39. člen ZOR

Če tožena stranka situaciji ni ugovarjala v skladu s Pogodbo, obenem pa je ni plačala, to ne pomeni, da višini terjatve sploh ne more več ugovarjati. Pomeni zgolj, da je prišlo do spremembe dokaznega bremena. Namesto, da bi morala v pravdi, v kateri tožeča stranka zahteva plačilo začasne situacije, tožeča stranka trditi in dokazati, da je njena obveznost nastala, bo morala tožena stranka dokazati, da do tega ni prišlo. Drži sicer, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), vendar pa je mogoče tudi pobot nelikvidne terjatve (vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti). Tožena stranka se zgolj zaradi tega, da bi si pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni zaradi zamude, ne more sklicevati na dolžnost izdelave končnega obračuna, saj ugotovitve, da si ob prevzemu ni pridržala pravice do pogodbene kazni, v pritožbi ne izpodbija. Ob upoštevanju 64. člena PGU je začasna situacija, dokler ni izdana končna situacija, samostojna podlaga za plačilno obveznost. Dolžnost plačati začasno situacijo sicer ne izključuje možnosti, da se pri končnem obračunu preizkusi pravilnost tudi te

ZLPP ne daje odgovora na vprašanje, ali je določen posel, ki izpolnjuje znake katerega od dejanskih stanov domnev oškodovanja iz 48. in 48. a člena ZLPP, ničen ali izpodbojen. Le tega je zato treba poiskati v tistih institutih obligacijskega prava, ki so operacionalizirala po teži, vrsti in obliki primerljive kršitve načel obligacijskega prava. Za pravno kvalifikacijo ravnanj, ki pomenijo oškodovanje družbene lastnine, je treba zato (izmenično) uporabljati ZLPP kot lex specialis in ZOR kot lex generalis. Posebnost paulijanske tožbe po 25.h. členu ZPPOLS je v tem, da so pri njej izenačeni relativni učinki izpodbitega razpolaganja z absolutnimi učinki razveljavitve pogodbe. V obravnavanem razmerju namreč ni tretjih, nasproti katerim bi izpodbito dejanje še lahko veljalo oz. moralo veljati, pa tudi dejanja ne izpodbija tretji, ki v izpodbijanem razmerju ni bil udeležen, kar oboje je značilno za redni obligacijskopravni institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj.

Odgovor toženke na ponudbo sicer res izraža sprejem ponudbe, ampak vsebuje tudi dopolnitve, ki ponudbo bistveno spreminjajo. Toženka je s pripravo prodajne pogodbe, v kateri je „I model po 125. členu SZ“ opredelila vsebinsko, tako kot ga razume ona, in v kateri je celo izračunala znesek kupnine, ki bi ga bila dolžna plačati tožnica, svoj sprejem ponudbe spremenila do te mene, da predstavlja že novo ponudbo.

Ker je bila za promet z nepremičninami potrebna najmanj pisna oblika, za nezazidana stavbna zemljišča pa celo oblika notarskega zapisa, bi morala biti tudi ponudba pisna. Ker pa gre v konkretnem primeru za pogodbo oziroma listino, ki jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je potrebno upoštevati tudi 72. člen ZOR, po katerem je zahteva po pisni obliki izpolnjena, ko je listina podpisana. Nepodpisan osnutek pogodbe v konkretnem primeru zato ne more pomeniti takšne oblike ponudbe, ki bi, če bi bila sprejeta, lahko pomenila, da je prišlo do sklenitve pogodbe.

Kupoprodajna pogodba z odložnim pogojem je sklenjena z dnem, ko sprejme prodajalec izjavo kupca o sprejemu ponudbe in vstopi v veljavo, ko jo pristojna upravna enota odobri.

Konkreten posel se lahko sklene samo s sprejemom konkretne ponudbe. Tožena stranka ni mogla s kršitvijo pogodbe povzročiti izgube dobička tožeče stranke, ker pogodba med pravdnima strankama niti ni bila sklenjena.

Dobavo blaga je mogoče šteti kot konkludentno izjavo volje, vendar pa mora iz takšne izjave volje tudi jasno izhajati, kdo je naslovnik ponudbe. Ponudba se mora nanašati na določeno osebo, zato mora biti izražena na tak način, da lahko naslovnik ponudbe zanesljivo sklepa, da se predlog za sklenitev pogodbe nanaša prav nanj.

Pogodba o kompenzaciji sodi v izpolnitveno fazo pogodbenega razmerja, ker pomeni enega izmed (drugih) možnih načinov prenehanja (vzajemnih) obveznosti. Podpis tovrstne pogodbe zato ne ustanavlja novih obveznosti, temveč (praviloma) ugaša obstoječe. Predpostavka tovrstnega prenehanja obveznosti je zato obstoj vzajemnih istovrstnih terjatev oziroma obveznosti. Če teh ni, tudi do njihovega vzajemnega prenehanja ne more priti. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije sodišča prve stopnje, ki je zatrjevano pomoto tožene stranke pri podpisu sporne kompenzacije, presojalo z gledišča njene (ne)skrbnosti. Morebitna njena premajhna skrbnost namreč ne more imeti nobenega vpliva na nastanek obveznosti, ker pogodba o kompenzaciji ni podlaga nastanku obveznosti. In ker je zatrjevano prenehanje obveznosti odvisno od obstoja vzajemnih terjatev oziroma obveznosti, morebitno zmotno priznanje obstoja le-teh pa le-teh ne ustanavlja, zmotno priznanje obstoja svoje obveznosti samo zase ne more imeti pobotnega učinka v izpolnitveni fazi neobstoječe obveznosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča bi bilo treba podpisu sporne pogodbe o kompenzaciji pripisati pomen priznanja obstoja svoje

Če uveljavlja naročnik povračilo neposredne škode, to je škode, ki jo je utrpel na sami stvari, ki je bila predmet podjemne pogodbe in ki se kaže v zmanjšanju vrednosti stvari, ki se lahko uspešno odpravi z uveljavljanjem pravic iz naslova odgovornosti za stvarne napake (torej z jamčevalnim zahtevkom), gre tak zahtevek sicer pravno opredeliti kot splošni odškodninski zahtevek, vendar pa tega odškodninskega zahtevka po eni strani ni mogoče kumulirati z jamčevalnimi zahtevki, po drugi strani pa veljajo skladno s sprejeto sodno prakso ravno iz razloga, ker je to vrsto škode mogoče uspešno odpraviti že z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov, za takšne odškodninske zahtevke isti roki kot za tipičen jamčevalni zahtevek. Po stališču novejše pravne teorije pa je odpravo takšne škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, saj je odgovornost za stvarne napake le posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti. Drugače velja v primeru zahteve po povračilu nadaljnje škode.

Obvestilo tožniku, v katerem je bil obveščen o pravici od odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji SZ, lastnik pa si ni pridržal pravice, da šele po vloženi zahtevi za odkup preveri, ali tožnik sploh izpolnjuje pogoje za takšen odkup, je treba šteti kot zavezujočo ponudbo lastnika za sklenitev prodajne pogodbe.

Čeprav je delovno razmerje poseben odnos med delavcem in delodajalcem, se pri reševanju sporov iz delovnega razmerja določbe zakona o obligacijskih razmerjih uporabljajo smiselno v vseh razmerjih, ki so podobna ali enaka obligacijskim razmerjem. Zato bi vprašanja glede sklenitve sporazuma, po mnenju revizijskega sodišča, morali obravnavati glede na določbe 36. in 39. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), in ob upoštevanju določb četrtega odstavka 72. člena ZOR, kar so tisti obligacijsko pravni instituti, ki jih je možno uveljavljati pri pristojnem sodišču tudi brez predhodnega postopka pri delodajalcu. Po določbi prvega odstavka 36. člena ZOR ponudba pogodbe veže ponudnika, po določbi drugega odstavka tega člena pa lahko ponudbo prekliče preden jo ponudnik sprejeme. Ker 2. točka prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točka prvega odstavka 100. člena ZDR predvideva pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik stori kaj, iz česar se lahko zaključi, da je ponudbo sprejel.

Volja za sklenitev pogodbe mora biti navzven izražena, torej izjavljena z besedami, znaki ali z drugačnim ravnanjem. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Zedinita se lahko le tako, da svojo voljo izjavita. Sporazum strank je torej dosežen, ko se izjavi krijeta. Do nesporazuma (disenza) lahko pride le v fazi sklepanja pogodbe, ko sta ponudba in sprejem ponudbe navzven razpoznavna, tako, da je sploh mogoče ugotoviti, ali sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe.

Ugotovitveni odločbi o prenehanju delovnega razmerja, izdani na podlagi 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, katerih razveljavitev je tožnik zahteval, imata podlago v pisnem sporazumu. Konstitutivni akt, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo, je sklenjeni sporazum in je zato izpodbijani odločbi mogoče presojati le glede morebitne neskladnosti s sporazumom. Tožnik je lastnoročno napisal in podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja z istim dnem. Ker 2. tč. 1. odst. 75. čl. ZTPDR oz. 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR predvidevata pisni sporazum, mora biti ponudba pisna. Po določbi 1. odst. 39. čl. ZOR je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da je ponudba sprejeta in takrat je pogodba (sporazum) sklenjena. V konkretnem primeru je direktor podpisal sporni sporazum, ki ga je tožnik sestavil, zato so pritožbene navedbe o tem, kdaj je tožnik preklical svojo izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja oz. kdaj je ta izjava prispela do tožene stranke, nerelevantna. Drugi odstavek 36. čl. ZOR namreč določa, da lahko ponudnik (tožnik) ponudbo prekliče samo, če je naslovnik (tožena stranka) prejel preklic, preden je prejel ponudbo ali sočasno z n

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. V postopku varstva pravic je možno ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Revident je toženi stranki poslal vlogo, v kateri je predlagal sporazumno prekinitev delovnega razmerja, po izkoriščenju preostalega rednega letnega dopusta in pozitivnih razmejitvenih ur. Tožena stranka je ponudbo sprejela in revidentu vrnila v podpis pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Glede na določbe ZOR je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja s tem sklenjen, saj je tožena stranka sprejela ponudbo revidenta, oblični sporazum pa je bil sklenjen po izmenjavi obojestransko podpisanih listin - ponudbe in odgovora.

Če delavec in delodajalec skleneta sporazum o prenehanju delovnega razmerja, delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ki je določen v sporazumu, ne pa šele z vročitvijo pisnega odpravka sklepa oz. z dokončnostjo sklepa.

V času, ko je tožena stranka tožeči stranki izdala naročilnico za najem vozila, je že obstojalo najemno razmerje za isto vozilo med tožečo stranko in tretjim. Naročilnica tožene stranki tožeči stranki je zato ponudba za prevzem obveznosti tretjega iz najemnega razmerja, katero pa je tožeča stranka sprejela s tem, ko je toženi stranki za najem izstavila račun.

Sklep, s katerim je stranka odgovorila na prošnjo (ponudbo) druge stranke za odobritev določenih sredstev za ohranitev določenega števila delovnih mest, v katerem je odobrila drugačen znesek in določila število delovnih mest, ki jih je treba ohraniti, je nasprotna ponudba. Druga stranka, ki je s takim sklepom odobrena sredstva sprejela, je s konkludentnim ravnanjem sprejela nasprotno ponudbo.

Pogodbo za sodelovanje na sejmu je s tožečo stranko sklenila tožena stranka, pri čemer ni pomembno ali je nato tudi nastopila na sejmu, ali pa je bila to druga družba. Zato mora storitev tožeči stranki plačati.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.