VSL sklep II Cp 1639/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni

zahtevek (pravilno tožbo) tožnika, v kateri je zahteval plačilo

412.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.1999 dalje

ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške toženca v višini

115.650,00 SIT.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.

RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo; ZPP) ter

pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje

očita zmotnost v njegovem zaključku, češ da predstavlja vtoževana

terjatev uveljavljanje jamčevalnega zahtevka, za katerega velja

enoletni prekluzivni rok za sodno varstvo, saj tožnik že ves postopek

trdi, da uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki izvira iz

nekvalitetne izvedbe del obnove parketa, torej odškodninski zahtevek

po pravilih o splošni odškodninski odgovornosti, katerega je skladno

z določbama 618. in 619. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

(Ur.l. SFRJ, št. 29/78 s spr.; ZOR) upravičen uveljavljati poleg

jamčevalnih zahtevkov. Tožnik uveljavlja namreč plačilo nadaljnje

škode, o kateri govori sodišče prve stopnje, in sicer škode, ki jo je

povzročila napaka v nekvalitetnem laku, saj je zaradi tega neuporaben

ves parket, tožnik pa zaradi pokanja in vzdigovanja parketa prostorov

sploh ni mogel uporabljati. Sodišče prve stopnje je zato tožbo

neupravičeno zavrglo. Četudi bi bilo pravilno stališče prvostopnega

sodišča, da je treba v tej zadevi uporabiti enoletni prekluzivni rok,

pa je nadalje tudi zmoten prvostopni zaključek o tem, da je tožnik

enoletni rok zamudil, saj je sodišče tek roka napačno računalo.

Dopis, v katerem je tožnik napake pisno grajal, je sicer res datiran

s 20.3.1999, vendar je tožnik ta dopis oddal na pošti šele dne

22.3.1999, pri čemer poudarja, da velja za tako obvestilo prejemna

teorija, po kateri lahko izjava učinkuje šele od trenutka, ko jo

prejemnik prejme, zato je tožbo z dne 22.3.2000 pravočasno vložil.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Poudarja, da tožnik ni dokazal, da

bi dopis oddal na pošti šele dne 22.3.1999, kot trdi. Tožnik pa tudi

ni izkazal, da je utrpel kakršnokoli nadaljnjo škodo. Predlaga

zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik trdi, da ima posel obnove parketa, ki ga je toženec kot

podjemnik zanj opravil, napake, ki so posledica uporabe

nekvalitetnih materialov, zato vtožuje povračilo škode, ki naj bi mu

zaradi teh skritih napak nastala. Sodišče prve stopnje je tožbo

zavrglo, ker je štelo, da je ugovor toženca o poteku enoletnega

prekluzivnega roka za sodno uveljavljanje takšnega zahtevka v smislu

določbe 616. člena ZOR utemeljen.

V pritožbi ostaja sporno, kakšna je pravna narava zahtevka, ki ga

tožnik uveljavlja v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre

za jamčevalni zahtevek, za katerega velja enoletni prekluzivni rok,

medtem ko tožnik v pritožbi vztraja na tem, da uveljavlja splošni

odškodninski zahtevek, za katere prekluzivni roki niso določeni. Ob

preizkusu izpodbijanega sklepa v tej smeri pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na sicer zelo pavšalne

tožbene navedbe v zvezi s tem, kaj naj bi vtoževani znesek

predstavljal, pravilno zaključilo, da gre za uveljavljanje

jamčevalnega zahtevka, oziroma odškodninskega zahtevka, ki je krit z

uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov ter da je zato enoletni

prekluzivni rok treba upoštevati. Tožnik je namreč odgovornost

toženca utemeljeval na njegovi odgovornosti za stvarne napake ter

navedel, da uveljavlja povračilo zneska 400.000,00 SIT iz razloga,

ker meni, da mu je zaradi napak plačal preveč, torej je v prvi vrsti

uveljavljal svojo pravico zahtevati sorazmerno znižanje plačila, ki

je tipičen jamčevalni zahtevek (prim 3. odst. 620. člena ZOR). Res

je sicer, da je tožnik v kasnejših vlogah navajal, da uveljavlja v

bistvu povračilo škode in da torej uveljavlja vtoževani znesek na

podlagi dveh temeljev, in sicer ne samo iz naslova odgovornosti za

stvarne napake, temveč tudi iz naslova splošne odškodninske

odgovornosti, vendar pa je prvostopno sodišče tudi glede na takšne

tožbene navedbe pravilno zaključilo, da se odškodninski zahtevek, kot

ga smiselno uveljavlja tožnik, glede na vrsto škode, povračilo katere

uveljavlja, pokriva z jamčevalnimi zahtevki, ter da velja zato tudi

za takšen odškodninski zahtevek enoletni jamčevalni rok po 616. členu

ZOR. Za presojo, ali je treba upoštevati enoletni prekluzivni rok, po

povedanem torej ni pravno odločilno, ali gre tožnikov zahtevek pravno

opredeliti kot jamčevalni (pri čemer v takem primeru o upoštevanju

enoletnega prekluzivnega roka ni dvoma) ali kot splošni odškodninski

zahtevek, temveč je pravno odločilno predvsem, povračilo

kakšne oblike škode uveljavlja tožnik. Če uveljavlja

povračilo neposredne škode, to je škode, ki naj bi jo utrpel

na sami stvari, ki je bila predmet pogodbe in ki se kaže v

zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z

uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne

napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek

sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa

tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z

jamčevalnimi zahtevki (kar tožnik sicer ni storil, saj

navaja le dve vrsti pravne podlage, ne postavlja pa dveh

zahtevkov), po drugi strani pa je bilo ravno iz razloga, ker

je to vrsto škode mogoče uspešno odpravi že z uveljavljanjem

jamčevalnih zahtevkov, v sodni praksi izoblikovano stališče,

da veljajo za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za

tipičen jamčevalni zahtevek (prim. načelno pravno mnenje

občne seje VS Slovenije; Poročilo VSS št. 2/86, str. 47).

Kot nadalje ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, pa je iz

tega razloga po stališču novejše pravne teorije odpravo te

(neposredne) škode mogoče zahtevati samo z uporabo

jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake

le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, ta

posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake pa

izključujejo uporabo pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi

glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje

vrednosti stvari zaradi napake (glej Nina Plavšak; Obligacijski

zakonik s komentarjem; 3. knjiga, str. 845). Drugače pa velja v

primeru, če uveljavlja naročnik povračilo nadaljnje (posredne)

škode, ki mu je zaradi stvarnih napak nastala, bodisi v obliki škode

zaradi zaupanja, to je škode, ki je posledica premoženjskih

razpolaganj naročnika, opravljenih na temelju zaupanja, da opravljeni

posel ne bo imel napak, pa so se zaradi napak ta razpolaganja

pokazala za nepotrebna, bodisi kot refleksne škode, to je škode na

drugih pravnih dobrinah. Teh oblik škode namreč z jamčevalnimi

zahtevki ni mogoče odpraviti in jih je zato mogoče uveljavljati poleg

jamčevalnih zahtevkov, v vsakem primeru pa se ti odškodninski

zahtevki presojajo po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

In ravno te oblike škode ima v mislih ZOR v določbah 2. odst. 618.

člena in 5. odst. 620. člena, na katere se sklicuje tožnik. Ker pa je

sodišče prve stopanje pravilno zaključilo, da zahteva tožnik glede

na trditveno podlago, ki jo je podal v tej zadevi, povračilo

neposredne škode, je glede na obrazloženo enoletni rok za sodno

varstvo pravilno uporabilo. Do drugačnega zaključka pa tudi ne morejo

pripeljati pritožbena izvajanja, češ da tožnik prostorov, kjer so se

pojavile napake na parketu, sploh ni mogel uporabljati, s katerimi

skuša tožnik šele sedaj, na pritožbeni stopnji, utemeljiti, da

uveljavlja povračilo nadaljnje, in ne neposredne škode, saj

predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prim. 2. odst. 317. člena

ZPP). Po povedanem je sodišče prve stopnje materialno pravo s tem, ko

je pri presoji pravočasnosti tožbe upoštevalo 616. člen ZOR, pravilno

uporabilo.

Nadalje pa je treba kot neutemeljena zavrniti tudi pritožbena

izvajanja, češ da tudi sicer enoletni rok od dneva obvestila o

napakah izvršenega posla pa do vložitve tožbe ni potekel, saj je

prvostopno sodišče tek roka pravilno računalo. Res je sicer, kot trdi

pritožba, da je treba glede obvestila kot enostranske izjave volje

upoštevati prejemno teorijo (prim. 1. odst. 39. člena v zvezi s 3.

odst. 25. člena ZOR), vendar pa sklicevanje na datum toženčevega

prejema tožnikovega pisnega obvestila v tej zadevi ni relevantno iz

razloga, ker je bil po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah,

toženec o napaki s strani tožnika ustno obveščen (na kar se je tudi

odzval in opravil ogled) že v februarju 1999, kar je kot pravno

odločilno okoliščino prvostopno sodišče tudi pravilno upoštevalo, saj

ZOR posebne (torej pisne) oblike za obvestilo ne zahteva, zaradi

česar je evidentno, da je enoletni rok do vložitve tožbe (dne

22.3.2000) potekel.

Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker pritožbeno

sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih po uradni dolžnosti

upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (prim. 2. odst. 350.

člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča

prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. in 353. členom

ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP),

pritožbenih stroškov toženca v tej konkretni zadevi pa po oceni

pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot potrebnih za to pravdo (1.

odst. 155. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka

stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165.

člena ZPP).