20. člen ZSV

Tožnik je s tem, ko je mesec dni pred vložitvijo zahteve za denarno socialno pomoč kupil osebno vozilo (čeprav je njegova vrednosti manjša od vrednosti osebnega vozila, ki se upošteva v premoženje), izgubil sredstva za preživljanje iz razlogov, na katere je sam vplival. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje denarne socialne pomoči neutemeljen.

Čeprav tožničin mož kot lastnik podjetja posluje z izgubo, ne gre za razloge, na katere ne more vplivati, zato je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči le zase in za otroke, ne pa tudi za moža.

Država z otroškim dodatkom kot pravico iz socialnega varstva ne nadomešča dela sredstev, ki ga morajo otrokom nuditi starši, temveč le pomaga materialno šibkejšim staršem pri vzgoji in varstvu otrok s tem, da jim zagotavlja dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Zato otroški dodatek na določitev preživnine nima vpliva.

Denarni dodatek ne izvira neposredno iz škode (zmanjšane delovne zmožnosti), marveč iz drugega vzroka (tožnikove socialne stiske). Gre za prejemek za pomoč k tožnikovemu preživljanju. Zato je pravilno stališče, da denarni dodatek, ki ga je tožnik prejemal v času, za katerega mu je priznana odškodnina, temelji na povsem drugi osnovi in ni neposredno povezan z nastalo škodo, zaradi česar se v škodo zaradi izgubljenega zaslužka ne poračunava.

Namen varstvenega dodatka je socialno varstveni, za pravice iz socialnega varstva pa velja, da so namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva, denarna socialna pomoč pa je namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (3. člen ZSV). Posamezniki morajo namreč najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost (tudi tako, da poskrbijo za lastno preživljanje z uveljavitvijo preživnine od preživninskega zavezanca) in šele, če tudi tako ni odpravljena njihova socialna stiska, poskrbeti za ustrezno socialno pomoč. Vsakdo je namreč po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov; pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z zakonom pa ima tisti, ki si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način (20. člen ZSV). To pa pomeni, da tožnik neutemeljeno meni, da t

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Iz določb zakona o družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 65/93, ZDP), zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, ZSV) in stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 21/94, SZ) izhaja, da so za dodelitev socialnega stanovanja v najem bistvena socialna merila in da so socialne razmere odločilna osnova za dodelitev stanovanja. Socialna stanovanja so torej socialne kategorije, ker so pri njihovem dodeljevanju kot bistvena uporabljajo socialna merila, ne pa druga npr. ekonomska merila. Za odločanje v teh sporih je torej na podlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) pristojno socialno sodišče ne pa sodišče v upravnem sporu.