VSL sodba IV Cp 3465/2006

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik dolžan za preživljanje toženke plačevati mesečno preživnino v znesku 40.000,00 SIT od 1.2.2005 do 31.3.2006 in 20.000,00 SIT od 1.4.2006 dalje (1. točka izreka sodbe). V presežku je preživninski zahtevek zavrnilo, to je za 20.000,00 SIT od 1.4.2006 dalje (2. točka izreka sodbe). Razsodilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 223.560,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik navaja, da se je odselil leta 1999. Pravdni stranki sta tako že več let živeli narazen in sta bili druga od druge ekonomsko neodvisni, zato se z razvezo zakonske zveze položaj toženke v ničemer ni spremenil. Prvostopno sodišče je s tem, ko je odločilo, da ima toženka pravico do preživnine, napotilo višjega sodišča in sodno prakso arbitrarno obšlo, kar je kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Pravdni stranki sta v letu 2001 svoje skupno nepremično premoženje z darilno pogodbo prenesli na polnoletna otroka. Če bi takrat obstajala potreba toženke po preživljanju, bi jo gotovo izrazila in pogojevala podpis darilne pogodbe s podpisom dogovora o preživljanju bodisi s strani tožnika bodisi s strani otrok. Toženka bi lahko darilno pogodbo preklicala po 539. členu Obligacijskega zakonika. Dejstvo, da tega ni storila, govori v prid dejstvu, da preživljanja s strani tožnika ni potrebovala in ker ne trdi, da bi se razmere na njeni strani poslabšale, ga tudi ne potrebuje. Prvostopno sodišče sicer poskuša obrazložiti, da je toženka prodala vrednostne papirje in da je s tem pokrivala razliko v mesečnem dohodku, pri čemer pa ni ugotavljalo, ali je toženka sploh bila lastnica vrednostnih papirjev, vrste vrednostnih papirjev, cene prodaje ipd. Toženka v zvezi s tem ni ponudila navedb in dokaznih predlogov, dokazno breme pa je na njeni strani. Če bi se sama ne zmogla preživljati, bi nedvomno zaprosila za varstveni dodatek in bi sprejela vsako ponujeno pomoč od otrok. Toženka ni izkazala, da bi ji njeno zdravstveno stanje onemogočalo pridobitno delo. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, v delu, ko je ugotavljalo vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze in ali bi bilo plačilo preživnine do zavezanca krivično. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je zakonska zveza med pravdnima strankama postala nevzdržna in je prihajalo do vse večjih konfliktov od takrat, ko je tožnik navezal stike in se spustil v razmerje z drugo žensko. Tožnik se ne čuti dolžnega plačevati preživnino, za kar je navedel vrsto razlogov. Sodišče ni obrazložilo, zakaj teh dejstev ni podrobno razčiščevalo, niti ni dovolj prepričljivo obrazložilo, zakaj ni uporabilo 3. odstavka 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo toženki in ne tožniku in sodba o tem nima razlogov. Dejstvo, da je tožnik s svojo novo življenjsko sopotnico sklenil zakonsko zvezo, medtem ko toženka še vedno živi sama, ne more biti dokaz, na čigavi strani so vzroki za razvezo zakonske zveze, saj je to posledica nevzdržnosti, ne pa vzrok nevzdržnosti. Za nevzdržnost zakonske zveze je kriva izključno toženka. Do njega in njegove mame se je grdo vedla in ju žalila. Izjavila je, da že ne bo garala pri gradnji hiše, če bo morala hoditi še v službo, zato je službo pustila, torej popolnoma samovoljno in iz komoditete. Tožnik ji je plačeval pokojninsko, socialno in zdravstveno zavarovanje. Veliko je delal in ves dohodek porabil za gradnjo hiše in vzdrževanje družine. Toženka se je v letu 1996 odselila iz skupne postelje. Ko je bila njuna zakonska zveza že nevzdržna, si je tožnik poiskal drugo partnerko in se odselil iz hiše. Tudi po temeljnih načelih obligacijskega prava ni pravično, da bi tožnik plačeval preživnino toženki. Ves čas trajanja zakonske zveze, dokler ni postala nevzdržna, je toženko podpiral finančno in moralno. Parcelo, na kateri sta zgradila hišo, mu je podarila njegova mati, v času gradnje je toženka pustila službo, tožnik pa je delal tako doma kot v službi. V letu 2001 je z darilno pogodbo nepremično premoženje podaril otrokoma, toženki in sebi pa je izgovoril brezplačno pravico bivanja. Toženka je dne 26.7.2001 podpisala in notarsko overila izjavo, da po prenosu lastninske pravice na nepremičnini na sina in hči nima več nikakršnih zahtev. S tem je bilo mišljeno tudi od tožnika. Določilo 128. člena ZZZDR se nanaša na razmerja med starši in otroki in ne na razmerja med zakoncema, zato se je toženka lahko veljavno odpovedala zahtevkom iz naslova preživljanja in se dejansko tudi je. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor, da toženka od tožnika ne bo več uveljavljala ničesar, tudi morebitne preživnine ne. Vsa premoženjskopravna vprašanja med njima so bila rešena. Dogovor je bil tako v pretežni meri izpolnjen, toženka pa ga s svojim zahtevkom po plačilu preživnine krši. Sodišče bi moralo ugotavljati pravo in realizirano voljo pravdnih strank, četudi ni bilo vse zapisano. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do dejstva, da toženka ni uveljavljala vseh pravic, ki ji gredo (in s tem opustila možnost pridobitve višjega dohodka) in je zato neutemeljeno breme prevalilo na tožnika. Tudi toženka bi lahko delala pri sinu, ki ima uspešno podjetje. Lahko bi čistila prostore, pripravljala malice, kuhala, opravljala lažja administrativna dela ipd. Če je sposobna pridelovati zelenjavo na vrtu, je sposobna tudi za ta dela, za kar bi ji sin plačal. Zgolj iz komoditete noče delati in sprejeti ponujene pomoči otrok. Toženka se nima pravice odpovedati ponujenemu delu oziroma celo darilu samo zato, da bi bila upravičena do preživnine od razvezanega moža. Gre za zlorabo procesnih pravic in za zlorabo načel obligacijskega prava. Očitno dodatnih sredstev, tudi preživnine, ne potrebuje, saj bi sicer sprejela vsakršno denarno pomoč in bi zaprosila za varstveni dodatek. Prvostopno sodišče je tožniku štelo v škodo in ga je "okaralo," da bi lahko prejel plačilo od sina, ki mu ga je pripravljen plačati za opravljeno delo. To je res, vendar pa tožnik s svojim ravnanjem prikrajša edino sebe in svojo sedanjo ženo, nikakor pa ne tudi toženke. Sin je ponudil pomoč obema staršema. Tožnik je pomoč zavrnil, prav tako pa tudi toženka, kar pa ne more iti zato v škodo drugega. Tako kot bi lahko tožnik za svoje delo vzel plačilo od sina, bi toženka lahko pri otrocih delala ali od njih dobila denarno pomoč. Krivda za nezaposlenost je tako v celoti na strani toženke. Prvostopno sodišče je med razlogi navedlo, da je toženka upravičena do preživnine tudi zaradi svojega vložka, dela in skrbi v času 34-letne zakonske zveze in skupnih otrok. To stališče je materialnopravno zmotno. Pretirana je tudi višina preživnine. Očal se ne menja vsako leto niti ni toženka tega trdila. Toženka bi lahko do pregleda in novih očal prišla preko zavarovanja, enako do novih zob. Za luksuzne dobrine (privatne zdravstvene storitve ) ji tožnik ni dolžan prispevati ničesar, saj si jih tudi sam ne privošči. Sploh pa toženka ni predložila nikakršnih zdravniških potrdil, da potrebuje nova očala in nove zobe. Sodišče pa samo tega ne more presojati. Sodišče je zaključilo, da je tožnik kakšen tolar za opravljeno delo prejel tudi od sina, ni pa ugotavljalo koliko. Tudi toženka bi lahko prejela pomoč od otrok, pa jo zavrača. Sodišče ni upoštevalo občasnih zneskov, ki jih toženki dajejo otroci za zelenjavo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka v svoji pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo zlasti v tistem delu, ki se nanaša na delo pri sinu. Če tožnik za svoje delo pri sinu noče vzeti plačila, to ne more biti v škodo toženki pri odmeri višine preživnine. Nedvomno je tožnik deležen pomoči od sina, kot tudi sin od očeta, in če je sin pripravljen očetu plačevati za njegovo delo, bi moralo sodišče to upoštevati in toženki priznati višjo preživnino. Tožnik je očitno sposoben delati in s tem omogočiti tudi toženki boljše življenjske razmere, saj je določena preživnina absolutno neprimerna. Tožnik ima boljše in večje možnosti zaslužka, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Prvenstveno je tožnik tisti, ki je dolžan preživljati toženko in je to tudi zmožen. Sodišče se ne bi smelo opreti na to, kaj sta o stroških v zvezi z bivanjem toženke, zlasti o stroških za kurjavo, izpovedala sinova. Če ji sin kaj pomaga v zvezi s kurjavo, je to lahko zgolj trenutna pomoč, ki ne more in ne sme razbremeniti tožnika, saj ne gre za sinovo obveznost. Tako bi moralo sodišče prve stopnje tudi stroške v višini 15.000,00 SIT upoštevati pri skupnih mesečnih stroških toženke in bi jih moralo naložiti tožniku. Glede varstvenega dodatka je zaključek sodišča najmanj preuranjen, saj je prvenstveno tožnik tisti, ki je dolžan toženki zagotoviti dostojno preživnino, ne pa varstveni dodatek, ki ji gre kvečjemu vnaprej in ne za nazaj, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določanju preživnine. Dokazni postopek je pokazal, da tudi z zahtevano preživnino ne bo ogroženo tožnikovo lastno preživljanje. Toženka je tudi prepričana, da so dohodki tožnikove sedanje žene večji od 15.000,00 SIT, saj ni logično, da prejema le toliko za dela, ki jih opravlja. Sodišče bi zato moralo opraviti ustrezne poizvedbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo nasprotne stranke je odgovoril tožnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Obe pravdni stranki sodišču prve stopnje očitata tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer toženka tega pritožbenega razloga posebej ne obrazloži, tožnik pa meni, da je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, predvsem zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa z zatrjevanjem te kršitve v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča prve stopnje. To velja tudi za trditev, da je odločitev sodišča arbitrarna. Sodba sodišča prve stopnje namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, kar bo več pojasnjeno v nadaljevanju v zvezi z očitki zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar se, kot rečeno, graja uporabe procesnih določb v bistvu nanaša. Tudi drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Podlago za priznanje preživnine zakonca predstavlja predvsem določilo 81. člena ZZZDR, dopolnilno pa tudi 81.a in drugi členi pod 8. točko drugega dela zakona, ki določajo, v katerih primerih zakonec kljub izpolnjenim pogojem iz 81. člena ZZZDR drugega zakonca ni dolžan preživljati. Tožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo že o obstoju temeljnih pogojev, saj naj bi toženka imela dovolj sredstev za življenje in bi se lahko zaposlila. Obširnejše razloge o izpolnjevanju pogojev za preživljanje ima sodba sodišča prve stopnje predvsem na 5. in 6. strani, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, obenem pa odgovarja tudi na sicer obširne pritožbene trditve. Ni spora o tem, da toženka v času trajanja zakonske zveze pretežno ni bila zaposlena in ji je prispevke za socialno, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje plačeval tožnik. Očitek tožnika, da je toženka pustila službo samovoljno, ker ni hotela delati, in iz komoditete že zato ne more biti utemeljen. Očitno je med zakoncema obstajalo (vsaj tiho) soglasje o tem, da toženka pusti službo in ostane doma, bodisi zaradi gradnje hiše, vodenja gospodinjstva, vzgoje treh otrok ali kakšnih drugih razlogov. Če bi to ne bila skupna odločitev zakoncev, tožnik gotovo ne bi plačeval omenjenih prispevkov v korist toženke.

Neutemeljena je tudi navedba tožnikove pritožbe, da je na toženki krivda za nezaposlenost in zato ni izpolnjen pogoj iz 81. člena ZZZDR. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je toženka že dopolnila 65 let. Da bi se v tej starosti redno zaposlila, je torej praktično nemogoče. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da bi toženka lahko opravljala priložnostna dela, lahko tudi pri svojem sinu, ki bi ji za to delo plačal. Sin R. B. je v postopku res izkazal pripravljenost pomagati obema staršema, tudi toženki pri preživljanju, vendar pa o možnosti zaposlitve toženke pri njem ni izpovedoval ne on ne tožnik; po izpovedbi sina pa za zaposlitev pri njem ne izpolnjuje pogojev niti tožnik. Tudi očitek, da delo toženke na vrtu kaže na njeno pridobitno sposobnost, ni utemeljen. Gre za delo, ki ga toženka opravlja občasno (ni ga mogoče primerjati z prevzeto obveznostjo rednega opravljanja določenih del) in zato, da zmanjšuje lastne stroške preživljanja.

Toženka prejema starostno pokojnino, ki sedaj v povprečju znaša nekaj nad 40.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta denarna sredstva ne zadoščajo za njeno življenje. S tem se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj višina sredstev njenega preživljanja ta znesek presega. V zvezi z očitkom, da bi morala toženka sama poskrbeti za lastno preživljanje tudi tako, da bi zaprosila za varstveni dodatek, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje: Varstveni dodatek je denarni dodatek upokojencu s pokojninsko dobo, ki je za ženske krajša od 38 let, ki izpolnjuje premoženjski cenzus in katerega pokojnina je nižja od osnove za odmero dodatnih pravic (8. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma dodatek, s katerim se uživalcem starostne, invalidske, vdovske in družinske pokojnine zagotavlja socialna varnost pod določenimi pogoji, med katerimi je tudi določen premoženjski cenzus (132. in 133. člen ZPIZ-1). Med skupne dohodke uživalca pokojnine in družinskih članov se tako pri ugotavljanju izpolnjevanja tega pogoja med drugim vštevajo tudi preživnine (133. člen ZPIZ-1). Vse navedeno kaže, da je namen varstvenega dodatka socialno varstveni, za pravice iz socialnega varstva pa velja, da so namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen Zakona o socialnem varstvu, v nadaljevanju ZSV). Posamezniki morajo namreč najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost (tudi tako, da poskrbijo za lastno preživljanje z uveljavitvijo preživnine od preživninskega zavezanca) in šele, če tudi tako ni odpravljena njihova socialna stiska, poskrbeti za ustrezno socialno pomoč. Vsakdo je namreč po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov; pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom pa ima tisti, ki si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način (20. člen ZSV). To pa pomeni, da tožnik neutemeljeno meni, da toženke že zato, ker glede na starostno pokojnino, ki jo prejema, izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, ni dolžan preživljati.

Pritožbeno sodišče je prvo sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tem postopku, res razveljavilo in v razlogih navedlo, da zakoncu, ki ne živi skupaj s svojim zakonskim partnerjem in ni materialno odvisen od njega, preživnina ne gre, ker se šteje, da je svojim načinom življenja dokazal sposobnost preživljanja. Prav tako je zapisalo, da tožnikove trditve kažejo na to, da se toženkin premoženjski položaj z razvezo ne bo z ničemer spremenil. Vendar pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ravno zato, ker sodba o teh dejstvih ni imela razlogov. Ob novem odločanju je sodišče o tem zapisalo razloge in ugotovilo, da je toženka med drugim zaradi lastnega preživljanja v obdobju, odkar s tožencem živita ločeno, začasno prebrodila finančno krizo s prodajo delnic. Odločitev torej ni arbitrarna, kot ji očita pritožba, saj temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot pa ga vidi pritožba. Ali povedano drugače, ob ugotovitvi, da toženka nima sredstev za preživljanje in da je finančno krizo doslej reševala na drug način, se ji bo z razvezo zakonske zveze položaj poslabšal. V zvezi s tem pa tudi ni utemeljen očitek, da toženka v zvezi s prodajo vrednostnih papirjev ni ponudila navedb in dokaznih predlogov. Toženka je trdila, da zahteva preživnino, ker se bo z razvezo zakonske zveze njen položaj poslabšal in dokazala to z lastno izpovedbo o prodaji delnic. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za drugačno dokazno oceno njene izpovedbe, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Poizvedb o lastništvu vrednostnih papirjev, njihovi vrsti, vrednosti v času prodaje in podobno, pa sodišče prve stopnje ni napravilo, ker stranki takšnih dokaznih predlogov nista ponudili (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Zato je pritožben očitek v tej smeri neutemeljen.

Toženec se v pritožbi ponovno sklicuje na darilno pogodbo in toženkino odpoved pravic z dne 26.7.2001. Kolikor se sklicuje na toženkino pravico preklica darilne pogodbe, gre za navajanje novih dejstev, kar v pritožbenem postopku ni dopustno (1. odstavek 337. člena ZPP), sicer pa je darilno pogodbo kot darovalec in edini zemljiškoknjižni lastnik sklenil samo tožnik, v korist toženke pa sta bila izgovorjeni pravica brezplačne služnostne pravice bivanja v pritličju stanovanjske hiše in prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin. Glede odpovedi preživnine se je sodišče prve stopnje sicer napačno sklicevalo na 128. člen ZZZDR, saj to določilo, kot pravilno poudarja pritožba, velja le v razmerju med starši in otroci (vsebovano je v tretjem delu zakona). Vendar pa je sodišče prve stopnje to določilo navedlo v obrazložitvi le kot nekakšen dodaten argument svoje odločitve (zapisalo je namreč "poleg tega pa..."). Najprej je namreč ugotovilo, da se je toženka s svojo izjavo odpovedala le zahtevkom v zvezi s preneseno lastnino, ne pa tudi drugim morebitnim zahtevkom do tožnika ali otrok. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Obstoja dogovora, da toženka od tožnika ne bo zahtevala ničesar več, torej tožnik ni dokazal, potrdil pa ga tudi ni kot priča zaslišani sin pravdnih strank, saj mu kakršenkoli takšen dogovor ni bil znan. Trditev, da bi toženka ob podpisovanju pogodbe potrebo po preživljanju gotovo izrazila, pa ostaja zgolj na ravni nekega predvidevanja, ki posebnega odgovora sodišča prve stopnje niti ni terjala. Zato je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče do tega ni opredelilo.

Po določilu 3. odstavka 81.a člena ZZZDR lahko sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca, ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Na ponovno pritožbeno vztrajanje o tem, da so razlogi za nevzdržnost zakonske zveze izključno na strani toženke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da očitno pravdni stranki razloge za to prevaljujeta drug na drugega, njun sin pa je izpovedal, da se nista razumeli že odkar pomni. Čeprav razlogov za nevzdržnost zakonske zveze ne bi bilo mogoče povsem enostransko naprtiti tožniku, pa mu je treba v zvezi z vplivom vzrokov, ki so pripeljali do tega in dolžnostjo preživljanja zakonca pojasniti, da pri odločanju o preživninski obveznosti zakonca ti vzroki niso najbolj pomembni (sodišče namreč iz takih razlogov zahtevek za preživnino lahko zavrne). Izveden dokazni postopek pa ne daje podlage za zaključek, da bi upoštevanje vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, pripeljali do zaključka, da bi bilo za tožnika krivično, da bo moral plačevati preživnino za preživljanje toženke. Da toženki ni mogoče očitati samovoljne opustitve zaposlitve, je bilo že navedeno, kar pa se tiče trditev o njenem grdem vedenju do njega in njegove matere, se te v dokaznem postopku niso potrdile, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da so se v obdobju nesoglasij in prepirov med zakoncema tako na eni kot na drugi strani pojavljali vzorci grdega ravnanja. Zato podrobno ugotavljanje vzrokov nesporazuma v konkretnih situacijah niti ni bilo potrebno razčiščevati. To pa na drugi strani pomeni, da ni podlage za zavrnitev zahtevka za preživljanje po 3. odstavku 81.a členu ZZZDR. Premoženjska razmerja oziroma sklenitev darilne pogodbe, ki jo v zvezi s tem omenja pritožba, na takšen zaključek ne vplivajo, prav tako ne siceršnja premoženjska razmerja med zakoncema, ki jih tožnik podrobneje opisuje zlasti v zvezi s pridobitvijo parcele za gradnjo in nadaljnjo gradnjo hiše. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da "je bila toženka, glede na svoj vložek dela in skrbi v času 34-letne zakonske zveze in na skupne otroke... upravičena do preživnine..." Pritožba bi takšen zaključek upravičeno grajala kot materialnopravno zmoten, če ne bi temeljil na drugih dejstvih, ki kažejo na izpolnjevanje pogojev za določitev preživnine zakoncu. Citirano besedilo je namreč sodišče prve stopnje zapisalo na koncu obrazložitve, že pri presoji višine preživnine, medtem ko je že predhodno ugotovilo, da je zahtevek za preživnino po temelju utemeljen - tem zaključkom pa, kot je bilo že doslej obrazloženo, pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zato zapis sodišča prve stopnje ne pomeni, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

Glede na oceno višine sredstev, ki jih toženka potrebuje za življenje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ji starostna pokojnina, ki jo prejema, ne zadošča. Višino ocenjenih sredstev toženke za življenje grajata pritožbi obeh pravdnih strank: tožnik kot pretirane, saj naj bi bili napačno upoštevani tudi stroški očal in popravila zob, toženka pa, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi stroške kurjave v višini 15.000,00 SIT. Toženka res ni predložila posebnih dokazil o tem, da potrebuje očala in popravilo zob, tožnik pa temu ni oporekal. Sicer pa je življenjsko logična obrazložitev sodišča prve stopnje, da je pri starejših ljudeh menjava očal na krajše obdobje (tudi obdobje enega leta) običajna zaradi hitrejšega pešanja vida. Znano je tudi, da je prispevek iz zdravstvenega zavarovanja za očala majhen in nikakor ne pokriva dejanskih stroškov nakupa očal. Enako velja za popravilo zob (vključno z morebitnimi zobno-protetičnimi deli), ki ne pomenijo luksuznih dobrin, kot meni pritožba. Na drugi strani pa toženka ne plačuje stroškov kurjave hiše - in tega tudi njena pritožba ne zanika. Teh stroškov torej nima in jih zato sodišče prve stopnje ni moglo prišteti med stroške, potrebne za njeno preživljanje. Ali se bo v bodoče to stanje spremenilo, ostaja negotovo dejstvo. Morebitna sprememba razmer, ki so (bile sedaj) podlaga za določitev preživnine, pa seveda lahko vpliva tudi na spremembo preživnine (82.č člen ZZZDR). Potrebe upravičenke (82.a člen ZZZDR) je torej sodišče prve stopnje pravilno ocenilo.

Prav tako pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo zmožnosti zavezanca. Izvedeni dokazni postopek ne daje opore za oceno večjih njegovih zmožnosti in zato določitev višje preživnine. Da bi tožnikova žena z opravljanjem določenih del prejemala višje dohodke od 15.000,00 SIT mesečno, ni bilo ugotovljeno, toženka, ki v pritožbi dvomi v pravilnost takih ugotovitev, pa ustreznih dokaznih predlogov v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), njeni v pritožbi podani predlogi pa niso dopustni (1. odstavek 337. člena ZPP, pri čemer naj bo omenjeno še, da spor zaradi preživnine zakonca, ni zakonski spor - 1. odstavek 406 člena ZPP, v katerem bi bilo še dopustno navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze - 414. člen ZPP).

V zvezi z obema kriterijema, pomembnima za odločitev o višini preživnine (potrebami upravičenke in zmožnostmi zavezanca - 82.a člen ZZZDR), je treba odgovoriti še na trditve obeh pritožb glede možnosti pridobivanja dohodka pri sinu in zavračanju njegove (denarne) pomoči. Že v prejšnjem sklepu pritožbenega sodišča je bilo poudarjeno, da je primarna dolžnost zakonca, da preživlja razvezanega zakonca. Zato obe pravdni stranki neupravičeno prevaljujeta to obveznost na otroke, zlasti na sina, ki jima je v svojem zaslišanju pomoč tudi ponudil. Zaradi očitnih medsebojnih zamer pa prihajata obe pravdni stranki pri tem pravzaprav v nasprotje: medtem ko drugi očitata, da ne sprejema denarno pomoč otrok, sami to zavračata. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi to pomoč - pač v obsegu, kot jo prejemata. Tako toženka, razen v obsegu že opisanega prispevka za kurjavo, redne pomoči ne prejema, občasni prispevek otrok kot plačilo za prejeto zelenjavo pa je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo. Na drugi strani pa toženka od tožnika višje preživnine ne more zahtevati, ker mu to njegove zmožnosti ne dovoljujejo: do 31.3.2006 je sodišče prve stopnje ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti (kolikor ni bil predhodno že pravnomočno zavrnjen s prvo sodbo sodišča prve stopnje in odločitvijo pritožbenega sodišča), potem pa le delno glede na to, da je nanj prešla tudi obveznost preživljanja sedanje žene, ki je ostala brez socialne pomoči.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi pravdni stranki izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je njuni pritožbi na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato morata v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami kriti svoje stroške pritožbe, v odgovoru na pritožbo pa stroški niso bili priglašeni.