VSM sodba I Kp 162/2006

Pritožba zagovornika obdolženca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po prvem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta in posebni pogoj na podlagi tretjega odstavka 50. člena KZ, ki ga mora prav tako izpolniti, da mu določena kazen ne bo izrečena, in sicer da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti te sodbe vrne oškodovancu znesek 98.796,30 SIT. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo plačati stroške kazenskega postopka v znesku 2.060,00 SIT, na podlagi četrtega odstavka istega člena pa je obdolženca oprostilo plačila povprečnine. Po določbi prvega odstavka 94. člena ZKP mora obdolženec plačati krivdno povzročene stroške kazenskega postopka, to je stroške njegove prisilne privedbe na glavno obravnavo 11.10.2005 (prav: 7.10.2005), v znesku 29.828,50 SIT. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženec dolžan oškodovancu plačati znesek 98.796,30 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2002 do dne plačila.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o krivdnih stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja, oprosti plačila krivdno povzročenih stroškov kazenskega postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjuje namreč, da je prvostopno sodišče kršilo prepoved "reformatie in peius", ko je v ponovnem sojenju dopustilo okrožnemu državnemu tožilcu modifikacijo obtožbe, ki je za obdolženca manj ugodna oziroma se je s tem obdolžencu položaj v novem sojenju poslabšal, ter da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, oziroma so v nasprotju z listinskimi dokazi. Pritožba pa nima prav, saj sodišče prve stopnje ni kršilo zgoraj omenjene prepovedi, razlogi sodbe pa si tudi niso v nasprotju sami s seboj niti z listinskimi dokazi. Spremenjeni opis obtožbe za obdolženca ni strožji, ampak le konkretneje opiše obdolženčevo ravnanje. Sicer pa je obdolženčev zagovornik po modifikaciji obtožbe 13.12.2005 izjavil, da ne potrebuje dodatnega roka za pripravo obrambe, ter da še vedno meni, da gre pri obdolženčevem ravnanju za tipičen gospodarski spor in ne za očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije. Pritožba tudi spregleda, da je oškodovanec izpovedal, da sta se z obdolžencem že pred dobavo blaga dogovorila za rok plačila 15 dni, ter da ima izpodbijana sodba na straneh 3 in 4 tudi razloge o tem, zakaj je prvostopno sodišče prepričano, da je obdolženec ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. Neutemeljeno zato pritožba prvostopnemu sodišču očita nasprotje sodbenih razlogov. Uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane.

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja ne da bi navedla, iz katere točke 372. člena ZKP bi jo naj prvostopno sodišče storilo. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja očitek, češ, da izrek sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po 234.a členu ZKP, " ker je preslepitev omenjena le v pravnem stavku in ni opisano, oziroma ne izhaja, da bi obdolženec oškodovanca preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti poravnane". S tem pa pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Takemu stališču pritožbe ni moč pritrditi. Po mnenju pritožbenega sodišča opis kaznivega dejanja v obravnavanem primeru povsem zadošča, saj abstraktni opis kaznivega dejanja v izreku sodbe ni obvezen, če pa je v njem zajet, pa predstavlja s konkretnim delom opisa celoto. Zato ni potrebno, da bi se v izreku določeni znaki ponavljali, še posebej, če so v zadostnem obsegu konkretizirani že v abstraktnem delu opisa. Zato izrek sodbe, ki obdolžencu očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti ob sklenitvi posla z lažnivim prikazovanjem, da bo naročeno blago v dogovorjenem roku plačal in je z neplačilom gospodarski družbi nastala premoženjska škoda, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne; v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja:

Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor ter skuša prepričati, da obdolženec ob sklenitvi posla z oškodovancem, niti kasneje, ni imel goljufivega namena.

S takimi pritožbenimi navedbami ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame obdolženčevemu zagovoru, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnost teh razlogov ne morejo ovreči. Nobenega dvoma ni, da se je obdolženec zavezal plačati izdobavljeno blago oškodovancu v roku 15 dni in da plačila ni pogojeval z realizacijo svojega posla. Do odpovedi obdolženčevega posla pa je prišlo šele, ko je oškodovanec obdolžencu že dobavil trakove. Pravilno je prvostopno sodišče ocenilo obdolženčev zagovor v zvezi s plačilno sposobnostjo njegove družbe, saj v primerih, ko mu je v prid, obdolženec govori, da je družba bila plačilno sposobna, ko pa gre za zanj obremenilna dejstva, pa pove, da na računu ni bilo potrebnih sredstev. Tudi, v kolikor bi se verjelo obdolžencu, da je njegova družba bila plačilo sposobna, bi bilo moč toliko bolj zaključiti, da je obdolženec že ob sklenitvi posla ravnal z goljufivim namenom, še bolj pa bi to prepričanje veljalo za čas izvedbe tega posla. Obdolženec tudi ne bi oškodovancu ponujal kompenzacije, ki je sicer, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, niti ni bilo moč izvesti, če bi na računu imel sredstva. Zato je toliko bolj moč verjeti oškodovančevi izpovedbi, da menice ni niti poskušal vnovčiti, saj obdolženec na računu ni imel razpoložljivih sredstev. Na goljufiv namen obdolženca pa nenazadnje kažejo tudi okoliščine, da je oškodovancu vedno natvezil nove in nove izgovore, zakaj računa še ni plačal, ter da računa vse do danes ni poravnal, ter da ni niti pokazal namena, da ga bo poravnal.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Pritožba pa nima prav niti tedaj, ko graja odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, s katero je obdolžencu naložilo plačilo stroškov, ki so nastali z njegovo prisilno privedlo na glavno obravnavo. Ni moč pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno privedlo obdolženca na glavno obravnavo, ker bi naj svoj izostanek opravičil. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je prvostopno sodišče obdolženca vabilo na glavno obravnavo za dne 13.9.2005, vendar se je ni udeležil, svoj izostanek pa opravičil kasneje. Utemeljeno je zato sodišče obdolženca na naslednjo glavno obravnavo 7.10.2005 prisilno privedlo in mu zato tudi povsem utemeljeno naložilo plačilo stroškov za prisilno privedbo, saj jih je povzročil po svoji krivdi (prvi odstavek 94. člena ZKP).

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji se zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo zaporno kazen in primerno preizkusno dobo.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).