VSL sodba I Cp 1657/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi 1. in 3. točko izreka

sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča, opr. št. I 2002/00545 z dne

18.6.2002 in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek

189.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.2001 dalje do

plačila ter mu povrniti izvršilne stroške v znesku 27.150,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2002 dalje do plačila. Tožencu

je naložilo povrnitev 132.911,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 7.7.2004 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka (1. in 3. točka prvega odstavka

338člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 -

drugo uradno prečiščeno besedilo). Meni, da je izrek sodbe nejasen in

v nasprotju z obrazložitvijo in listinami v spisu, ker je sodišče

obdržalo v veljavi sklep o izvršbi, izdan na podlagi fakture, ki ni

verodostojna listina. V fakturi 287/01 z dne 21.11.2001 je zaračunana

storitev, ki je bila opravljena 21.11.2001, čeprav je tožnik tedaj ni

opravil. Poleg tega faktura nima obveznih sestavin, ki jih v 34.

členu predpisuje Zakon o davku na dodano vrednost. Ni namreč navedena

davčna številka davčnega zavezanca. Med strankama nikoli ni bilo

dogovora o ceni, navedeni na fakturi. Sodišče je nepravilno uporabilo

določbe ZOR o napakah izvršenega dela pri podjemni pogodbi, namesto

da bi uporabilo določbe ZOR, ki zadevajo neizpolnitev podjemne

pogodbe. Tožnik namreč ni izpolnil obveznosti. Bistveno za razsojo v

tem sporu je, da je tožnik prevzel v delo ličanje osebnega avtomobila

- old timer in ne ličanje sodobnega avtomobila. Napačno je stališče

sodišča prve stopnje, da toženec ob podajanju naročila tožniku v

mesecu juliju 2001 ni dal posebnih zahtev glede ličanja zaradi

starosti vozila. Toženec je v zvezi s tem podal več trditev in

predložil več dokazov, ki potrjujejo nasprotno. Toženčev interes in

vsebina naročila je bila v brezhibnem ličanju, saj je imel v zvezi z

ličanjem vozila namen pridobiti certifikat Slovenske veteranske

avtomobilske zveze - SVAZ in si s tem zagotoviti finančne ugodnosti.

To je pojasnil v vlogi z dne 12.3.2003, o tem je izpovedala tudi

priča B. P.. Nelogično je apriorno zavračanje toženčevih trditev, da

tožniku pri naročilu ni postavil posebnih zahtev. Do teh bistvenih

trditev toženca in omenjene priče se sodišče prve stopnje ni

opredelilo. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku lastnost

avtomobila znana. Podjemnik mora ob prevzemu naročilo kritično

presoditi in zavrniti opravo dela, ki ne bi moglo biti tako

kvalitetno opravljeno, kot to zahtevajo pravila stroke, sicer ga

zadane odgovornost. Kriterij za presojo ali je delo sploh izvršeno,

je obseg naročila, to je ličanje avtomobila old timerja. Dokazno

breme v zvezi z dokazovanjem izpolnitve naročila je na tožniku. Iz

izvedenskega mnenja izhaja, da so bila ličarska dela nekvalitno

izvedena, zaradi česar avtomobil ni pridobil statusa old timerja.

Takšnega dela pa ni mogoče šteti za delo izvršeno v skladu s pravili

stroke. Tožnikovega dela pravno ni mogoče opredeliti kot izpolnitev

obveznosti v smislu 613. člena ZOR, toženčevega prevzema avtomobila

pa ne kot prevzem izvršenega dela v smislu 614. člena ZOR. Tožnik je

toženca pozval naj avtomobil odpelje, ker ga ne bo več popravljal. V

skladu z določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR naročnik podjemniku

ni dolžan izvršiti plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga

ne potrdi, česar toženec v tem primeru ni storil. Ker je izpolnitev

zavrnil, vozila ni prevzel in je uporaba določb o napakah na

prevzetem delu, nepravilna, ker pogodba sploh ni bila izpolnjena.

Tožnik na toženčevo pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek, da listina, na podlagi katere je tožnik predlagal izvršbo, ni

verodostojna listina, je relevanten v izvršilnem postopku (2. točka

prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ; Ur.

l. RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo), medtem ko v pravdnem

postopklu, ki sledi uspešnemu ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi,

s katerim je dovoljena izvršba, ta ugovor ni pravno relevanten. V

pravdi se namreč odloča o obstoju vtoževane terjatve. Če le-ta

obstoji, sklep o izvršbi ostane v veljavi tudi v kondemnatornem delu,

ne glede na to, ali listina na podlagi katere je bil vložen predlog

za izvršbo, ustreza kateri izmed verodostojnih listin (23. člen ZIZ)

in ne glede na to, ali izdani račun vsebuje vse sestavine, ki jih

predpisujejo Slovenski računovodski standardi (Ur. l. RS, št.

107/2001) in Zakon o davku na dodano vrednost (Ur. l. SR, št. 89/98 z

nadaljnjimi spremembami). Bistvena je vsebina obligacijskega razmerja

ter iz njega izhajajoče pravice in obveznosti pravdnih strank. Za

odločitev v tej zadevi tudi ni relavatno, da je na predloženem računu

(priloga A1) naveden napačen datum opravljene storitve. Sodišče prve

stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedb pravdnih strank

ugotovilo, da je bila storitev opravljena med 26.7.2001 in 27.8.2001,

račun pa je bil izdan kasneje, ker je bilo med strankama prvotno

dogovorjeno, da račun sploh ne bo izstavljen. Očitek, da med

pravdnima strankama ni bilo govora o ceni, navedeni na fakturi, pa

predstavlja v pritožbi nedovoljeno novo dejstvo, za katerega

pritožnik ne trdi, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti že v

postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato pritožbeno sodiššče te

trditve ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dodati je še,

da dogovor o ceni ni bistvena sestavina podjemne pogodbe (drugi

odstavek 623. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l.

SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi spremembami, v zvezi s 1060. členom

Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS; št. 83/01).

V postopku v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP),

kakršen je obravnavani, je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljeno

dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP). V obravnavanem

primeru na naslednje:

- da je toženec v juliju 2001 naročil tožniku lakiranje osebnega

avtomobila - znamke Citroen CV 2 letnik 1969 z acryl lakom

- da toženec ob naročilu ni imel posebnih zahtev glede ličanja zaradi

starosti avtomobila

- da je bil avtomobil pripeljan k tožniku v razstavljenem stanju

- da je tožnik naročeno delo opravil v času od 26.7. do 27.8.2001

- da je toženec opravil ogled vozila in reklamiral zavreto barvo na

različnih delih in zatečeno barvo na pragovih

- da je toženec te napake odpravil

- da je tožnik potem zopet reklamiral delo in sicer razliko v odtenku

barve na pragovih vozila in zračne mehurčke

- da je toženec ob zadnjem pregledu izjavil, da delo ni opravljeno

kvalitetno in da še vedno obstojijo omenjene napake

- da je bila storitev vendarle opravljena

- da je toženec avtomobil na poziv tožnika prevzel in ga odpeljal

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve

stopnje zaključilo, da je toženec pravočasno grajal napake, vendar

je, ker toženec ni dokazal, za koliko je delo z napako manj vredno od

dela brez napake (prim. 621. člen ZOR), tožbenemu zahtevku na plačilo

(sicer nekvalitetno) opravljene storitve ugodilo. Sodišče prve

stopnje je torej izhajalo iz predpostavke, da je bilo delo opravljano

z napako, vendar ga je toženec prevzel in napake takoj grajal, zaradi

česar mu, glede na to, da drugih jamčevalnih sankcij ni uveljavljal,

v tej pravdi ostane ugovor znižanja plačila (drugi odstavek 616.

člena ZOR). Toženec s takšnim materialnopravnim zaključkom

prvostopenjskega sodišča ne soglaša. Meni namreč, da opravljenega

dela sploh ni mogoče šteti za izpolnitev obveznosti, ampak gre za

stanje neizpolnitve obveznosti in nadalje, da delo sploh ni bilo

prevzeto, zaradi česar tožnik ni upravičen do plačila. Sklicuje se na

določbe 613. člena ZOR (o podjemnikovi obveznosti izročiti opravljeno

delo), 614. člena ZOR (o naročnikovi obveznosti prevzeti opravljeno

delo) in na določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR (po kateri

naročnik ni dolžan plačati opravljene storitve, preden ne pregleda

izvršenega dela in ga ne potrdi).

Toženec očita, da sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe priče

B. P. o tem, kakšen namen je imel in se sklicuje na navedbe v vlogi z

dne 12.3.2003. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče,

s tem ko se ni opredelilo glede izpovedi priče B. P. (list. št. 41-43

spisa), ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena priča je namreč

pojasnila, kakšne so bile napake, ko je bil avtomobil po ličanju

pripeljan k njemu zaradi sestavljanja in da so hoteli avtomobil

"spraviti" med veterane, za kar je posebej pomembna ravno barva. Ker

se izpoved omenjene priče ne nanaša na vprašanje vsebine toženčevega

naročila, torej na vprašanje, ali je toženec tožniku podal kakšne

posebne zahteve glede ličanja in tožnika seznanil s tem, da mora biti

barvanje še posebej kvalitetno, ker ima namen pridobiti certifikat

SVAZ in avtomobil spraviti med old - timerje, izpoved te priče za

opredelitev pojma podjemnikove - tožnikove obveznosti in posledično

(ne)izpolnitve obveznosti ni pravno relevantna. Navedena priča tudi

ni izpovedala, da se avtomobila ne bi dalo sestaviti, ampak, da to ne

bi bilo smiselno. Kar zadeva navedbe v pripravljalni vlogi z dne

12.3.2003 (red. št. 16 spisa) je treba pojasniti, da toženec ni

zatrjeval, da je zahteval takšno ličanje avtomobila old-timerja, da

bo lahko pridobil certifikat SVAZ-a, ampak je le navajal, kakšen

namen je sam imel, kar pa ni pravno relevantno. Trditev, da je tožnik

vedel, da je toženec ljubitelj old-timerjev in da ličarska dela

opravlja za tovrsten avtombil, pa je presplošna, da bi bilo mogoče

sklepati, da je toženec tožniku izrecno postavil kakšne zahteve glede

ličanja. Golo dejstvo, da je bil avtomobil old-timer, namreč ne

pomeni, da ga je tožnik pripeljal na ličanje zaradi pridobitve

certifikata ali da ga namerava uporabljati zgolj za ta namen (prim.

619člen ZOR). Ker v zvezi z omenjeno izpovedjo priče B. P. in

toženčevimi navedbami ni podana očitana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče na ugotovljeno dejansko

stanje, da toženec ni imel kakšnih posebnih zahtev glede ličanja,

vezano. Prav tako je vezano na ugotovitev, da je toženec napake

opravljene storitve grajal, vendar je vozilo kljub temu prevzel.

Ugotovitev, da je toženec vozilo prevzel, pa čeprav na zahtevo

tožnika, ni v nasprotju s tožečevo izpovedbo, na katero se je oprlo

sodišče prve stopnje (izpoved na list. št. 37-39 spisa). Zato ni

podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju o obsegu naročila in prevzemu

izvršenega dela, v katerega pritožbeno sodišče ne sme posegati (prvi

odstavek 458. člena ZPP), se izkaže, da je materilanopravno izhodišče

sodišča prve stopnje o stvarnih napakah izvršenega dela pravilno,

očitek, da gre za neizpolnitev obveznosti in da bi moralo sodišče

prve stopnje upoštevati določbo tretjega odstavka 623. člena ZOR

(ugovor sočasnosti izpolnitve) pa neutemeljen.

Po določbi tretjega odstavka 606. člena ZOR je podjemnik dolžan

opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na

druge okoliščine, za katere je vedel, ali bi moral vedeti in bi bile

lahko pomembne za naročeno delo, sicer odgovarja za škodo. Kršitev

pojasnjevalne dolžnosti ima za posledico odškodninsko odgovornost.

Vendar je sklicevanje nanjo v obravnavanem primeru neutemeljeno.

Toženec namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da

bi bilo naročilo pomanjkljivo, ali da bi obstajale okoliščine, na

katere bi moral tožnik toženca opozoriti, izpovedbe strank, na katere

se sklicuje v pritožbi pa manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti

(212. člen ZPP). Pritožbene trditve o pomanjkljivosti naročila

predstavljajo nova dejstva, ki jih pritožbeno sodišče po določbi

prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Poleg tega toženec

ni postavil nasprotnega tožbenega zahtevka (183. člen ZPP) ali

pobotnega ugovora, niti ni specificiral višine škode.

Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker tudi ni po

uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP),

je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o

zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. člena

ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.