila prosilcu s strani policistov PP B. izrečena globa v višini 417,29 evrov, dne 15. 1. 2007 pa je bil z namenom zagotovitve njegove odstranitve iz ozemlja Republike Slovenije nastanjen v Centru za tujce v F., kjer je dne 17. 1. 2007 napisal lastnoročno izjavo, iz katere je razvidno, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil.

Ker se dejstva, ki so bila ugotovljena v policijskem postopku, razlikujejo od izjav, ki jih je prosilec navajal pri podaji prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, je bil prosilec pri podaji prošnje dne 24. 1. 2007 z neskladnostmi soočen. Prosilec je navedel, da je potoval sam in da je iz vozila izstopil samo, ko je opravljal potrebo. Izjave na policiji ni dal sam. Izjavo sta pri policiji dala dva neznanca, sam pa ne, ker ga ni nihče nič vprašal. Na vprašanje predstavnice Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij - PIC, ki je bila na podlagi pooblastila prosilca prisotna pri podaji prošnje za azil, in sicer, zakaj meni, da ga na policiji niso nič vprašali in ali meni, da so policisti zmotno mislili, da potujejo skupaj in so zmotno njihovo izjavo pripisali njemu, je prosilec odgovoril, da ne ve, zakaj ga na policiji niso nič vprašali ter da je mogoče, da so policisti zmotno presodili, da potujejo skupaj, ker so bili vsi trije v isti sobi. Na nadaljnje vprašanje predstavnice PIC-a, ali je podobno kot za Italijo tudi za Slovenijo slišal, da je varna država in ali bi na policiji zaprosil za azil, če bi se z njim pogovarjali, je prosilec odgovoril, da za Slovenijo ni slišal, da bi bila varna država ter da bi za azil zaprosil že na policiji, če bi se z njim pogovarjali.

Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik namero, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za azil, izrazil dne 17. 1. 2007, po 2 dneh bivanja v Centru za tujce v F., kamor je bil nastanjen po tem, ko je bil dne 15. 2007, po ilegalnem prehodu državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo, s strani italijanskih mejnih organov predan policistom PP B.. Tožena stranka se sklicuje na določilo 1. odstavka 8. člena ZAzil in točko (d) 5. odstavka 4. člena Direktive št. 2004/83/EC.

Prosilec je pri formalnem sprejemu prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji povedal, da je bila njegova ciljna država Italija, ker je slišal, da lahko tam dela in je Italija varna država. Povedal je tudi, da na policiji ni dal nobene izjave in da bi za azil zaprosil že na policiji, če bi se kdo z njim pogovarjal. Po oceni pristojnega organa prosilec z navedenimi izjavami ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih ni za azil zaprosil takoj po ilegalnem prihodu v Italijo, ob prijetju s strani italijanskih policistov oziroma najkasneje v času obravnave pri policistih PP B.. Še posebej neopravičljiva je po mnenju pristojnega organa prosilčeva razlaga, da bi za azil zaprosil že na policiji, če bi se kdo z njim pogovarjal, saj po mnenju pristojnega organa vsak, ki zaščito v obliki azila dejansko potrebuje, to stori sam in krivde, da tega ni storil, ne more prenašati na nikogar drugega, še posebej ne z razlago, da se z njim ni nihče pogovarjal in še posebej ne ob upoštevanju dejstva, da je bil prosilec, preden je bil nastanjen v Centru za tujce, v neposrednem stiku z državnimi organi kar dveh držav Evropske unije. Tožena stranka odločbo opira na določilo 5. alineje 36. člena Zazil.

S tožbo tožnik podaja tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pravi, da je tožnik prejel odločbo dne 16. 2. 2007 v popoldanskih urah, ko je socialna delavka končala z delom. Socialna delavka je dne 19. 2. 2007 poklicala po telefonu pooblaščenko tožnika in jo prosila, da zastopa tožnika pred sodiščem. Dogovorjeno je bilo, da ji po faksu pošlje odločbo in pooblastilo. Pooblaščenka ima svoj faks v okvari, zato pisanja ni prejela. Prejela je dogovorjeno odločbo s pooblastilom šele 20. 2. 2007. Tožnik se nahaja v Centru za tujce, kjer mu je omejeno gibanje, in si ne more poiskati pooblaščenca. Rok za pritožbo je zgolj 3 dni, odločba mu je bila vročena v popoldanskem času 16. 2. 2007, vmes pa je bil vikend. Socialna delavka se je dogovorila s pooblaščenko šele v ponedeljek. Zaradi okvare na faksu pa pooblaščenka ni prejela pisanja, zato 19. 2. 2007 ni mogla vložiti pritožbe in prosi za vrnitev v prejšnje stanje.

V tožbi pa pravi, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker je tožena stranka izdala odločbo, ne da bi zaslišala prosilca. Podaja formalne prošnje za azil ni zaslišanje, temveč je samo sprejem prošnje. Tako je tožena stranka brez zaslišanja tožnika odločila o njegovi prošnji, s čemer mu ni dala možnosti, da celovito predstavi svoje razloge. Odločba je neobrazložena, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Tožena stranka ni z ničemer obrazložila, zakaj meni, da je prosilec zlorabil azilni postopek, če je šele 17. 1. 2007 napisal vlogo za azil. Samo dejstvo, da je to napravil drugi dan po prijetju ni dokaz, da zlorablja azilni postopek. Ob prijetju s strani policije iz zapisnika ni razvidno, da je bil s prosilcem opravljen razgovor niti ni razvidno, da bi bil prisoten tolmač za albanski jezik. Prosilec je že slovenskim policistom ob prijetju povedal, da želi zaprositi za azil, vendar zaradi odsotnosti prevajalca to ni bilo zabeleženo. Tožeča stranka predlaga, da ga sodišče zasliši o navedenih tožbenih trditvah. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti ugotavljati, ali tožnik izpolnjuje pogoje za azil iz humanitarnih razlogov. Predlaga, da sodišče odpravi poizvedbe pri UNHCR o tem, kakšno je stanje v matični državi, da se preveri tožnikove trditve o njegovih razlogih za priznanje azila in da zasliši tožnika. Predlaga izvedbo glavne obravnave in da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma spremeni. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da okvara faksa ni opravičljiv razlog za zamudo. Pooblaščenka je bila seznanjena z vročitvijo odločbe in bi lahko dokumente pridobila osebno ali preko splošnega faksa na pošti. Okoliščine predloga tudi niso verjetno izkazane. Sicer pa vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je utemeljen.

Po določilu 6. odstavka 39. člena ZAzil se za vložitev tožbe in postopek pred upravnim sodiščem uporablja zakon, ki ureja upravni spor, kolikor s tem zakonom ni drugače določeno. Po določilu 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 v zvezi z določilom 104. in 105. člena ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) stranka lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če iz opravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe. Predlog je treba vložitvi 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok za zamudo (2. odstavek 22. člena ZUS). Tožnik je zamudil rok za vložitev tožbe za en dan, ker je odločbo prejel dne 16. 2. 2007 in se je rok za vložitev tožbe iztekel dne 19. 2. 2007, tožbo pa je po odvetnici vložil dne 20. 2. 2007. Tožnik je torej glede na določilo 2. odstavka 22. člena ZUS pravočasno podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Po določilu 3. odstavka 22. člena ZUS je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga, v roku za vložitev predloga pa je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 22. člena ZUS). Tožnik je s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje vložil tudi tožbo, kar pomeni, da je izpolnil drugo procesno predpostavko iz 3. odstavka 22. člena ZUS, po presoji sodišča pa je tudi z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal okoliščino za utemeljitev predloga, ki ga sodišče šteje tudi za opravičen vzrok za zamudo. Ta dva pogoja namreč sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC in na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Tožnikov opis dejstev, ki izkazujejo zamudo in razlog za zamudo, je dovolj prepričljiv in stvaren, da v okoliščinah, ko je rok za vložitev tožbe izredno kratek (3 dni), narekujejo odločitev, kot izhaja iz sklepa iz prve točke izreka (6. odstavek 22. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Glede uporabe določila 36. člena ZAzil oziroma 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z mednarodnimi obveznostmi Slovenije na področju azila je Upravno sodišče že v zadevi U 2404/2005 z dne 16. 11. 2005 (pa tudi v kasnejših zadevah, na primer: U 173/2007 z dne 14. 2. 2007) zavzelo pravno stališče, ki je relevantno tudi v tem upravnem sporu, in ga sodišče povzema v nadaljevanju:

Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) niti ZAzil (Uradni list RS, št. 51/2006, odločba Ustavnega sodišča RS U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006) niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Ta interpretacija ima podlago v prevladujočih mednarodnih standardih v državah podpisnicah Ženevske konvencije in priporočilih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR provisional Comments on the proposal for a Council Directive on Minimum Standards on procedures in Member States for Granting and Withdrawing Refugee Status, UNHCR, 10 February 2005 - komentar k določilu 1. odstavka 7. člena in 4. ter 1. odstavka 23. člena predloga Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005) ter v sistematizaciji določila, ki govori o časovnih okvirih vložitve prošnje za azil glede na datum prihoda v državo po Direktivi št. 2004/83/EC. Določilo o dolžnosti prosilca za azil, da čim prej je to mogoče vloži prošnjo za azil (1. odstavek 4. člen Direktive št. 2004/83/EC), se namreč nahaja znotraj določila, ki med drugim ureja tudi kriterije za oceno verodostojnosti prosilca za azil (5. odstavek 4. člena). Pravna interpretacija pospešenega postopka, po kateri je treba vprašanje o času, kdaj je prosilec vložil prošnjo za azil glede na čas prihoda v Slovenijo, pa tudi ostale okoliščine iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil, povezati z oceno o verodostojnosti in s tem v zvezi z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem kot materialnopravnega pojma v okviru Ženevske konvencije, izhaja tudi iz določila 8. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Po tem določilu morajo biti namreč zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe pa se uporabljajo neposredno. Ker Ženevska konvencija implicira pravico do dostopa do azilnega postopka, ne da bi ob tem urejala rok za vložitev prošnje za azil po vstopu v državo, je treba določbe ZAzil iz 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil interpretirati in upoštevati v povezavi z dokazno oceno o (ne)obstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem. To zahtevajo določila 26., 27. in 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uredba o ratifikaciji Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, Uradni list SFRJ, MP, št. 30/72, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92, v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Določilo 26. člena Dunajske konvencije ureja princip pacta sunt servanda; določilo 27. člena Dunajske konvencije določa, da se posamezna država ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila neizpolnjevanje pogodbe; določilo 1. odstavka 31. člena Dunajske konvencije pa določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja. V tem smislu je treba po mnenju sodišča interpretirati tudi ustaljeno sodno prakso v zvezi s pospešenim postopkom (na primer: sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I-Up 197/2005 z dne 16. 2. 2005, I Up-202/2005 in I-Up 235/2005 z dne 23. 2. 2005 ter odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-240/05 z dne 21. 4. 2005 in Up-749/05 z dne 20. 10. 2005). V skladu s to prakso v pospešenem postopku res ni treba ugotavljati drugih pogojev za priznanje statusa begunca, kot so določeni v določilu 2. odstavka 35. člena in v 36. členu ZAzil, razen če gre za 2. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker je vsebina tega določila neposredno vezana na temeljne materialnopravne pojme iz Ženevske konvencije. Je pa formalno-pravno in glede dokazne ocene potrebno vedno posamezno okoliščino iz 2. odstavka 35. člena oziroma 36. člena ZAzil povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. To izrecno izhaja iz tistih sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih Vrhovno sodišče pravi, da organ zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno, če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana ali razlogi, ki jih prosilec navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite (sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 134/2006 z dne 9. 2. 2006, I Up 217/2006 z dne 22. 2. 2006, I Up 219/2006 z dne 22. 2. 2006, I Up 1443/2006 z dne 25. 10. 2006). Drugačna razlaga pospešenega postopka bi poleg neskladja z že omenjenimi pravnimi viri pred iztekom roka za transpozicijo vpeljala nižje procesne standarde, kot jih predvideva Direktiva št. 2005/85/EC o minimalnih procesnih standardih za države članice EU pri odločanju o statusu begunca (O J L, 326/13, 13. 12. 2005). Po stališču Evropskega sodišča pravice (ESP) pa se morajo države vzdržati, da bi sprejele kakršne koli ukrepe, ki bi lahko resno otežili uresničitev direktive z nastopom datuma njene obvezne transpozicije (sodba ESP v zadevi C-129/96, Inter-Environment Wallonie z dne 18. 12. 1997, odst. 36., 40., 41, 43-45 v povezavi s sodbama ESP v zadevah št. 80/86, Kolinghuis Nijmegen BV z dne 8. 10. 1987 in C-106/89, Marleasing SA z dne 13. 11. 1990).

Po Direktivi št. 2005/85/EC države članice sicer lahko za okoliščine, ki so zdaj na primer urejene v 2. odstavku 35. in 36. členu ZAzil, predvidijo pospešeni postopek, kar pa ne pomeni, da na primer, če prosilec za azil izkaže ponarejen dokument ali če zataji, da je že zaprosil za azil v drugi državi, to avtomatično v vsakem primeru pomeni zavrnitev prošnje za azil ne glede na ostale okoliščine preganjanja prosilca za azil. Takšna interpretacija pospešenega postopka izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi U 2374/2004 z dne 13. 1. 2005, ko je sodišče postavilo, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedani (6. odstavek 24. člena ZAzil). Formalna dokazna pravila so tudi po mednarodnih standardih za upravno in sodno odločanje v azilnem postopku nesprejemljiva (Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992], odstavek 205; International Association of Refugee Law Judges, Seminar Materials, June 1999, Chapter 5) in so nedopustna, razen v postopku po 41. členu ZAzil, tudi po stališču Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-238/2006 z dne 7. 12. 2006 (13. odstavek obrazložitve odločbe).

Tudi v obravnavanem upravnem sporu je torej treba okoliščine časa in vstopa tožnika v Slovenijo in njegovega bivanja v Sloveniji preden je izrazil namero vložiti prošnjo za azil, kar se je zgodilo dne 17. 1. 2007, upoštevati v kontekstu 2. odstavka 1. člena ZAzil in sicer v kontekstu dokazne ocene o verodostojnosti tožnika - to je vprašanja, ali je tožnik uspel izkazati utemeljen strah pred preganjanjem. Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da dejstva, ki jih je navedel tožnik, in jih je tožena stranka povzela v izpodbijano odločbo, tožnik pa temu povzetku konkretno ne nasprotuje, in jih sodišče ne bo ponavljalo (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1) z zadostno stopnjo verjetnosti kažejo, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države; to hkrati pomeni, da ni verodostojno izkazal, da dejansko potrebuje zaščito v Sloveniji.

Za to dokazno oceno so bistvena naslednja dejstva in sicer, da je tožnik nezakonito vstopil v Slovenijo dne 15. 1. 2007 in ni na meji izrazil namere prositi za azil, da je nezakonito izstopil iz Slovenije v Italijo, kjer je bil prijet in izročen slovenskim policijskim organom in ni izrazil namere prositi za azil niti, ko je bil obravnavan pri prekrškovnem organu dne 15. 1. 2007, ampak je to storil po dveh dneh bivanja v Centru za tujce.

Po upravno-sodni praksi to vzbuja zadosten dvom v verodostojnost tožnikove izpovedbe, da je v izvorni državi preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Vrhovno sodišče je namreč že štelo, da je izraz namere vložiti prošnjo za azil po 2 dneh potovanja po Sloveniji okoliščina, ki kaže na zlorabo postopka zaradi lažne predstavitve razlogov (I Up 1685/2006 z dne 6. 12. 2006), da je izraz namere vložiti prošnjo za azil po 3 dneh bivanja v Centru za tujce, potem, ko je bil tujec predhodno obravnavan pred organom za prekrške, okoliščina, ki kaže na zlorabo postopka po 5. alineji 36. člena ZAzil (I Up 1600/2006 z dne 22. 11. 2006) in da mora tujec, ki v Slovenijo vstopi ilegalno, zaprositi za azil brez odlašanja, prošnjo pa mora vložiti pri katerem od organov (policija, drug državni organ ali organ lokalne skupnosti), ki so navedeni v 25. členu ZAzil (sodba v zadevi I Up 118/2007 z dne 31. 1. 2007). Za oceno neverodostojnosti tožnika, ki jo je naredila tožena stranka, je relevantno tudi, da je izpovedba tožnika v prošnji za azil neprepričljiva, saj na eni strani tožnik pravi, da je hotel iti v Italijo, da bi tam delal in da je to varna država, in velik del njegove izpovedbe je namenil opisu njegove družinske in socialno-ekonomske situacije na Kosovu, med tem ko v manjšem delu izpovedbe pravi, da so ga trikrat napadli Albanci v zadnjih dveh letih, ker naj bi njegov oče sodeloval s Srbi, pri čemer pa ne ve, ali je oče sodeloval s Srbi. Teh dejstev tožnik v tožbi na konkreten način niti ne izpodbija, ampak samo na splošno navaja, da bi moral imeti možnost, da pojasni sporne okoliščine. Ob tem ne navede, katera izmed omenjenih pravno-relevantnih okoliščin, je sporna, in bi jo lahko razčistil na podlagi zaslišanja. Ker tožnik v tožbi uveljavlja, da bi morala tožena stranka odločiti v rednem postopku, sodišče z vidika ustavno-pravnih standardov utemeljuje - na podlagi razlage stališča Ustavnega sodišča RS o pogojih za odločanje v pospešenem postopku (Up-1187/2006 z dne 19. 10. 2006), ki jo je Upravno sodišče podalo v sodbi v zadevi U 2879/2006 z dne 28. 12. 2006 - da je tožena stranka v konkretnem upravnem postopku odločila samo na podlagi navedb prosilca za azil in neprerekanih dejstev, da opis dejanj, ki ga je podal tožnik, v nobenem primeru ne more pomeniti preganjanja zaradi očitne neverodostojnosti tožnika, zato v konkretnem primeru tudi ni bilo treba ocenjevati oziroma presojati intenzivnosti kršitev človekovih pravic. Zgolj z vidika zakonske ureditve pa je bilo odločanje v pospešenem postopku v konkretnem primeru pravilno iz naslednjega razloga:

Ker uporaba določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z določilom 5. alineje 36. člena ZAzil po svoji naravi tudi zahteva oceno o verodostojnosti prosilca za azil, je tožena stranka imela zakonito podlago za odločitev v pospešenem postopku in tožeča stranka nima prav, ko uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil zaslišan. Po 237. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/2005 v zvezi z določilom 23. člena ZAzil) je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določilom 3. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je prosilec za azil imel možnost, da se izjavi o pravno relevantnih dejstvih, tudi v primeru izjave po 32. alineji 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. V konkretnem primeru je tožnik podal izjavo ob vložitvi prošnje za azil ob prisotnosti predstavnika Pravno-informacijskega centra, ob pomoči tolmača za albanski jezik, tožnik je dobil konkretna, dovolj obsežna, natančna, smiselno povezana ter relevantna vprašanja v povezavi z določilom 1. alineje 2. odstavka 35. člena in 5. alineje 36. člena ZAzil. Iz njegovih odgovorov izhaja, da je razumel vprašanja in je na njih tudi povezano odgovarjal. Ker je imel pomoč Pravno-informacijskega centra, bi lahko ob podaji prošnje za azil in omenjene izjave predložil tudi kakršne koli listinske dokaze, ali pa bi lahko predlagal izvedbo določenih dokazov, pa tega ni storil, in tega tudi ni storil v tožbi, ko ga zastopa svetovalka za begunce, ampak to uveljavlja šele v upravnem sporu. Zato sodišče tudi ne more upoštevati tožbenega predloga, da sodišče opravi poizvedbe pri Visokem komisariatu ZN za begunce in da razpiše glavno obravnavo, pri čemer tožnik tudi ne konkretizira, poizvedbe o čem naj bi opravilo sodišče, saj je navedba "o stanju v državi" preveč splošna. Takšen predlog ni skladen z določilom 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem stranka v upravnem sporu ne sme navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta, in omenjeni tožbeni predlog tudi ni skladen s specialnim določilom 1. odstavka 39. člena ZAzil, po katerem Upravno sodišče odloča na podlagi ugotovitev, pridobljenih v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka v tožbi ne utemeljuje, da ni mogla predlagati omenjenih dokazov v upravnem postopku in tudi ne pravi, da se je dejansko stanje glede na ugotovitve v upravnem postopku spremenilo (3. odstavek 39. člena ZAzil). V azilnem postopku je dokazno breme deljeno (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002, določila 3. in 4. odstavka 24. člena in 1. odstavka 33. člena ZAzil) že v upravnem postopku in sicer med organom in stranko in če ima stranka pravno pomoč že v upravnem postopku, deljeno dokazno breme pomeni, da mora stranka predložiti konkretne dokaze in ne more uspešno predlagati izvedbe določenih dokazov šele v upravnem sporu, če je to možnost imela v upravnem postopku, pa je ni izkoristila in niso podane okoliščine iz 3. odstavka 39. člena ZAzil. Zaradi tega sodišče tudi ni zaslišalo tožnika in ni izvedlo glavne obravnave. Pri tem se je zaradi spoštovanja določila 22. in 23. člena Ustave in procesnih pravil glede sojenja na glavni obravnavi po ZUS-1 oprlo tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 in na določilo drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe zavzelo splošno stališče glede obveznosti glavne obravnave v upravnem sporu, ki je tudi sredstvo za izvedbo dokazov v upravnem sporu. Ustavno sodišče pravi, da je glavna obravnava v upravnem sporu "zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov." Ker v predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za zaslišanje tožnika in poizvedbe pri UNHCR v tem smislu, da bi navedel kar koli konkretnega, v čem je predlagani dokaz pomemben za odločitev glede na ugotovljeno dokazno oceno o neverodostojnosti tožnika oziroma kako bi lahko dokazni predlog vplival na oceno o neverodostojnosti, je sodišče tudi z vidika procesnih ustavnih standardov iz 22. in 23. člena Ustave in drugega dela 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 imelo pravno podlago za odločitev brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

Sodišče je v 3. točki izreka s sklepom ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.