33. člen ZAzil-UPB2

Na podlagi tožničine izjave, da je za azil zaprosila zaradi družinskih problemov, ne da bi navedla, da ji bo v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda, tožena stranka abstraktne in nekonkretizirane možnosti preganjanja ni bila dolžna ugotavljati, saj je bilo dokazno breme v tem delu na strani tožnice.

Stabilno psihično stanje stranke se v upravnem in sodnem postopku praviloma predpostavlja in se te domneve ne da izpodbiti z enostavno izjavo oziroma tožbeno oziroma pritožbeno navedbo, pač pa šele s predložitvijo relevantnih dokazov, ki bi bile lahko podlaga za začetek izvajanja dokazov, ki bi lahko ovrgle domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Zato bo v ponovljenem postopku tožena stranka morala v rednem ugotovitvenem postopku ugotoviti in preveriti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje, zlasti pa podrobneje zaslišati prvo tožnico, in če se bo pojavil dvom o tožničinem zavedanju njenih izjav pri podaji prošnje za azil kot tudi na njenem zaslišanju, bo morala v nadaljevanju postopka, vsekakor pa pred dokončno odločitvijo o zadevi, postopati po določbah 2. in 3. odstavka 33. člena ZAzil.

V 1. odstavku 59. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave samo, če dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar so v 2. odstavku 59. člena ZUS-1 določene izjeme od tega načela, izjema iz 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 pa dopušča sodišču, da odloči brez glavne obravnave tudi ob spornem dejanskem stanju, če stranke predlagajo taka nova dejstva ali dokaze, ki niso pomembni za odločitev ali pa jih ni mogoče upoštevati. Po 2. odstavku 51. člena ZUS-1 je namreč glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti zato obrazložen, obstoj in pravna relevantnost predlaganih dokazov mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem predlaganega dokaza ugotoviti in utemeljiti, v čem so za odločitev pomembne. Če tožnik svojega predloga za zaslišanje ne konkretizira v navedenem smislu, ga sodišče prve stopnje utemeljeno šteje zgolj z

Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane o

Nasilna dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, so sicer lahko fizične ali psihične narave, vendar morajo biti v obeh primerih dovolj intenzivna. Z vidika izpolnjevanja pogojev za azil ni dovolj, da je tožnika strah pred preganjanjem (subjektivni element preganjanja), ampak mora biti njun strah tudi utemeljen (objektivni element preganjanja). V konkretnem primeru pa njun strah ni (objektivno) utemeljen že zaradi tega, ker zatrjujeta dejanja preganjanja, ki ne morejo biti dejanja preganjanja po 2. odstavku 1. člena ZAzil in zato za obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem niti ni bilo potrebno ugotavljati objektivnega stanja v izvorni državi prek določenih poročil. Ni mogoče vnaprej dajati ali odvzeti verodostojnosti nobenemu viru; vsi viri o stanju v izvornih državah so v azilnem postopku načeloma uporabljivi, njihova (ne)verodostojnost pa mora biti konkretno utemeljena. V obravnavanem upravnem sporu je relevantno "zdravstveno stanje" tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena MKVČP. Tudi v tem smislu zdravstveno stanje prosilca za azil lahko pomeni pravno relevantn

Pogoja za vrnitev v prejšnje stanje sodišče v azilnem postopku ne presoja strogo, ker bi bilo lahko s strogo presojo omenjenih dveh pogojev nesorazmerno poseženo v pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave v zvezi s pravico zaprositi za azil po Konvenciji o statusu beguncev in Direktivi EU št. 2004/83/EC ter na to pravico vezane morebitne druge (tudi absolutne) človekove pravice. Prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo ne določa niti Konvencija o statusu beguncev, niti ZAzil, niti Direktiva št. 2004/83/EC. Zato je okoliščina, kdaj prosilec za azil izrazi namero oziroma vloži prošnjo za azil glede na čas vstopa v državo pomembna z vidika presoje verodostojnosti prosilca za azil, to je z vidika ocene utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Po 237. členu ZUP je bistvena kršitev pravil postopka podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Določilo 2. odstavka 29. člena ZAzil pravi, da se v primeru očitno neutemeljene prošnje za azil izjava prosilca za azil iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil šteje za zaslišanje. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb p

Sodišče okoliščine, ki se v konkretni zadevi nanaša na uporabo 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 5. alinejo 36. člena Zazil, ne šteje za absoluten razlog, ki že sam po sebi pomeni, da je tožena stranka imela podlago, da je v pospešenem postopku zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno, ker je treba določilo o pospešenem postopku povezati z oceno o verodostojnosti prosilca za azil oziroma z (ne)obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem. Drugačna razlaga pospešenega postopka bi bila v neskladju s Konvencijo o statusu beguncev, ki implicira pravico zaprositi za azil, nima pa drugih procesnih določb, zato je treba procesne določbe ZAzil razlagati skladno z Ženevsko konvencijo (8. člen Ustave RS in 26., 27. in 1. odstavek 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Z vidika tožbenega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka to ne pomeni, da v primeru izjave iz 32. alineje 2. odstavka 63.b. člena ZAzil stranka nima možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo, v primeru, da je prosilec zaslišan v rednem postopku, pa to možnost ima. Sodišče namreč v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine presoja, ali je

Zakonski kriterij za pospešeni postopek je izpolnjen takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Če mora pristojni organ za sprejem odločitve, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje, ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje, kar je treba v azilnem postopku razlagati v smislu intenzivnosti dejanj preganjanja glede na to, da je Ustavno sodišče pospešeni postopek presojalo z vidika ustavnih pravic, z vidika materialnega prava po ZAzil pa stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v bistvu pomeni stopnjo intenzivnosti dejanj preganjanja.

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil. V 3. odstavku 33. člena ZAzil je res določeno, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje, kadar to zahteva prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik ali pooblaščenec ali predstavnik Visokega komisariata, vendar glede na namen izvedenskega mnenja, ki je določen v 2. odstavku 33. člena ZAzil, mora biti taka zahteva določna in oprta na trditve, ki naj bi jih izvedensko mnenje potrdilo ali ovrglo, te trditve pa obrazložene s konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo, da je potrebno razjasniti vprašanja, za rešitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga.

Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka.

Če begunec ne izrazi namere vložiti prošnjo za azil v čim krajšem času po prihodu v Slovenijo, ima to lahko vpliv na celovito oceno verodostojnosti prosilca za azil, ko dokazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ne glede na to, ali je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito.

Ponovnega ugotavljanja in razčiščevanja očitno neverodostojnih izjav prosilcev v upravnem postopku, ki ga je izvedla tožena stranka, določbe 29. in 33. člena Zazil po mnenju pritožbenega sodišča namreč ne dopuščajo ob izkazani neverodostojnosti teh izjav, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Sodelovanje prosilca za azil v postopku podaje prošnje za azil je po 1. odstavku 63.b. člena ZAzil vezano na obrazec, ki je predpisan s podzakonskim predpisom, in obveznost, da organu poda podatke, ki so navedeni v 33 alinejah 2. odstavka 63.b. člena ZAzil. Tožena stranka torej ne sme odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo prosilca ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. - Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno, sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanjaje tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka, kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Ker Direktiva v 1. odstavku 9

Z dejanskega vidika in z vidika zakonodaje z drugih pravnih področij to drži, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena zgolj v primerih, ko prosilec za azil predloži uradni dokument s sliko, vendar pa po mnenju sodišča v azilnem postopku situacija, ko prosilec za azil svoje identitete ne potrdi z nobenim uradnim dokumentom, ne pomeni, da v vsakem takem primeru obstoji dvom o verodostojnosti identitete oziroma sum o lažni identiteti prosilca za azil, zaradi česar bi bilo nujno potrebno posebno ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil v smislu 1. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil. Kajti, dejstvo, da je prosilec za azil brez uradnih dokumentov o njegovi identiteti, je lahko posledica okoliščin njegovega prisilnega (ilegalnega) bega iz izvorne države, zato po ZAzil tudi velja procesno dokazno pravilo, po katerem v azilnem postopku ni formalnih dokaznih pravil (1. odstavek 6. odstavka 24. člena ZAzil, pa tudi določila 2., 3., 4. in 5. odstavek 24. člena, 29. člen in 33. člen ZAzil). Ker tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj dvomi v izkazano identiteto tožnika, oziroma je v tem delu odločitev brez razlogov. Šele, če sum o prikrivanju identitete obstoji, mora

Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.

Napačno je stališče tožnika, da bi morala tožena stranka tudi v t.i. pospešenem postopku preverjati razloge za humanitarni azil po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Ker je tožena stranka odločala v t.i. pospešenem postopku, je pravilno obravnavala le tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju, ali je podan kakšen izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka, ki je naknadno pribavila dokumente Upravne enote E, bi ob dejstvu, da tožnik zanika, da bi zaprosil za začasno bivanje, morala postopati po 1. odstavku 33. člena ZAzil oziroma upoštevati načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP (ki se uporablja na podlagi 23. člena ZAzil) in tožniku dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, to je da se mu predočijo listine, ki jih je tožena stranka pridobila.

Za pravilnost odločitve tožene stranke glede neizpolnjevanja pogojev za humanitarni azil je pomembna tudi uporaba principa notranje razselitve. Smiselna uporaba tega principa v zvezi s humanitarnim azilom po ZAzil pomeni naslednje: da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjenega prosilca za azil; da je mogoče pričakovati, da bo zavrnjeni prosilec za azil na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživel v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjenega prosilca za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Za razpis glavne obravnave ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora tudi po mnenju sodišča biti sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. V konkretnem primeru je bil sicer sporen postopek dokazovanja, ki ga je vodila tožena stranka, vendar pa to po ugotovitvah sodišča ni moglo vplivati na pravilnost in za

Tožena stranka mora, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno.

Sodišče v upravnem sporu presoja, ali so bila na prvi stopnji nepopolno in zmotno ugotovljena dejstva zlasti na podlagi vsebine tožbe, kajti dokazno breme v azilnem postopku je deljeno med toženo stranko in prosilca za azil. Odločitev tožene stranke ne temelji samo na ugotovitvi objektivnega stanja v državi izvora, ampak je tožena stranka najprej ocenila stopnjo konsistentnosti in logičnost dejstev, ki jih je izpovedal tožnik v upravnem postopku, nato pa je ugotavljala tudi skladnost tožnikovih navedb s poročili o političnem stanju in relevantnih dogajanjih v izvorni državi. Tožena stranka je tudi pravilno ravnala, ko ni zaradi dvoma odločila v prid tožnika, kajti to načelo dokaznega prava pristojni organ lahko uporabi takrat, ko je izpovedba tožnika z vidika konsistentnosti in logičnosti zadovoljiva, drugih dodatnih dokazov pa iz utemeljenih razlogov ni mogoče pridobiti. Ker tožnik v tožbi ni na konkreten način izpodbijal ugotovitev tožene stranke o nekonsistentnosti in nelogičnosti pravno relevantnih, tožnik ni vzbudil nikakršnega dvoma v nepopolnost ali nepravilnost ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku.

Pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča, in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz dolo